Grega Repovž

Grega Repovž

8. 6. 2018  |  Mladina 23  |  Uvodnik

Prestrašeni kapital

Najsramotnejši trenutek slovenskega novinarstva je žal nastopil prav v tej volilni kampanji: gre za nesrečno soočenje predsednikov strank z domnevno relevantnimi direktorji slovenskih podjetij na POP TV. Pa ideja v osnovi ni slaba, zakaj se ne nazadnje ne bi soočila mnenja in videnja gospodarstva in politike? A zasnovano je bilo sramotno: vodilne politike je voditelj Uroš Slak pripeljal kot na zagovor pred tri direktorje in enega lastnika podjetja in celoten pogovor je bil nastavljen kot nekakšen zagovor politikov pred našimi kolonialnimi gospodarji. In slednji, z izjemo Igorja Akrapoviča, ki je tudi dejansko izmed zbrane četice edini, ki zmore nekaj širine in ni v svojem življenju prišel do le prve pobarvanke o tem, kaj je družba, so se tako tudi vedli: kot da sta jim družba in politika nekaj dolžni, kot da so darilo tej družbi, kot da se razdajajo zanjo. In zato je treba na tej točki ponoviti resnico: Slovenija ima eno najnižjih obdavčitev dobička v Evropi, skupaj z olajšavami je slednja na ravni davčnih oaz.

Obdavčitev premoženja je v Sloveniji izjemno nizka oziroma je praktično ni, sploh ko gre za velike lastnike nepremičnin, v katere večina bogatih nalaga svoje premoženje. Plače so med nižjimi med državami s tako visoko ravnijo razmer, kot jih ima gospodarstvo v Sloveniji, in prav iz nizkih plač izhajata prav neverjetna visoka gospodarska rast in rast dobičkov. Slovenskemu gospodarstvu gre z drugimi besedami tako izjemno zato, ker ima v tej državi tako dobre možnosti za poslovanje. To je predvsem posledica zadnje krize, saj so plače izrazito nazadovale, seveda pa do dviga ne pride – zadnjega je pridno blokiral prav aktualni vršilec dolžnosti predsednika vlade Miro Cerar, ki si je to kot nekakšno veliko zaslugo za gospodarstvo kar sam lepil na prsa, dokler ni ugotovil, da je to, da se hvališ, da so plače ostale nizke, za volivce res neatraktivno. A tudi Cerar je s tem demonstriral prav to, kar je s svojo oddajo Slak: da ekonomske interese dojema kot nekaj, kar je nad vsem, kar je bistvo te družbe.

Da ne bo pomote: seveda je pomembno, da država stori vse, da privabi v državo nove investicije in da je poslovno okolje za podjetja čim boljše. A kot smo zapisali: saj tudi je, vsi podatki kažejo, da je naravnost izjemno. Ne samo to: je tako ugodno, da ne samo omogoča že malce nespodobne dobičke, ampak ustvarja tudi družbena neravnovesja, jezo in nezadovoljstvo. In morda bi bil že čas, da si slovenski direktorji – med njimi že danes namreč ni malo izredno svetlih izjem, le angažirajo se ne – izberejo izmed sebe pač ljudi, ki jih bodo predstavljali: takšne, ki ne bodo tako malo vedeli o družbi. Pač, ta trmoglava odločenost, da nočejo uvideti širših razmer, da ne zmorejo uvideti, da je na dolgi rok zelo verjetno, da bo prav zaradi njihovega trmoglavljenja in pogoltnosti – pa ne gre le za Slovenijo – nastal hud družbeni konflikt, ki pa bo resno lahko ogrozil prav to, v imenu česar sami nastopajo: pač njihova podjetja, njihovo premoženje. Ali kot je to v Studiu City izjemno natančno opisal psihiater Gorazd V. Mrevlje: »V tej družbi, pa ne le v tej, je prisoten strah, ki pa ni najprej posledica sovražnega govora. Strah, ki se je v ljudi zažrl v krizi, namreč ni ostal, ampak je po njej postal še večji.« Da, današnji kapitalizem je pač tisti, ki dejansko proizvaja skrajne stranke, ker je proizvedel prestrašene ljudi, ki jih mora biti ves čas strah za službe in ki morajo biti zadovoljni z nizkimi plačami – tudi takrat, ko ima država na primer že tri leta rekordno gospodarsko rast. Družbe takega pritiska na dolgi rok ne zdržijo.

»Intelektualci in angažirani ljudje bi morali iz tega strahu razviti skrb za to, kar se dogaja,« je rekel še Mrevlje. Malo verjetno je, da so se v teh njegovih besedah prepoznali direktorji in lastniki podjetij, a dejansko so oni tisti, ki bodo morali dojeti, da v družbi, kjer so dobički in uspešno poslovanje utemeljeni na strahu, na dolgi rok ne more drugo kot počiti. Tako ali drugače, ali s tem, da bo na oblast prišla prej ali slej skrajna politična sila, ali pa se bo ljudem v neki točki preprosto odpeljalo in bodo to pokazali z nemiri, upori, nasiljem. Zato je ta trenutek čas, da v tej družbi prav ti odločevalci dojamejo, da so politične, družbene in ekonomske spremembe nujne. Da mora ta družba končno začeti ponujati varnejše službe, da mora začeti zagotavljati stanovanja za mlade, ki jih je ta primarni kapitalizem zadnjih dvajset let pač pustil popolnoma na cedilu, da mora več vložiti v zdravstveni sistem, ker je njegov morebitni kolaps – seveda je tudi slabega upravljanja veliko – najprej posledica pomanjkanja denarja. Da je z drugimi besedami čas, da obdavči premoženje vsaj na minimalno evropsko raven, da je čas, da se začne resno jemati delavsko soupravljanje, da je čas, da je tudi za nove zaposlitve standard zaposlitev za nedoločen čas, da mora gospodarstvo začeti vračati družbi in z njo sodelovati. Dovolj je te ozkoglednosti in gostilniškega pretiravanja tako gospodarstvenikov kot politikov, strašenja, kako bo vsak socialni ukrep zlomil gospodarstvo, ali pa strašenja pred Levico. Ker vse to preprosto ni res. Tudi za krizo niso bili krivi visoki davki in socialna država, v krizo smo padli zaradi pogoltnosti premožnih.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.