Marcel Štefančič jr.

15. 6. 2018  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Film

Ljubiti Pabla

Loving Pablo, 2017, Fernando León de Aranoa 

zadržan +

Prosti trg.

Avtocesta na Floridi – leta 1982. Promet je gost, živahen, poskočen, toda orjaški tovornjak se nenadoma postavi čez en pas, tako da povsem blokira promet. Kmalu vidimo, zakaj to stori – da bi izpraznil pas, na katerem potem pristane veliko letalo (morda ga pilotira Tom Cruise, alias Barry Seal), polno kokaina. Pripeljejo avtomobili, ki naložijo kokain, letalo vzleti in promet spet normalno steče. Kot da se ni nič zgodilo. Policaji, ujeti v koloni, ki stoji, lahko le nemočno gledajo, kaj se dogaja. Ta prizor, ki se odvrti ob štiklu Let It Snow!, plastično poudari, da je lahko Pablo Escobar – kolumbijski »kralj kokaina« – počel, kar je hotel. Ne le v Kolumbiji, temveč tudi v Ameriki, kjer je – na svojem kreativnem in kariernem vrhuncu – s prodajo kokaina letno zaslužil 22 milijard dolarjev.

Escobar je izgledal kot neoliberalec, ki so se mu izpolnile sanje o prostem, dereguliranem trgu. Kako je Escobar skrbel, da je kokainski trg ostal prost? Zelo preprosto: tako, da ga je monopoliziral! In to surovo, brutalno, grizlijevsko. Kdor je hotel delati po svoje, kdor je hotel solirati, je končal v strašnih mukah, kot vidimo tudi v filmu Ljubiti Pabla – nekega tipa živega razžagajo z motorko. Politike, recimo pravosodnega ministra, policaje in novinarje, ki trg razumejo drugače, hladnokrvno likvidirajo. Kar na ulici. V opomin vsem, ki ne razumejo in spoštujejo logike prostega trga. Kako je Escobar – družinski človek, Robin Hood, populist, senator, jetnik – »urejal« kokainski trg, smo videli v Netflixovi seriji Narcos, v kateri ga je igral Wagner Moura, film Ljubiti Pabla, v katerem ga igra Javier Bardem (z debelo ritjo, visečim trebuhom in težkim akcentom), pa na to ekscesno »urejanje« kokainskega trga pogleda skozi oči njegove dolgoletne ljubice, televizijske »raziskovalne« novinarke Virginie Vallejo (Penélope Cruz), ki dobro ve, da je moškega bolje objokovati na privatnem letalu kot pa na avtobusu in da Kolumbijci televizorjev ne prižigajo zato, da bi slišali, kaj ima povedati, temveč zato, da bi videli, kaj ima oblečeno. Film – okej, bolj telenovela, posneta po njenih spominih (Ljubiti Pabla, sovražiti Escobarja), malo pa tudi po spominih Martina Scorseseja in njegovih Dobrih fantov, če veste, kaj hočem reči – jo prikazuje kot njegovo osebno trofejo, kot njegovo sodelavko in kot zlorabljeno žensko, a sama je daleč od tega, da bi lahko postala feministična ikona, saj izgleda le kot okras prostega trga, te izključne domene »pravih« – mačističnih, seksističnih, šovinističnih – moških, »volkov z Wall Streeta«, navsezadnje, Escobar je bil eden izmed najbogatejših ljudi na svetu, Jeff Bezos kokaina.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.