Hrvaška / Heni Erceg: Teror demografije

»Si morete misliti, lepo vas prosim, nočejo priti, čeprav jim ponujamo kar tri tisoč kun, hej, tri tisoč … za celodnevno delo brez premora sredi tega prečudovitega mesta pri temperaturi 40 stopinj, pa še spanje v bližnjem zabojniku.« Nekako tako je slišati neverjetno čudenje oziroma turobne žalostinke lastnikov restavracij in kavarn v Dalmaciji, približno milijon jih je, ki imajo hude težave s privabljanjem cenene delovne sile. Ta naj bi garala v njihovih gostinskih objektih, spala v nečloveških razmerah in za to dobila miloščino, ki jo lastnik včasih izplača, še pogosteje pa ne. V Splitu sta se lastnika restavracij stepla, ker sta oba hotela istega kuharja, enega od redkih, ki so se odločili za sezonsko delo v tem mestu; kakorkoli že, zaradi letošnjega nenavadnega pojava – pomanjkanja cenene delovne sile v turizmu – je zavladal popoln preplah. Kako to, da prebivalci Slavonije, nekoč bogate pokrajine, ki je danes popolnoma opustošena in kjer se velika posestva s hišami prodajajo za toliko, kolikor stane avtomobil srednjega razreda, nočejo biti več izkoriščana sezonska delovna sila v turistični Dalmaciji? Kako jih ni sram, da se namesto za slabo plačano ponižujoče delo v kakem fensi hotelu na rodni grudi odločajo za odhod v evropske države, kjer jih bodo za enako delo prijavili, bolje plačali in ne bodo živeli v ozračju zadušljivega sovraštva, kakršno vlada v mali državi velikega turizma? In kako sploh rešiti to strahovito težavo zmanjševanja števila Hrvatov, demografsko katastrofo, ki se vsiljuje kot osrednja politična tema v državi, zamišljeni kakor kraj srečnega imena, kjer živijo vsi pripadniki etnične skupnosti Hrvatov?