Grega Repovž

Grega Repovž

29. 6. 2018  |  Mladina 26  |  Uvodnik

Čas za proteste

Nekatere teme so tako pomembne, da jih je treba na istem mestu večkrat poudariti. Gre za ravnanje, ki traja že od osamosvojitve. Takrat je država zaradi pomanjkanja denarja kot posledico razpada države začasno suspendirala stanovanjsko politiko. A je tako kar ostalo. Zato v Sloveniji mnogo ljudi živi drugače, kot bi morali. Zato večina ljudi v tej državi živi, da odplačuje nepremičnine. Premožni sloj in finančne institucije na odsotnosti stanovanjske politike parazitirajo zadnjih 25 let.

O socialistični Sloveniji ne gre izgubljati kakšnih silnih pohval – nostalgično morda deluje dobro, ker pač ljudi vedno polnijo lastni in družinski spomini. Je pa imela socialistična država kar urejeno stanovanjsko politiko, ki je zagotavljala splošno dostopnost družbenih stanovanj z nizko najemnino oziroma participacijo. Nato je prišel kapitalizem, v okviru takratne delitve družbene lastnine so se stanovanja prodala – kar je bila pač odločitev, ki jo je še danes mogoče argumentirano braniti. A denar od prodaje stanovanj ni šel v stanovanjsko gradnjo, ampak je pač tisti čas zahteval njegovo preusmeritev v tekočo porabo. Država je izgubila jugoslovanski trg, bila je na vojnem obrobju, mednarodno neetablirana – ta denar je potrebovala za tekoče poslovanje. Tako se zgodi. A potem je tako tudi ostalo. Oziroma drugače: od stanovanjske politike ni ostalo veliko. Do danes je tako, saj se gradi, a premalo, predvsem pa je zaostanek enormen, 28 let odsotne stanovanjske politike je naredilo svoje. Najhuje pa je, da so prebivalci te države odsotnost stanovanjske politike v teh slabih tridesetih letih sprejeli kot nekaj normalnega. Da tako pač je v sodobnem kapitalizmu. Da si v kapitalizmu vsi kupujejo stanovanja, ki pa jih je na trgu premalo, zato so tudi cene enormne. Pa ni. Kot smo zapisali pretekli teden na tem mestu: za večino so stanovanja – poleg služb – največji življenjski problem. Poleg Malte in Italije imamo najvišji odstotek mladih, ki živijo pri starših. Zahodnoevropske države v reševanje stanovanjske problematike svojih državljanov vlagajo okoli odstotek svojega proračuna, v povprečju v EU (z vzhodom vred) pa 0,54 odstotka. Slovenija temu namenja le 0,04 odstotka. In tako je že 28 let. Zaostanek je strašljiv.

In da, to pač prekleto vpliva na življenje mlajših generacij, s tem mislimo na vse, ki so v delovno obdobje vstopili v zadnjih dvajsetih letih. Plačujejo enormne kredite, stanovanja v Sloveniji so v primerjavi s katerokoli evropsko državo izjemno draga. Najemnih, državnih pa praktično ni. Ni pravih zasebnih najemnih stanovanjskih skladov. Sploh ni tega. Kot najemniki so ljudje še vedno popolnoma ranljivi. To ni življenje v letu 2018. Seveda bomo zdaj navedli primer Dunaja – ki pa je ena najbolj obleganih evropskih prestolnic. Na Dunaju najemnina v javnem stanovanju v povprečju znaša 7,5 evra na kvadratni meter površine. Za 40 kvadratov veliko stanovanje to pomeni 300 evrov mesečne najemnine, za 50 kvadratov 375 evrov, za 120 kvadratov pa 900 evrov, pri čemer je povprečna avstrijska neto plača še enkrat višja od slovenske. Razmerje med povprečno letno plačo in vrednostjo povprečnega stanovanja v Berlinu je ena proti šest, v Københavnu ena proti sedem, v Londonu ena proti petnajst. V Ljubljani ena proti trinajst. V Avstriji je najemnih stanovanj več kot tretjina, v Nemčiji kar polovica, pri nas desetina.

Normalna stanovanjska politika je del socialne države – in pri nas normalne stanovanjske politike ni. Ker stanovanje v življenjskih stroških posameznika znaša tako velik del, občutek stanovanjske varnosti pa je pomembnejši del življenjske mirnosti (gre pač za dom), je treba reči: Ne, Slovenija z neurejeno stanovanjsko politiko ne more biti obravnavana kot socialna država. Ne spoštujemo ustavne zapovedi.

Tu pa je še temnejša plat, ki je doslej morda nismo dovolj poudarili. Ne gre samo za to, da so prebivalci te države, zlasti mlajši, zato v temelju ranjeni in težje živijo, ampak se s tem nekdo tudi okorišča. V Sloveniji ima 20 odstotkov najbogatejših v lasti že 51 odstotkov vrednosti nepremičnin. 50 najbogatejših Slovencev pa ima po podatkih Gursa za leto 2017 v povprečju vsak v lasti 143 objektov. Davek na tovrstno »zbiranje nepremičnin« kot donosne naložbe v Sloveniji ne obstaja. Ker so stanovanja tako draga, slovenske banke in drugi naložbeniki participirajo na tej krivici, iz nje kujejo presežne dobičke.

To ne obremenjuje samo mladih, ki ne morejo do stanovanj, ampak tudi njihove starše, in kot jara kača se zdaj vije iz generacije v generacijo. Najprej so ljudje zadolženi za lastna stanovanja, nato skupaj z otroki za njihova. Zato da tisti v prejšnjem odstavku služijo, pa še nihče jih ne obdavči. To je norost, popolna norost. To je slabo življenje.

Ob tem se je treba spomniti, kako pomembna je bila vladi v odhodu investicija v drugi tir. Ki je popolnoma irelevantna naložba, če jo primerjamo z naložbo države v stanovanjsko politiko.

Sploh ne mimogrede naj na koncu napišemo, da s tovrstno stanovanjsko politiko v vseh državah pospešujejo gospodarsko rast. Na gospodarsko rast ima neprimerno močnejši učinek kot na primer Luka Koper. Res pa smetane z nje ne pobirajo najbogatejši, kot se dogaja pri nas. Še enkrat: 50 najbogatejših Slovencev ima vsak po 320 objektov. V njih živijo vaši otroci in plačujejo najemnino.

Dovolj razlogov za protest? 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Ivan Vitežnik, Ljubljana

    Uvodnik: Čas za proteste

    Naslov in poziv v prispevku sicer ustreza problematičnosti področja, ki ga avtor obravnava v svojem uvodniku, vendar menim, da je prikaz vsebine preveč poenostavljen, da ne rečem preveč tipično agitatorski. Niti besedice ni namenjene temu, zakaj je danes na tem, za državo in predvsem za mlade tako pomembnem področju tako in kdo so krivci za to. Več