Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

29. 6. 2018  |  Mladina 26  |  Pamflet

Izganjani luksuz tišine

Politični, medijski, industrijski in županski hrup

Stranka SMC je iz svojih vrst izključila Milana Brgleza. Izločitev bivšega predsednika državnega zbora in podpredsednika stranke je seveda tema, ki polni udarne minute in naslovne strani medijev. Presenetil pa je dnevnik »Delo«, ki v sredini izdaji sploh ni omenil te razkolniške poteze. Medij v lasti Stojana Petriča je uprizoril profesionalni flop; konkurenčni časnik »Dnevnik« je imel dovolj časa, da je istega dne dogodek postavil kot osrednji članek na drugi strani.

Toda spopad v vrhu največje vladne stranke je v medijskih poročanjih povsem preglasil vladno uredbo, ki pa zadeva življenje vsega prebivalstva. Vlada, o kateri se zdi, da samo še čaka na svoj odhod, je sprejela novo uredbo o dovoljenem hrupu. Smo torej dobili zaščito pred uničujočim hruščem? Nasprotno, okoljevarstveniki protestirajo, da bo po novem lahko industrija 32-krat bolj hrupna!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Dnevni mediji, ki so mesece do obisti premlevali nekonzumirano bosansko posojilo SDS, hrupne uredbe še niso zaslišali, čeprav ta občutno povečuje vse dovoljene mejne vrednosti. Slovenija se tako počasi spreminja v prometno in industrijsko ropotarnico.

Morda bo vsaj kak založnik opazil in prevedel izjemno knjigo norveškega raziskovalca, pisatelja in založnika Erlinga Kaggeja »Tišina v dobi hrupa«. Mož, ki je prepešačil severni in južni pol ter priplezal na Mount Everest se jo je seveda dobro naposlušal. In tako izpostavlja: »S hrupom živimo, ker mislimo, da moramo, toda hrup je moteč element, ki niža standard življenja za vse, tudi za druga živa bitja.« Dobesedno, v raziskavah vpliva mestnega hrušča na ptice so ugotovili, da se pesmi ptic spreminjajo, saj izginjajo nižji glasovi, zaradi česar potem samci težje privlačijo samice in zato te posledično izležejo manj jajc. Ter na koncu pripelje do sklepa, da je tišina postala luksuz, tako fizično kot filozofsko osrednja dobrina. Ob zvočni seveda še vse metaforične, tudi pravica biti kdaj nedosegljiv, torej biti sam s seboj.

Posebej glasen je kajpak sovražni govor, ki se je v obliki nekaj nacističnih plakatov pojavil v Velenju. Tu ni dileme, nacizem je bil tako uničevalni režim, da ga ni poveličevati. Iz vseh fanfar je tako zadonelo, da bi morala te in podobne zlikovce odločno preganjati policija in tožilstvo. Toda v istem mestu se bohoti orjaški spomenik Titu, dolgoletnemu predsedniku Jugoslavije, pod čigar pestjo so njegove vojaške enote takoj po vojni pobile blizu sto tisoč vojnih ujetnikov. Toda te, ki pozivajo k strogemu kaznovanju nacistične ikonografije, ne moti slavljenje komunističnega režima. Niso edini. Pred tedni so imeli komemoracijo za žrtve koncentracijskega taborišča pod Ljubeljem. Nacionalka je svoj prispevek naslovila z grozotami nacionalsocializma. Dejansko, med vojno je v tem zloglasnem taborišču od dveh tisoč prisilnih delavcev umrlo kar 34. Toda, takoj po vojni so v Barbarin rov Titove enote spravile več tisoč ljudi, od katerih pa so bili pobiti in zazidani vsi! A nacionalna televizija komemoracij pred tem rovom ne naslavlja – grozote komunističnega režima!???

Toda množični poboji so povsem identični zločin, pa naj ga izvršijo vojaki s kljukastim križem ali z rdečo zvezdo.

V glavnem mestu je sicer postala osrednja vrednota permanentni trušč gradbenih podjetij, ki prekopavajo center kot za stavo. Zdaj je župan Zoran Janković objavil razpis za predelavo Erjavčeve ceste. Ceste, ki je v veliko boljšem stanju kot večina ulic in cestišč po mestu. A tu bije v oči še cena: 1,8 milijona za vsega 600 metrov trase. Ki razen sto metrov javne ceste v preostalem delu služi kot parkirišče in pot mimo Cankarjevega doma ter predsedniške palače. Vsota je vratolomna: 300 tisočakov za sto metrov!??? Sploh, če jo primerjamo z obnovo kopališča na Vevčah, ki je v naslednjih letih ocenjena na 2,5 milijona.

Za pešce, ki hodijo po Erjavčevi, je prenova brezpredmetna, isto pot bodo pač prehodili po drugačni podlagi. A je projekt prednosten, medtem ko bi za vevško mladež obnovljeni bazen v vrednosti blizu erjavčevske prenove pomenil dramatično spremembo in dvig aktivnega poletnega standarda bivanja. Veseli živžav več tisoč mladih in drugih kopalcev je za župana sekundaren. Zanj je osrednja preokupacija pogled na tlak pod nogami sprehajalcev centra.

V časnikih smo medtem prebirali, da se gradnja trgovine Ikee v Ljubljani zapleta. Zgraditi bi morali še novo cesto, toda lastnik podjetja v stečaju je noče prodati mestni občini po ponujeni ceni. Zaplet, skregan z razumom. Namesto da bi multinacionalka postavila svojo prodajalno tam, kjer bi lahko kupila vsa potrebna zemljišča, si je izbrala lokacijo, ki pa je lastnik noče prodati pod ceno. V vladavini prava podjetja to vnaprej proučijo in projekt izvedejo tam, kjer ga je moč realizirati in zanj plačajo fair znesek.

A glej vraga, tu zdaj vskoči župan Janković, ki kani gordijski vozel presekati z brutalno silo – razlastitve!????? Po isti metodi kot šentviško pokopališče. Primer samodržca, ki bi za potrebe multinacionalke kar izničil poslovni red, ki velja v državi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.