Marcel Štefančič jr.

29. 6. 2018  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Film

Whitney Houston

Whitney: Can I Be Me, 2017, Nick Broomfield & Rudi Dolezal

za +

»And I …«

Whitney Houston, princesa iz newjerseyskega geta in produkt dobe, ki je dala Princa, Madonno in Michaela Jacksona, je leta 1986 gostovala na francoski televiziji – najprej nekaj zapoje, potem pa prisede k voditelju oddaje in drugemu gostu, ostarelemu, čedno opravljenemu, rahlo zmečkanemu, pijanemu pevcu Sergu Gainsbourgu, ki jo začne božati in nadlegovati, rekoč: »Rad bi te pofukal!« Whitney, tedaj pri dvaindvajsetih, obnemi, voditelj pa skuša rešiti situacijo: »Rekel je, da ste mu všeč.« »Ne,« pravi Gainsbourg: »Rekel sem, da bi jo rad pofukal!« Gainsbourg belki tega ne bi rekel – vsaj ne na odprti sceni.

Ta zloglasni rasistični prizor, ob katerem so se vsi lepo zabavali, vidimo v dokuju Whitney Houston, v katerem tudi vidimo, kako so Whitney leta 1989 na podelitvi Soul Train Music Awards – nagrad za dosežke na področju črnske glasbe – izžvižgali, ker so njeni štikli zveneli preveč belsko. Clive Davis, njen producent (Arista), je njen glas res pobelil, tako da je postal »sprejemljiv« za vse – čist, brez travm, brez socialnega zrna, brez črnskega konteksta. Whitney je bila »gnetljiva« – Davis jo je hotel prodati beli Ameriki. Belci so tako končno dobili črnko, s katero so se lahko igrali in s katero so lahko dobro služili. Whitney je prodala več kot 200 milijonov albumov, kar vam pove, koliko ljudi je bilo finančno odvisnih od nje, njene kariere, njenih uspehov in njene slave. Doku se začne 11. februarja 2012 s tistim razvpitim telefonskim klicem v sili in helikopterskimi posnetki losangeleškega hotela Beverly Hilton, v katerem najdejo Whitney Houston – žensko, ki kljub milijonom in slavi ni imela svoje sobe, temveč le svojo kopalnico – mrtvo v kadi. Potem nekdo dahne, da je niso ubile droge: »Vem, da je v resnici umrla zato, ker so ji zlomili srce.« In Nick Broomfield, ki je v dokuju Kurt & Courtney za smrt Kurta Cobaina obtožil njegovo ženo, Courtney Love, za brutalni zlom Whitneyjinega srca obtoži številne – Gainsbourga (rasizem), Davisa (kapitalizem), njenega očeta (hotel je 100 milijonov!), njeno mater (hotela je slavo!), raperja Bobbyja Browna (bolj njen Ike Turner kot njen Bodyguard), njeno ljubico Robyn Crawford (nenehno v vojni z Brownom), pač vse, ki so se lepili nanjo, na njeno famo, njene milijone, njene travme in njen glas, ki naj bi ji ga, kot je rada rekla, dal Bog. Če ne bi bilo Boga, bi bila morda še vedno živa. Kot Amy Winehouse, ki ji je prav tako odpovedal glas (»božji dar«), preden ji ni odpovedalo še srce. Whitney Houston je doku o pevki, ki so ji ukradli identiteto – ne le da so ji sfrizirali rasno identiteto in jo prelevili v »postrasno« bitje, ampak so utajili tudi njeno spolno identiteto. Njena lezbična, biseksualna identiteta je bila tabu. Še več: Cissy Houston, njena mati, fanatična kristjanka, je v nekem TV-intervjuju oznanila, da bi se je odrekla, če bi se izkazalo, da je lezbijka. Svojo pravo identiteto, nič manjši božji dar od njenega glasu, je morala skrivati – in zdi se, da niti ni živela v svojem glasu, temveč v tisti dramatični, utopični pavzi pred verzom »And I-i-i-i-i-i (will always love you)«. (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.