Borka

29. 6. 2018  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Plošča

Kamasi Washington: Heaven and Earth

2018, Young Turks

+ + + +

Številni, ki trdijo, da so v celoti prebrali Vojno in mir ali da so si ogledali ves klasični opus filmskega režiserja Tarkovskega, preprosto lažejo. Enako velja za prelomni album Kamasija Washingtona The Epic. Marsikdo, ki se je lotil epopeje 37-letnega ameriškega saksofonista v kar treh delih, je ni nikoli preposlušal od začetka do konca, četudi trdi drugače. To velja celo za njegove fene.

Washington se je v času, ko med mainstreamovskimi zvezdniki ne najdemo nobenega (mlajšega) jazzista, temu približal vsaj za ped v smislu, da zna nagovoriti del ortodoksne jazzovske baze in tudi mlajše poslušalce in med njimi tiste, ki žanr spremljajo le površno. To je ključno. Njegova muzika je preprosto dostopna, četudi pogosto zavita v koncepte spiritualnosti. Poleg tega je sodeloval z različnimi junaki z glasbenega prizorišča, največ pozornosti je bilo deležno njegovo sodelovanje z raperjem Kendrickom Lamarjem pri nastanku uspešnice To Pimp a Butterfly.

Washington ni malenkosten. Ploščo The Epic je pred tremi leti posnel velikopotezno – z basistom in kontrabasistom, bobnarjema, mogočnim pevskim zborom in godalno sekcijo. Sedaj štimungo v grobem ponavlja na resda »le« dvojni plošči Heaven and Earth, ampak, hej, so pa ploščo zato napovedali kot metafizični pogled na celotno stvarstvo, poleg tega Kamasi na naslovnici stoji, lebdi na vodi. Neposredne »coltranovske« reference na sakralno, transgresivno, spiritualno se ne končajo le pri naslovu in naslovnici plošče. Nadaljujejo se pri naslovih posnetkov in v besedilih (v teh najdemo celo politični naboj: »ne bomo več zahtevali pravice ..., namesto tega bomo terjali plačilo«) pa v epski dolžini posnetkov in mogočno katarzičnem maksimalizmu zvočnosti. Že tako zavzeto, bogato in nasičeno početje prvega, zemeljskega dela plošče (Earth) v drugem, nebeškem (Heaven) odnese v višave. Tja nas odpihnejo dramatični zborovski napevi in pogosto se zdi, kot da poslušamo filmsko muziko, takšno retro klasično, orkestralno.

Kamasi Washington je prvovrsten v organizaciji, vodenju in aranžiranju ansambla.

Kamasi Washington je prvovrsten v organizaciji, vodenju in aranžiranju ansambla.
© Krists Luhaers

Ja, Washingtonu lahko očitamo staromodnost v slogu, pretencioznost v lotevanju stvari, a zares prvovrsten je v organizaciji, vodenju in aranžiranju ansambla. Res perverzno obsežen kup nastopajočih zna urediti v besno udarne valove zvoka z osupljivo uigrano ritem sekcijo, (pre)številnimi vrhunci, odmerjenimi izleti v nadzorovano improvizacijo. In to zna, kadar črpa iz pesmarice klasične filmske glasbe (priredba teme Fists of Fury Brucea Leeja) ali jazzovskega kanona (priredba skladbe Hubtones Freddieja Hubbarda), pa tudi, kadar sklada sam, kar je najpogosteje.

Plošča Heaven and Earth je orkestralna produkcija, kot si jo lahko privoščijo le redki. Je čisti spektakel, ki ga Washington dirigira s suvereno vnemo. Divji v intenzivnosti dolgih zvočnih pasov in prav nič v prevpraševanju žanrskih pravil.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.