Goran Kompoš

29. 6. 2018  |  Mladina 26  |  Kultura

Beograjski tornado

Eden najbolj priljubljenih bendov z območja nekdanje Jugoslavije po nastopih s kanadskimi zvezdniki Arcade Fire spet trese slovenske odre

Divji nastop Repetitorja leta 2016 v ljubljanskem Kinu Šiška

Divji nastop Repetitorja leta 2016 v ljubljanskem Kinu Šiška
© Sunčan Stone

Če bi delali anketo o tem, kateri je najboljši bend z območja bivše Jugoslavije v zadnjih desetih letih, bi se beograjska zasedba Repetitor nedvomno znašla nekje pri vrhu. Če bi spraševali po najboljšem koncertnem rock bendu, morda celo povsem na vrhu. Navdušenja nad beograjskim garažnim punk rock triem očitno ne skriva niti cenjeni kanadski glasbenik Dan Boeckner, ki si je s svojima zasedbama Wolf Parade in Handsome Furs večkrat delil odre s tukajšnjimi bendi. Ko so ga njegovi montrealski kolegi iz zasedbe Arcade Fire nedavno vprašali, ali jim lahko priporoči predskupino za njihov vzhodnoevropski del aktualne turneje, ni imel pomislekov: »Povabiti morate Repetitor!« Očitno jih je prepričal in najudarnejši balkanski trio je pred dobrim tednom v Pragi, Budimpešti in Bukarešti res ogreval občinstvo enega ta hip največjih rockovskih bendov.

Sodeč po lepi zahvali enega osrednjih članov Arcade Fire Willa Butlerja na njegovem Instagramu je bila izbira prava. Njihov koncertni saksofonist Stuart Bogie se je Repetitorju na zadnjem skupnem koncertu v Bukarešti na lastno pobudo celo pridružil pri izvedbi komada Suženi snovi. Mnogi bendi bi se za tako priložnost postavili na glavo, fenom beograjske trojice pa je najbrž jasno, da bo ta ohranila trezne glave in v svoj spomin vtisnila predvsem izjemno izkušnjo. Teh se je kitaristu/pevcu Borisu Vlastelici, bobnarki Mileni Milutinović in basistki Ana-Mariji Cupin od leta 2005, ko so, takrat še najstniki, začeli igrati skupaj, nabralo veliko. Na turnejah so po dolgem in počez obredli praktično celotno Evropo. Nastopili so v Moskvi in celo na Kitajskem. Tudi na največjih festivalih, kot so Exit, Sziget, Pohoda ali pa INmusic, na slednjega jih je v letih 2015 in 2017 prišlo poslušat kakšnih pet tisoč privržencev. V Ameriki in na Otoku za zdaj še niso nastopali, čeprav so bili nekajkrat že dogovorjeni, pa se je zapletlo z vizumi. Hkrati jim je, kljub spodbudam uveljavljenih ameriških in britanskih bendov, jasno, da za pohod na ti dve največji svetovni glasbeni prizorišči pač ni dovolj le to, da si vrhunski bend.

Bi bilo lažje, če bi peli v angleščini in ne srbščini? Morda, čeprav sami pravijo, da je to lahko tudi prednost. Feni po vsej Evropi s tem očitno nimajo težav. Po koncertih s kanadskimi superzvezdniki so se že pojavili tudi šaljivi komentarji tipa »šel sem na koncert svojega najljubšega benda in za nameček odkril še Arcade Fire«. Ja, Repetitor si je v trinajstih letih nenehnega nastopanja nabral veliko zvestih privržencev. Veteranov, ki skozi njegove energične nastope obujajo spomine na mladost in zlato obdobje punk rocka. In mladostnikov, ki punkovsko norost osemdesetih in zgodnjih devetdesetih lahko podoživljajo le prek številnih posnetkov. Treba pa je poudariti, da se trio sicer ne gre kakšnega modnega obujanja priljubljenih muzik iz preteklosti. Navdih za svojo eksplozivno glasbo je sicer resda našel v zapuščinah, punka, postpunka, garažnega in hrupnega rocka, (post) hardcora, grungea in še kakšnega polpreteklega žanra, toda vse te vplive je spretno prevedel v sodoben čas. Tudi z angažiranimi besedili, v katerih skozi svojo izkušnjo pronicljivo komentira neobetavno realnost generacije, rojene v drugi polovici osemdesetih in pozneje.

Doslej so objavili »le« tri dolgometražne plošče; Sve što vidim je prvi put (2008), Dobrodošli na okean (2012) in Gde ćeš (2016). Zadnji dve pri slovenski založbi Moonlee Records, kar je verjetno eden od razlogov, da so si tukaj našli tako rekoč drugi dom. Verjetno najpogosteje koncertirajo prav pri nas, pa naj gre za večja prizorišča, kot je ljubljanski Kino Šiška, ali pa majhne lokalne klube v vseh slovenskih kotičkih. Čeprav se s svojim »velikim« zvokom, za katerega se zdi, da je plod razgrajanja najmanj petčlanske zasedbe, izvrstno znajdejo na največjih odrih, se njihovi najbolj atraktivni in intenzivni koncerti skoraj praviloma dogajajo v manjših klubih. Očitno so se veliko naučili iz izkušenj sorodnih bendov, denimo seattelskih velikanov Nirvana, s katerimi jih pogosto primerjajo, ki so s selitvijo na velike odre izgubili veliko tistega naboja in čarobnosti, s katerimi so navduševali na svojih zgodnejših koncertih.

OK, verjetno je primerjava obeh bendov malo napihnjena, a ni povsem neumestna. Podobno kot v primeru Nirvane tudi v diskografiji Repetitorja praktično ni slabe skladbe, kar je verjetno še en razlog za to, da plošč ne objavlja pogosteje. In tudi njegovo glasbo krasi prikupna pop senzibilnost, s katero se pogosto znajde tudi na raznih popularnih lestvicah. S kakšnim manjšim kompromisom bi verjetno lahko dosegel še širši krog poslušalcev, a od svojega etosa ne odstopa. Ni naključje, da si je zato pridobil veliko naklonjenost glasbenih poznavalcev, ki jih je z vsako novo ploščo in vsakim koncertom – počasi, a vztrajno – vse več. 

Koncert:
Repetitor
Kje: Letni vrt Gala hale, Ljubljana
Kdaj: 5. julija 2018

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.