Petja Grafenauer

6. 7. 2018  |  Mladina 27  |  Kultura

Kakovostnih sedem

Razstava PRRRRRRR je združila dela sedmih domačih umetnic, a žal brez rdeče niti

Na razstavi najbolj izstopajo tridimenzionalni junaki iz animiranih filmov Špele Čadež, tudi iz večkrat nagrajenega Bolesa.

Na razstavi najbolj izstopajo tridimenzionalni junaki iz animiranih filmov Špele Čadež, tudi iz večkrat nagrajenega Bolesa.
© Arhiv Špele Čadež

Ljubljanska Mestna galerija je pripravila skupinsko razstavo PRRRRRRR, na kateri sedem sodobnih slovenskih umetnic predstavlja izseke svojih praks. Gre za odgovor kustosinje Mateje Podlesnik na polemike ob razstavi Better doggy style than no style, ki jo je v isti galeriji kurirala leta 2016. Takrat je predstavila dela šestih vidnih sodobnih avtorjev iz iste generacije (Viktor Bernik, Žiga Kariž, Gorazd Krnc, Arjan Pregl, Sašo Vrabič, Miha Štrukelj), a razstava je (nepričakovano) odprla vprašanje, ali ni izbira samih moških umetnikov morda navidezno nekorektna in šovinistična. Kritiki so kot sporne omenjali tudi Kariževe in Preglove akte. Zato so tokrat vabila dobile le avtorice. Tudi takšne, ki ustvarjajo akte.

Če tako drugega ob drugega postavimo najeksplicitnejša akta z obeh razstav, sliko Žige Kariža, ki je akt ustvaril iz izrezkov medijskih podob, in video umetnice mlajše generacije Olje Grubić, v katerem si ta na aktualni razstavi v vagino vtika cvetlice, lahko obema nalepimo vse klasične stereotipe o ženski in moški seksualnosti, o organskem, floralnem, senzualnem, hkrati pa tudi o trdoerotičnem, medijskem, pornografskem. Če deli avtorjev pogledamo v okviru njunega celotnega opusa, pa gre vseeno za različne načine prikazovanja sveta. Prva razstava je bila »doggy style«, je torej tokratna »pussy style«? Zakaj pa ne.

Razstava iz leta 2016 in tokratna sta sicer razstavi različnih vrst in redov. Namen prve je bil predstaviti generacijo avtorjev, ki so bili na prelomu tisočletja medsebojno povezani v socialnih in ustvarjalnih praksah, vsi so snovali postmedijske slike, v skupini pa ni bilo avtoric, zato bi bila vključitev teh na takratno razstavo pravzaprav nasilna. Tokratna razstava ne temelji na predstavitvi neke zaokrožene skupine umetnic. Namesto tega predstavlja dela nepovezanih, različno uveljavljenih avtoric različnih generacij in raznorodnih ustvarjalnih praks.

Kaj lahko torej vidimo? Že prej omenjena Olja Grubić in letošnja nagrajenka Prešernovega sklada Simona Semenič, ki jo je fotografinja Nada Žgank fotografirala kot golo nosečnico, ovito v slovensko zastavo, s seksualnostjo govorita o »pussy style«. Fokus avtorice animiranih filmov Špele Čadež, ki bo kot članica akademije odslej sodelovala pri odločanju o oskarju za animirani film, je drugje, v stop-motion animaciji. V svojem okolju je preprosto vrhunska in razstavo je vredno obiskati že zaradi minucioznih prizorišč z lutkami, ki jih izdeluje za filme (animirani filmi pa bolje kot v galeriji vendarle zaživijo doma ali v kinu). Tu je še druga letošnja nagrajenka Prešernovega sklada Maja Smrekar, ki v svojih delih razpira veliko širša vprašanja od razstave PRRRRRRR. Tokrat se predstavlja z ikono psa z avbo, ki ji je zgradila svetišče, in morda nas presune z vprašanjem o živalih in nacionalnosti (kdor se zgraža, naj pomisli na kranjsko čebelo). Razstavo zaokrožata slikarki Suzana Brborović in Duša Jesih z deli iz svojih kontinuiranih slikarskih praks. Zaradi formalne dovršenosti in izraznih kvalitet je treba posebej omeniti triptih Suzane Brborović, izdelan z rezanjem papirja.

Med sedmerico umetnic so dobitnice mednarodnih in domačih vrhunskih priznanj. Med njimi so tudi mladi upi sodobne umetnosti. Njihov potencial je ogromen. A razstava konceptualno ni močna. Že merilo, po katerem so bili na isto razstavo povabljeni prav te umetnice in prav ta umetniška dela, je nejasno. Rešuje pa jo to, da so razstavljena umetniška dela kakovostna. Tudi postavitev je zasnovana kakovostno, saj dela niso dolgočasno razvrščena po posameznih sobah, ampak se povezujejo z detajli in zvoki, tudi iz nadstropja v nadstropje.

Za slikarskimi stojali, računalniškimi zasloni in kiparskimi podstavki ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje danes stojijo pretežno ženske. Ženske so uveljavljene umetnice, kuratorke, direktorice galerij, raziskovalke, profesorice … Zasedajo vse več pomembnih položajev v svetu umetnosti. Generacija, ki je razstavljala na razstavi Better doggy style than no style je pravzaprav ena zadnjih, v katerih so prevladovali moški. Na prvi pogled se zdi, da gre ženskam v umetnosti in kulturi odlično.

Toda lagali bi, če bi trdili, da sta diskriminacija žensk v družbi in s tem tudi v umetnosti in kulturi izkoreninjeni. Vredneje razmisleka je, kako pravočasno je k nam pljusknil val gibanja, kakršno je #MeToo. V prevladi žensk v slovenskem kulturnem in umetnostnem prostoru se skriva past: vse več žensk vanj lahko vstopa zato, ker sta ti področji izgubili pomen in veljavo. Ker je politika poskrbela, da ju družba obravnava kot nepomemben obrobni privesek. 

Razstava:
PRRRRRRR
Kje: Mestna galerija, Ljubljana
Kdaj: do 9. septembra 2018

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.