MLADINA Trgovina
Grega Repovž

Grega Repovž

13. 7. 2018  |  Mladina 28  |  Uvodnik

So politiki in Politiki

Seveda gre tako rekoč vsem v tej državi NLB na živce. Upravičeno. Gre za banko, s katero se ta nacija ukvarja že od osamosvojitve. Ves čas jo rešujemo, prva dokapitalizacija, druga dokapitalizacija … velika dokapitalizacija v času vlade Alenke Bratušek. A ne gre le za to: z njo so ves čas povezani veliki škandali, če ne zaradi drugega, javni bes nastane ob vsakem razkritju višine plač menedžerjev itd. In res je težko vsakič znova razlagati, zakaj je neka banka, pač le ena od bank, lahko tako pomembna za neko državo.

A pojdimo – še enkrat – po vrsti. Obstajata dve vrsti držav, suverene države in navidezno suverene. Značilnost suverenih držav je, da v kriznih trenutkih razpolagajo z notranjo močjo, ki izhaja prav iz gospodarstva, ki je vezano na državo oziroma je v njeni neposredni in posredni lasti oziroma vplivom. Obstajajo seveda tudi države, ki so suverene tudi brez tega, a razpolagajo z naravnimi viri, na primer nafto, plinom, izjemnim mednarodnim položajem in vojaško močjo (na primer ZDA), velikostjo (na primer Rusija), s čimer lahko nadomestijo zgoraj izpostavljeno ekonomsko samostojnost in moč. Slovenije žal ni med njimi. Že Hrvaška je v neprimerno boljšem položaju kot Slovenija, saj ima zaradi naravnih danosti – izjemne obale – pač vedno svojo rešilno bilko, turizem. Ta jo vedno znova rešuje, da se ne potopi. A tudi Hrvati so v zadnji krizi ugotovili, kako pomembna je ekonomska suverenost, zato državni skladi zdaj že leta sodelujejo pri gradnji ekonomije. Prodaja bank in Ine ter drugih državnih šampionov jih je naredila za državo brez okončin, so ugotovili, zato država z jamstvi, soudeležbo v državnih pokojninskih in drugih skladih širi moč hrvaškega gospodarstva. Tudi z nakupi slovenskih podjetij.

V Sloveniji smo to dolga leta razumeli. Razumeli smo, da pač potrebujemo svoje banke, ker smo majhni in ranljivi. Vsakič, ko je prišla kriza, so se tuje banke in investicijski skladi kot financerji nenadoma porazgubili – odšli tja, kjer je bil donos večji in varnejši. Razumeli smo, kako je pomembno, da je velik trgovec, kot je Mercator, v slovenski lasti, ker je zagotavljal odkup slovenskih pridelkov. Tako ravnajo tudi druge države, na primer Avstrija. In tako seveda ravna tudi Nemčija. Ko pride kriza, Nemci odpovejo naročila pri podizvajalcih v tujini (na primer slovenskih), ohranijo pa dobavitelje iz Nemčije. Ker vedo, da bo zmanjšanje proizvodnje doma pač državo prizadelo. Tudi banke so v Nemčiji v relevantnem delu v posredni lasti dežel in raznih pokojninskih skladov in zavarovalnic – seveda še zdaleč ne vse –, in ko nastopi kriza, stojijo gospodarstvu, zasebnemu, ob strani, raztegnejo odplačila kreditov, razrahljajo pogoje itd. – ker je pač pomembno, da država ne obstane, da se izgubi čim manj delovnih mest, ker to pomeni manj prilivov v državni proračun in več odlivov za socialne pomoči in nadomestila. V času debelih krav pa pobirajo dobičke teh podjetij, bank. To ne pomeni, da ne spodbujajo razvoja, tujih in lastnih zasebnih iniciativ.

Seveda imajo vse države s temi podjetji tudi težave – tako kot jih imajo lastniki zasebnih podjetij s svojo lastnino. Deutsche Bank, sicer največja banka na svetu, se je na primer v težavah nazadnje znašla lani. Propadajo zasebna podjetja in javna. Se spomnite podjetja Nokia, danes palčka na področju telefonije glede na prejšnjo slavo?

So politiki in so Politiki. So Politiki, ki znajo razložiti svojemu narodu, kaj je država, tudi ko gre za nekaj takega, kot sta nacionalni interes in moč države, kaj je suverenost in iz česa izhaja. In so politiki, ki znajo ves čas govoriti privzdignjene besede, narodno zavest graditi na zavračanju beguncev ter varovanju meja, ko pride do tako kompleksnega vprašanja, kot je sistemska banka, pa se želijo tega vročega kostanja zgolj znebiti. Pač ne da se jim – ne razumejo, ne želijo razumeti, nočejo imeti nič s tem. In zdaj to lahko spet opazujejo – to neverjetno enotnost (spet odstopa le Levica) pri prodaji NLB, ki jo domnevno zapoveduje evropska komisija. Nihče noče zastaviti svojega imena za NLB, ker je pač nehvaležna tema, ker je laže reči 'moramo to storiti', namesto da bi se borili. In zato danes tako hitijo z domnevnimi izpolnjevanji zahtev Evropske unije – ker pač niso Politiki, ampak le ljudje, ki hočejo biti na teh funkcijah. In to medvladje jim tako prav pride – nihče ne bo kriv, Cerar bo rekel, da je imela njegova vlada omejena pooblastila, bodoči premier pa da še ni imel pooblastil. No, ne drži ne eno ne drugo. Zapomnimo si ta trenutek, trenutek odločitve za prodajo nacionalne srebrnine.

In ni res, nobena komisija, še najmanj pa evropska komisija nas ne more prisiliti v to. To je ta ista evropska komisija, ki ni ukrepala zoper hrvaško neizpolnjevanje arbitražne odločitve. Se je Hrvaški kaj zgodilo? Ne.

A ne gre le za to. Gre za zmago lobistov. Ti stojijo za kupci NLB. Ta banka je pač dobra naložba. Polna je denarja. Tako kot je bila polna denarja NKBM. Tako kot je bil poln denarja Helios. Tako kot je bila polna denarja Fotona. Tako kot je bil poln denarja Mercator.

Pa ne trdimo, da so pokvarjeni, ampak to, da ne opravljajo svojega dela, da mislijo samo nase in le en mandat naprej. In Šarec, ta samozavestni mož, si je pravkar okoli vratu privezal prvi mlinski kamen, ki ga bo v naslednjih letih potegnil k tlom. Tako kot je njegovega predhodnika, ki še danes ne razume, kaj se mu je zgodilo in zakaj je njegova stranka danes tako majhna. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.