Janko Lorenci

Janko Lorenci

13. 7. 2018  |  Mladina 28  |  Kolumna

Industrija neresnic

Strašenje, zamolčevanje, olepševanje

Sprijena umetnost ne samo naše politike je strašenje, napihovanje različnih realnih in namišljenih nevarnosti na eni strani, in pa zamolčevanje, olepševanje, prikrivanje resničnih groženj na drugi. Poglejmo nekaj večjih napihovanj in zanikanj.

Najbolj nas zadnja leta strašijo z migranti. Za tem se skriva ždeči prastrah pred tujci, zloraba tega strahu in povečan migrantski pritisk. Ustvarjena psihoza je tolikšna in tako »donosna«, da se dotok migrantov zmanjšuje, strašenje pa še kar traja. Problematika je zasenčila vse drugo, politično že preuredila celino in ogroža tudi EU. Panika je v hudem nasprotju z demografskim usihanjem, ki navdaja s tesnobo vso celino. Vseevropsko in tudi slovensko migrantsko obsesijo je mogoče razložiti le s tem, da so družbe tudi sicer vržene s tira. Razlogi za to so predvsem domače narave.

Tarča drugega velikega strašenja je zdravstvo. V bistvu gre za samoizpolnjujočo se prerokbo. Nenehno, dan za dnem nam slikajo katastrofo, to psihološko melje javno zdravstvo, slabša njegovo mentalno in kadrovsko zdravje ter bega javno mnenje. Problemi se res zaostrujejo, a scela katastrofe nikakor ni. Preplah zganjajo neodgovorni mediji, del politike, del zdravnikov (to je najbolj žalostno poglavje dogajanja), lobiji, zlasti zavarovalniški, in seveda predvsem ideologija privatizacije. Za pretirano črnim slikanjem očitno tiči namen, da bi javno zdravstvo čim bolj oslabili v korist zasebnega in mu pustili le tisto, kar ne prinaša dobička. Če bo namera uspela, čaka Slovenijo silovit pretres in storjen bo – ne bojmo se besede – sistemski zločin: zaradi razsutega javnega in bolj privatiziranega zdravstva bo umrlo več ljudi, saj bo o življenju in smrti še bolj odločal denar. Revščina bo še nevarnejša.

Sistematično nas strašijo tudi z novo ekonomsko krizo oz. krhkostjo naše ekonomije. Oboje ima realno jedro, ki pa je prozorno zlorabljano za vztrajanje pri nizkih plačah, stiskanju pri denarju za socialo, zdravstvo, kulturo ... Strašita politika, zastrupljena z neoliberalizmom, in velika večina lastniško-menedžerske kaste, ki se slika kot edini produktivni del družbe, hkrati pa izgublja ostanke socialne občutljivosti in družbene odgovornosti. Družbeni vpliv tega sloja je negativen: namesto da bi izvajal pozitiven razvojni pritisk na politiko, skuša z njeno pomočjo zgolj povečati dobičke na način kapitalizma 19. stoletja. S politiko nizkih plač, uvažanjem neizobražene delovne sile in poganjanjem ljudi v izseljevanje ta »elita« deluje proti razvoju in interesom države.

Zdaj pa k drugi plati manipuliranja, k zamolčevanju, zavajanju, indoktrinaciji. Zgovoren primer je olepševanje naraščajoče neenakosti. Nenehno nam dopovedujejo, da smo glede plač ena bolj egalitarnih evropskih držav. To kar drži. Toda davka na premoženje, zlasti na nepremičnine, ki postajajo glavni vir dohodkov bogatih in premožnih, tako rekoč ni. Delež revnih se ne zmanjšuje, prekarnost vztraja, socialna mobilnost nazaduje. Skratka, neenakost se hitro povečuje, odnos med svobodo in enakostjo, na katerem naj bi temeljila liberalna demokracija, se tudi pri nas ruši v škodo enakosti. S tem hira demokracija, družbeni nemir pa narašča.

Drugi, še usodnejši primer je odnos do okolja. Okoljski alarmi se vrstijo, politika in gospodarstvo jih praviloma minimizirata, vsi po vrsti, tudi javnost, pa ekološkega problema, največje grožnje že bližnje prihodnosti, ne dojemajo celovito – zaradi nevednosti ali zavestno spregledujejo tesno zvezo med uničevanjem okolja in (neoliberalnim) kapitalizmom z njegovo dogmo več več več, potrošništvom, gledanjem na okolje kot neomejeno dobrino. Dokler ta povezava ne bo priznana in dosledno upoštevana na vseh ravneh, zlasti politični, bo okolje propadalo, politiki pa bomo upravičeno očitali, da je primitivna. Postavitev Magne na prvovrstno kmetijsko zemljo pove o njej vse.

Težava je, da je politika skupaj s kapitalom nosilec osnovne ureditve, zanjo pa trdi, da nima alternative. To pravi tudi zase. Sama s seboj nas seveda ne straši, a ne glede na to se je deloma bojimo ( janšizma), deloma (levi sredini) pa ji ne moremo zaupati. Pogosto – tudi po teh volitvah – je težko reči, katera je bolj škodljiva, saj en tabor predvsem straši in grozi, drugi pa z načeli, s katerimi pita ljudstvo, trguje kot zadnji kramar.

Preprečevati ali odpravljati anomalije in slabe trende je zahtevno, terja znanje, potrpežljivost, dobronamernost. Strašiti, trgovati, blefirati je neprimerno lažje. Tudi to določa ravnanje politike, ko skuša vplivati na javnost. Seveda gre tudi za staro igro odvračanja pozornosti od globinskih problemov. Skupni imenovalec vseh takih ravnanj pa je hotenje, da se nič ne spremeni. Zato je Levica, če ostanemo pri tokratnih volitvah, ki so grdo razgalile levo sredino, napoti vsem. Janši ni treba glede nje niti migniti.

Perverznost strašenja, zamolčevanja, olepševanja, vsakovrstnega indoktriniranja – v bistvu politične industrije lažnih novic – je v tem, da vse to najbolj počnejo tisti, ki realne grožnje ustvarjajo, nato pa na njih jahajo in jih zlorabljajo. To se dogaja na vseh ravneh, tudi globalno: zlasti zahodne elite z vojnami in ekonomijo destabilizirajo svetovni jug, sprožajo migracijske valove, nato pa z njimi strašijo doma. A to cinično ravnanje je dvorezno. Res drži ljudi v negotovosti in strahu, jih zazibava v brezbrižnost in otopelost tam, kjer bi jih moralo skrbeti. A hkrati zbuja splošno nezadovoljstvo, jezo, nezaupanje – in ta čustva počasi obrača tudi proti manipulatorjem. Droge pacienta omamljajo, a je zaradi njih vedno bolj nepredvidljiv.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.