Geopolitika z drugimi sredstvi

Spektakularnost nogometa je zgolj mimikrija sveta, ki tone v tragedijo skupnega

Nogometno svetovno prvenstvo v Rusiji ni zgolj športni, temveč tudi politični in poslovni dogodek leta. Šport je industrija evforičnih nacionalnih strasti in čustev, pa tudi velikih mednarodnih poslov in geopolitičnih interesov. Nogomet je najpomembnejši svetovni šport, Fifa najbogatejša športna organizacija. V njem se zrcalijo vsa razvojna potentnost sodobnega sveta in tudi vsa protislovja, od neenakosti do korupcije in utaje davkov. Putinova Rusija z nogometnim prvenstvom v pravem trenutku dokazuje svojo globalno vlogo in moč, za vsako ceno in mednarodnim sankcijam navkljub. Spektakularnost nogometa je zgolj mimikrija sveta, ki tone v tragedijo skupnega.

Današnja hladna vojna med ZDA in Rusijo in ekonomska med ZDA in EU ter Kitajsko ima desetletne nogometne korenine. Ameriški FBI je namreč leta 2011 posumil, da stoji v ozadju izbire svetovnih prvenstev v Rusiji (2018) in Katarju (2022) korupcija. Rezultat je znan. Konec maja 2015 je izbruhnil korupcijski škandal, sledile so aretacije vodilnih ljudi Fife v Zürichu, Fifa je dobila novo vodstvo in oplesk. Med sedmimi izvršnimi podpredsedniki je tudi naš Čeferin. Predsednika Blatterja in skorumpirano jedro Fife so zrušili Američani, toda tudi zunaj pravil igre, ne toliko v imenu prava, temveč lastnih geostrateških interesov. Rusija in Katar sta danes ameriška globalna nasprotnika. Nogomet je tu zgolj priročno sredstvo novih manipulacij v imenu zatiranja starih mahinacij.

Večino skupinskih športov so v zgodovini kodificirali imperialni Britanci, toda mednarodni pridih so športu prinesli šele Francozi. Švicarji so ponudili nevtralno zaledje, Američani so šport cepili z biznisom. Fifa je tipičen otrok te godlje. Skoraj sedemdeset let je delovala kot nekakšen evropski klub sivolasih gospodov, ki povzdigujejo ideale ferpleja in amaterizma. Britanec Rous je do srede sedemdesetih funkcijo predsednika opravljal brez plačila, brazilski poslovnež Havelang pa je zgodbo radikalno obrnil. Nogomet je pod njim postal globalni politični biznis, proračun so napolnile ekskluzivne sponzorske pogodbe, prva leta 1974 z Dasslerjevim Adidasom. Pravi preskok v medijski in športni biznis, volilno in poslovno korupcijo, pa je prinesel Švicar Blatter. Demokratični volilni mlinček v Fifi je vsem članom dajal enak glas, vpliv pa je rasel z obsegom kapitala, na mizi in pod njo. Fifa je pod Blatterjevim vodstvom postala novodobni Vatikan.

Častila je nogomet kot prvo posvetno božanstvo, vsevprek prodajala pravice, se pajdašila s kapitalom in skrbno negovala avtonomijo globalnega zasebnega biznisa. Blatter je v dobrih desetih letih štiriletni proračun s 308 milijonov USD (1998) dvignil na 5,7 milijarde (2014). Fifa je postala klasičen primer novodobnega neoliberalizma, mešanice ekonomske deregulacije, politične avtokracije in navijaškega populizma. Fifa se je iz švicarske neprofitne organizacije dejansko prelevila v mednarodno zasebno športno korporacijo sui generis. Poslovni model je preprost, ekonomija obsega, nišne sponzorske pogodbe, nižji davki in davčne oaze, licitacija prirediteljev in prelaganje stroškov na organizatorje prvenstev. Fifa je pridobivala politično moč s kapitalom, ustvarila je zasebni regulacijski monopol. Razkrila nam je svet, ki ga vodijo deležniki, odgovorni samemu sebi.

Putin je dobro razumel staro Clausewitzevo idejo, da so vojne tudi v športu zgolj »geopolitika z drugimi sredstvi«. Olimpijske igre v Sočiju in nogometno prvenstvo imata za Rusijo enak predznak. Rusijo povzdigujeta navznoter in potrjujeta navzven, ekonomski učinki so tu podrejeni političnim interesom. Rusija je imela leta 2010 večji mednarodni ugled, ni še bila sredi ameriške hladne vojne. Danes je zaradi Krima, Ukrajine in Sirije veliko bolj izolirana in osamljena. Kontroverzni Boris Johnson je pred meseci pozival h bojkotu, primerjal Putinovo Moskvo 2018 s Hitlerjevo politizacijo olimpijade v Berlinu 1936. Toda hitlerjanski pozdrav »firerju« so na berlinskem stadionu tedaj izvedli Britanci in ne Rusi. ZDA in Ukrajina se niso uvrstile na prvenstvo, velika Nemčija je izpadla, Rusi so se prebili med najboljše, spredaj so Francozi, tudi Britanci. Protiruska nogometna propaganda je padla na vsej črti.

Rusija je v prvenstvo v enajstih mestih vložila nekaj nad 14 milijard USD, Fifa slabi 2 milijardi, 627 milijonov za organizacijo in preostalo za nagrade državam in druge stroške. Rusi so 6,1 milijarde potrošili za infrastrukturo, 3,4 milijarde za stadione, 680 milijonov za bivalne zmogljivosti. Obetajo si, da bo celoten ekonomski učinek prvenstva v desetih letih (2013–2913) okoli 31 milijard USD. Toda ekonomska podoba ni enoznačna. Prvenstvo traja zgolj mesec dni, na 1300 milijard velik letni BDP Rusije bo prineslo zgolj 0,2 odstotka rasti BDP-ja. Še največ je v preteklosti pridobilo gradbeništvo, letos turizem, pomembna bo ostala infrastruktura, toda tudi visoki stroški vzdrževanja športnih objektov. Učinki so bolj kratkoročni in ambivalentni. Tako je bilo tudi drugod, v Braziliji (2014) in Južni Afriki (2010) še posebej. Oportunitetni stroški športnih investicij so vedno visoki, gospodarska rast bolj izključujoča kot vključujoča, več pridobijo mednarodni akterji kot domači ljudje. Velike športne prireditve preprosto ne izboljšujejo blaginje večine, bolj koristijo kapitalskim interesom manjšine.

Danes je športni biznis vreden od 700 do 1300 milijard, pet držav obvladuje polovico športnega trga, večina pripada nogometu. Raste hitreje od drugih dejavnosti, velike krize ga niso prizadele. Zakaj? Preprosto, deluje večinoma zunaj sistemov, zaščiten je z davčnimi privilegiji, pripada političnemu in ekonomskemu kapitalu najbogatejših. Janez Pavel II. je nekoč dejal, da je nogomet med nepomembnimi rečmi najpomembnejši. Kdor verjame vanj, je zveličan, tu in tam. Vprašajte Hrvate!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.