Nadina Štefančič  |  foto: Matija Drniković

13. 7. 2018  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Dogodki

Spet doma

Že deveti obisk otožnih The National na Hrvaškem, podprt z množico slovenskih fanov

Člani benda so bili neobičajno dobre volje, pevec Matt Berninger (drugi z desne) se je tudi sprehodil do šanka in nas obveščal o svetu tam zunaj: »Ravnokar so mi prišepnili, da je Francija zmagala.«

Člani benda so bili neobičajno dobre volje, pevec Matt Berninger (drugi z desne) se je tudi sprehodil do šanka in nas obveščal o svetu tam zunaj: »Ravnokar so mi prišepnili, da je Francija zmagala.«

Nebo nad zagrebškim ŠRC (Športno-rekreativnim centrom) Šalata je v torek polagoma ugašalo v poletno noč, ko nas je The National s pesmijo Quiet Light previdno pripravil na svoj koncert, »glasbo za žalostne odvetnike«, uglasbeno vrenje tesnob srednjega razreda. S So Far So Fast je padla dokončna noč. Lahko smo videli le še oder z bendom iz Cincinattija in dve ogromni neonski steklenici piva Laško, strateško lebdeči nad obema stranema odra.

»Nekatere med vami že poznam, kako ste?« je vprašal frontman Matt Berninger, Albert Camus rokenrola, lastnik »ameriškega srca srednje velikosti« v oblekah Jacquesa Preverta. Z bratoma Devendorf in bratoma Dessner, zbranimi pod imenom The National, so lani za album Sleep Well Beast dobili svojega prvega grammyja za najboljši alternativni album. S singlom The System Only Sleeps in the Dark pa so bili prvič na vrhu Billboardove lestvice. Berninger pravi, da sta za to ploščo vse najboljše verze napisala skupaj z ženo Carin Besser, pisko New York Timesa.

V dveh urah preigravanja starih hitov (Terrible Love, I Need my Girl, Fake Empire) in bodočih šlagerjev (Guilty Party, Walk It Back) so Hrvaško ogreli za bližajoči se festival SuperUho, kakor je Zagreb leta 2004 njih ogrel za današnjo slavo. Na turneji ob izidu albuma Sad Songs For Dirty Lovers se jim je takrat v zagrebškem klubu KSET prvič zgodilo, da je občinstvo (zunaj njihovega prijateljskega kroga iz Brooklyna) znalo na pamet vso ploščo. Pričakali so jih z navdušenjem Južnoafričanov, ko so zaslišali sugarmana Rodrigueza. To je bila ekipa študentov, ki je zanje slišala od turista iz Brooklyna med potepanjem po Dubrovniku.

Zatem so se na Hrvaško, kjer jih vedno znova podprejo tudi slovenski fani, vrnili še osemkrat, kar štirikrat v Šibenik. Njihov človek tu je vodja festivala SuperUho in tudi organizator njihovega prvega koncerta takrat v 2004, Mate Škugor. Na torkovem koncertu so mu posvetili svojo prvo uspešnico Bloodbuzz Ohio z besedami: »Včasih se zgodi kaj lepega, najdeš prijatelja, majhen planet, to je zate Mate!« Pesem o Ohiu, domu, ki je pozabil na njih, fante v poslovnih oblekah, s polnim kozarcem vina in čustev, je našla domovino na Hrvaškem, v rojstnem kraju kravate in nacionalnih čustev.

Na Šalati so bili člani The National neobičajno dobre volje, vmes se je pevec kot eden izmed nas sprehodil do šanka po nov odmerek alkohola in nas obveščal o svetu tam zunaj: »Prosim, ne postanite čustveni, ampak ravnokar so mi prišepnili, da je Francija zmagala.« A bilo je prepozno za odmik od čustev. Še posebno, ko je »Emi v rumeni obleki v prvi vrsti« posvetil pesem Lemonworld, čeprav je raziskovalno novinarstvo kasneje pokazalo, da je šlo za Beograjčanko Dunjo. Odslej ji lahko rečemo tudi Ema, je povedala. Kakor v verzu »zapusti dom, spremeni si ime, živi sam, pojej svojo torto« iz njihove akustične elegije Vanderlyle Crybaby Geeks, tradicionalno zadnje pesmi njihovih koncertov. Za to pesem je Berninger mikrofon predal občinstvu. Da je zbor občutljivih piflarjev lahko sam zapel svojo pesem.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.