Marjan Horvat

13. 7. 2018  |  Mladina 28  |  Kultura

Ujetnik življenja in smrti: Jože Tisnikar

Slikar, ki si je drznil pogledati v prepade človeške eksistence, kjer se skrivajo odgovori na vsa vprašanja

Jože Tisnikar v svojem ateljeju v družbi zvestega krokarja.

Jože Tisnikar v svojem ateljeju v družbi zvestega krokarja.
© Dragiša Modrinjak

Čeprav je slovenjgraški slikar Jože Tisnikar (1928–1998) med poznavalci, vsaj v Sloveniji, v šestdesetih letih že veljal za obetavnega umetnika, v tem obdobju je svoja dela razstavil tudi že v znani dunajski galeriji Künstlerhaus, mu je šele monografija Tisnikar: Svet obujenih mrtvecev utrla pot med jugoslovanske in nato mednarodne zvezde likovne umetnosti. V tej monografiji, ki je leta 1977 izšla najprej v srbohrvaškem in slovenskem jeziku, nato pa še v angleškem in celo japonskem prevodu, je zgodbo in delo tega nenavadnega slikarja opisal Nebojša Tomašević, ustanovitelj in urednik znamenite Jugoslovanske revije, prek katere je svet spoznaval dela slikarja Ivana Generalića in drugih predstavnikov jugoslovanske naivne umetnosti, ki je bila tedaj v svetu med bolj prepoznavnimi umetniškimi smermi. Vanjo so sprva uvrščali tudi Tisnikarja.

Toda kozmopolitski Tomašević, nekdanji diplomat, poročen z Angležinjo, se je konec leta 1969 odpravil v provincialni Slovenj Gradec, da bi spoznal nenavadnega slikarja, »ki v nočni izmeni pripravlja za obdukcijo mrtve, potem pa jih s svojimi slikami poskuša ponovno oživiti«. In ob ogledu njegovih del je takoj uvidel, da Tisnikarjeve umetnosti ni mogoče umestiti med naivce, kajti v svojem izrazu je povsem samosvoja. Obenem pa njegova dela, kar velja za mnoge samorasle umetnike, ki ustvarjajo intuitivno, v svoji (ne)hoteni metaforiki in simbolnih sporočilih »presegajo« avtorja.

Slika Vrane pod križem iz leta 1974, hrani jo Koroška galerija likovnih umetnosti.

Slika Vrane pod križem iz leta 1974, hrani jo Koroška galerija likovnih umetnosti.

Tomašević slikarja opiše kot enigmatično osebnost, ki v svojem »kraljestvu smrti«, temačnem ateljeju, ki ga je imel sprva kar v prosekturi, kjer je opravljal obdukcije (to je bil namreč njegov poklic), slika podobe ljudi, ki se poslavljajo od življenja, in njihovih žalujočih svojcev, samega sebe pa dojema kot nekakšnega opazovalca, spremljevalca, celo vodnika duš preminulih v onostranstvo. »Za njegovega Kristusa pravijo, da je edini, ki je zares umrl na križu,« piše Tomašević.

Med obdukcijami in slikanjem

Zaradi takšnih in podobnih zapisov o slikarju se je v javnosti ustvaril vtis, da je bil Jože Tisnikar mračen, travmatiziran in vase zaprt človek. Ta vtis se ob ogledu njegovih mrakobnih slik s figurami ljudi in živali, ujetimi med življenjem in smrtjo, še okrepi. Toda Marko Košan, višji kustos Koroške galerije likovnih umetnosti, ki nam je predstavil življenje in delo tega koroškega slikarja in nas popeljal po spominski razstavi Tisnikarjevih del, ki je ta čas na ogled v tej galeriji, pravi, da je bil Tisnikar človek pozitivne življenjske energije. V primerni druščini je celo rad zaigral na svojo frajtonarico. Košan, ki je Tisnikarja dobro poznal kot človeka, bil je njegov sosed, kasneje, ob študiju umetnostne zgodovine, pa tudi kot umetnika, meni, da je bil Tisnikar takšen tudi zato, ker se je travm redno očiščeval z njihovim »prelitjem« na slikarsko platno.

Tomaž Brejc ga je leta 1991 umestil med ustvarjalce »temnega modernizma« in hkrati tudi med najpomembnejše in najvplivnejše slovenske umetnike iz druge polovice 20. stoletja.

Košan opozarja na tri »vire« Tisnikarjevih notranjih stisk, s katerimi se je spoprijemal v svojih umetniških delih. Na njegov modus vivendi/operandi sta vplivali težko otroštvo in odraščanje v brezperspektivnem okolju v eni izmed globač Mislinje, vasice v bližini Slovenj Gradca, za povrh pa je moral kmalu po očetovi zgodnji smrti, umrl je zaradi posledic alkoholizma, kot najstarejši otrok opustiti šolanje in si, da bi pomagal preživljati družino, poiskati delo v bližnji tovarni. Močno ga je zaznamovalo tudi dogajanje ob koncu druge svetovne vojne, maja 1945, ko so se prek mislinjske doline na avstrijsko Koroško s svojimi družinami umikali pripadniki premaganih vojska, zlasti ustaši. Tedaj je bila dolina posejana s trupli in prevrnjenimi vozovi. Ti prizori so se vtisnili v zavest tedaj petnajstletnega fanta, ki se je tudi sam le zaradi posredovanja nekega nemškega častnika izognil temu, da bi ga za domačo hišo usmrtili ukrajinski vojaki.

Slika Rojstvo in smrt iz leta 1975, hrani jo Koroška galerija likovnih umetnosti.

Slika Rojstvo in smrt iz leta 1975, hrani jo Koroška galerija likovnih umetnosti.

Seveda pa je na Tisnikarja, neprilagojenega in občutljivega človeka, kakršen umetnik pač mora biti, močno vplivala tudi njegova (nenavadna) služba. Med letoma 1959, ko se je kot obdukcijski pomočnik zaposlil v prosekturi, in 1969, ko ga je obiskal Tomašević, je na svoji kamniti mizi pregledal in razrezal vsaj 8000 trupel. Takšno delo je stresno in travmatično za vsakega človeka, »v majhnem Slovenj Gradcu še toliko bolj, saj je Tisnikar na mizi pred sabo v vsej njegovi ničevosti zagledal človeka, s katerim se je morda še dan prej pozdravil, z njim spregovoril nekaj besed«, pravi Košan.

Z vsemi temi travmatičnimi sestavinami se je Tisnikar sprva spoprijemal sam v sebi. Ključno vlogo pri tem, da bi se s travmami soočil prek umetnosti, pa je imel njegov mentor Karel Pečko, slovenjgraški akademski slikar in pedagog, ki je talentiranega slikarja nenehno spodbujal k ustvarjanju, saj je v njegovem dvojnem delu, slikarskem in obdukcijskem, videl fantastično priložnost za najbolj avtentično umetniško tematiziranje prehajanja iz življenja v smrt.

Pečko je imel s svojimi napotki in usmeritvami pomembno vlogo v tem, da je Tisnikar opustil le »prerisovanje« podob z razglednic (ohranjene so denimo njegove risbe Bleda, jelenov itd.) in se posvetil tistim temam, ki so ga po človeški in umetniški plati najbolj vznemirjale. Res pa je, da je pod Pečkovim mentorstvom opustil oranžno barvo, ki jo je uporabljal v svojih prvih delih, da bi z njo sam v sebi kontrastiral mrakobnost prosekture. Nekateri umetnostni zgodovinarji se zato sprašujejo, kakšen bi bil Tisnikar, če bi vztrajal pri uporabi svetlejših, bolj optimističnih barv.

Popolnoma prerojen

Toda Tisnikarju (sprva) tudi slikanje ni pomagalo reševati njegovih notranjih stisk. Uteho je iskal in našel tudi v alkoholu. Trditev, da so se začetki njegove slikarske poti v šestdesetih letih »utapljali« v alkoholu, zagotovo ni pretirana. Z Radetom Nikolićem, akademskim kiparjem, je tvoril jedro tedanje slovenjgraške umetniške scene, ultimativnim pijančevanjem pa so se občasno pridružili še ljubljanski boemski umetniki, denimo pisatelj Peter Božič, dramatik Dominik Smole, režiser France Kosmač, skladatelj Ivo Štuhec in pisatelj Smiljan Rozman.

Na razstavi so na ogled tudi lutke, ki so jih na podlagi Tisnikarjeve slike naredili za predstavo Svetlane Makarovič Mrtvec pride po ljubico.

Na razstavi so na ogled tudi lutke, ki so jih na podlagi Tisnikarjeve slike naredili za predstavo Svetlane Makarovič Mrtvec pride po ljubico.
© Tomo Jeseničnik

Leta 1959 se je Tisnikar poročil, dobil sina, vendar njegovih nenehnih »turnej« po slovenjgraških in okoliških gostilnah ni zmogla s prigovarjanjem zaustaviti niti njegova žena, kar vse je botrovalo temu, da je leta 1969 doživel delirium tremens, bolezensko stanje po dolgotrajnem prekomernem uživanju alkohola, ki se lahko konča s smrtjo. Slikarja je v zadnjem trenutku rešil primarij slovenjgraške bolnišnice dr. Stane Strnad, saj je Tisnikar po njegovem posredovanju odšel za pol leta na zdravljenje. Po končani terapiji, takrat ga je obiskal Nebojša Tomašević, se je vrnil v Slovenj Gradec. Kot človek in umetnik popolnoma prerojen.

Korenito spremembo je bilo zaznati tudi v njegovem ustvarjanju. »V šestdesetih letih je bil v svojem slikarskem izrazu nekoliko nebogljen, po vrnitvi z zdravljenja pa je spremenil svojo slikarsko tehnologijo, z večjo samozavestjo uredil kompozicijo slike, zlasti položaj figur v njej, hkrati pa je z neverjetno lahkoto umeščal intimne prizore v bolj monumentalne formate slik,« pravi Košan.

Na svojem vrhuncu, med letoma 1974 in 1978, pravzaprav ni ustvaril slabe slike. Šele v naslednjem desetletju, zlasti po upokojitvi v letu 1983, je po mnenju umetnostnih zgodovinarjev njegova izrazna moč opešala, kar pripisujejo tudi temu, da je zapustil ambient, delo v prosekturi, ki je bilo zanj glavni vir navdiha. V slikah iz njegovega poznega obdobja je zato zaznati ponavljanje starejših motivov. Tudi upodobljene figure so postale le ilustracije njihove ekspresivne in metaforične moči iz prejšnjega obdobja ustvarjanja. »Toda bil je prepričan, da se kot umetnik izpopolnjuje, raste, kar je sicer značilno za vse samouke umetnike, ki bi radi ustvarjali kot akademsko izobraženi slikarji,« pravi Košan.

Ni naključje, da so Tisnikarjeve podobe, sugestivne, kot so bile v svojem prikazovanju bitij, ujetih med življenjem in smrtjo, razčlenjevali mnogi slovenski in tuji umetnostni zgodovinarji in filozofi. Najbolj podrobno morda dr. Milček Komelj in mag. Vinko Ošlak. Vendar slikarja, ki je slikal intuitivno, refleksije intelektualcev o njegovem delu niso pretirano »obremenjevale«. Je pa včasih res podlegel njihovi interpretaciji in v svoje slike vključeval tiste ponavljajoče se elemente, ki so jih v njih zaznali razčlenjevalci njegovega dela. Ko so denimo opozarjali na vir svetlobe v njegovih sicer mrakobnih slikah, kar naj bi nakazovalo upanje, je v svoje podobe (ne)hote umestil lestenec ali kakšen drug vir svetlobe.

Sicer pa je bil Tisnikar v družbi intelektualno močnih ljudi, prijateljeval je denimo s Svetlano Makarovič, pa tudi z nekaterimi »novorevijaši«, bolj molčeč. Povsem se je sprostil le, ko je zavil v eno izmed mislinjskih gostiln, k svojim proletarskim tovarišem. Tudi proces prehajanja iz življenja v smrt, ključno temo v njegovem ustvarjanju, je »opisoval« (kar je razvidno iz njegove opredelitve slik v Tomašićevi monografiji) le instinktivno, kot večni krogotok, čeprav se je kot občutljiv človek zlahka »vživel« v minula življenja pokojnikov, ki so se znašli na kamniti mizi v prosekturi, in sočustvoval s svojci ob izgubi bližnjih. »Tako prostodušno simpatičen je ostal do konca življenja, tudi takrat, ko se je zavedel vrednosti svoje umetnosti,« pravi Marko Košan.

Temni modernist

Spominska razstava ob 90. obletnici umetnikovega rojstva in 20. obletnici njegove smrti, ki je ta čas na ogled v Koroški galeriji likovnih umetnosti, poskuša »fenomen« Tisnikarja predstaviti še iz novega, drugačnega zornega kota. V prvi del razstave, kronološki pregled njegovega življenja in dela v tridesetih letih njegovega ustvarjanja, so snovalci razstave umestili denimo časopisne članke in recenzije njegovega dela, tudi tiste, katerih vsebino Košan poimenuje s »traparijami« in »bedarijami«, saj izpričujejo, da je bil Tisnikar s svojim boemskim življenjem zanimiv ne le za stroko, temveč tudi za dnevno časopisje. Morda tudi zato, ker je bil izredno fotogenična osebnost, za povrh pa je še užival v poziranju fotografom. Na razstavi je zato na ogled nekaj fotografij Dragiše Modrinjaka, Tihomirja Pintarja in drugih fotografov, ki so sicer ustvarili serije Tisnikarjevih portretov.

Ustvaril se je vtis, da je bil mračen, travmatiziran in vase zaprt. A bil je človek pozitivne življenjske energije. V primerni druščini je celo rad zaigral na svojo frajtonarico. Res pa je, da je notranje stiske reševal tudi z alkoholom.

Iz fotografij ob odprtju njegove razstave na sedežu Združenih narodov v New Yorku in z velike razstave njegovih del v Beogradu, kjer je umetnika in njegovo delo v nagovoru predstavil politik Franc Šetinc, lahko sklepamo, da je bil Tisnikar dobro zapisan v tedanji partijski nomenklaturi. Tisnikar pa je bil scela apolitičen človek, čeprav mu je pozornost politike – z njim so se le postavljali – godila. »Politikom je bil blizu, ker so njegovo delo, ki pač ni bilo tako zapleteno, kot so bile denimo abstrakcije Gustava Gnamuša, razumeli. ’Posvojili’ so ga še zato, ker so ga malce povezovali z naivno umetnostjo, ki je bila tako in tako glavna jugoslovanska izvozna umetniška blagovna znamka. Jože, prostodušen, kot je bil, in slep za politiko, pa je dovolil, da je njegovo ime izrabljal, kdorkoli je hotel. Tudi če so pisali o njem traparije in bedarije, se ni odzval,« pravi Košan. A dodaja, da se mu je takšno ravnanje kasneje tudi maščevalo, saj se ni odzval niti takrat, ko mu je Upravni odbor Prešernovega sklada že tretjič zavrnil podelitev najvišje Prešernove nagrade, menda s pomislekom, da bi, če bi ta nagrada romala v roke »diletantu«, razvrednotili dosežke akademsko izobraženih umetnikov.

Košan zato opozarja, da je bil Tisnikar res samouk, vendar pa to dejstvo nikakor ne odvzema vrednosti njegovemu umetniškemu delu. Spomni, da so prav genialni posamezniki, ki bi jih lahko umestili v žanr »outsider art«, umetnost obstrancev, s krojenjem svojih pravil v umetniškem izrazu tlakovali pot novim umetniškim gibanjem in smerem, kar velja denimo za samouka Henrija Rousseauja, ki je v začetku 20. stoletja odločilno vplival na razvoj evropske moderne likovne umetnosti.

Sicer je vrednost Tisnikarjevega dela že ovrednotila tudi slovenska umetnostnozgodovinska stroka. Tomaž Brejc ga je leta 1991 umestil med ustvarjalce »temnega modernizma« in hkrati tudi med najpomembnejše in najvplivnejše slovenske umetnike iz druge polovice 20. stoletja.

Da je Tisnikar, samosvoj, kot je bil, vplival na kopico slovenskih umetnikov, je vidno tudi iz osrednjega dela razstave v Koroški galeriji. Ob najbolj reprezentativnih in zanimivih Tisnikarjevih delih (vidimo lahko tudi denimo njegovo edino ohranjeno grafiko, pa slike, ki izpričujejo njegov odnos do živali, vran, konjev, murnov in mačk, ki jih je očitno doživljal kot bitja enakovredna človeku) so kustosi vanj umestili tudi dela iz stalne zbirke Koroške galerije, poimenovane Hommage Jožetu Tisnikarju. Izbrali so slike Zdenka Huzjana, kipe Mirsada Begića, zlasti pa izstopajo Tisnikarjevi »portreti«, ki jih je že kot srednješolec na ljubljanski oblikovni šoli začel ustvarjati fotograf Herman Pivk.

Prvič je javno razstavljena tudi originalna miza, na kateri je Jože Tisnikar desetletja opravljal obdukcije. Tudi tistih preminulih, katerih prehod iz življenja v smrt je nato »portretiral« na svojih slikah.

Prvič je javno razstavljena tudi originalna miza, na kateri je Jože Tisnikar desetletja opravljal obdukcije. Tudi tistih preminulih, katerih prehod iz življenja v smrt je nato »portretiral« na svojih slikah.
© Tomo Jeseničnik

Tokrat so morda prvič na enem mestu predstavljena tudi dela, ki pričajo o Tisnikarjevem sodelovanju z drugimi umetniki. Razstavljena je denimo njegova interpretacija Groharjevega Sejalca, ki jo je ustvaril na povabilo umetniške skupine Irwin. Na ogled so tudi lutke, ki so jih konec osemdesetih let na podlagi njegove slike oblikovali v Lutkovnem gledališču Ljubljana za predstavo Svetlane Makarovič Mrtvec pride po ljubico. Prvič je javno razstavljena tudi originalna miza, na kateri je Tisnikar desetletja opravljal obdukcije (tudi) tistih preminulih, katerih prehod iz življenja v smrt je nato »portretiral« na svojih slikah. V istem razstavnem prostoru je na ogled še videoposnetek kultne gledališke predstave Brigade lepote eksperimentalnega gledališča Helios režiserja Vlada Repnika, v kateri se Tisnikar v vlogi obdukcijskega pomočnika pojavi kot »vdor realnega«. Košan spomni, kakšen škandal je v javnosti izzvala predstava, ko se je razkrilo, da so njeni snovalci z oglasom iskali mrtvo telo za potrebe performansa.

Svojo zadnjo umetnino je Jože Tisnikar ustvaril konec oktobra 1998. V tistih dneh, ko je bila v Koroški galeriji likovnih umetnosti na ogled podaljšana razstava Tisnikarjevih del ob 70. obletnici njegovega rojstva, je galerija gostila tudi protokolarno državno proslavo ob dnevu Združenih narodov. Dan pred proslavo je Tisnikar na panoje, prevlečene s tkanino, na hitro prebarvane z jupolom, z ogljem znova naslikal zanj značilne podobe figur, ujetih med življenjem in smrtjo, mednje pa umestil sebe kot pričevalca in sopotnika duš ob njihovem prehajanju v onostranstvo. Naslikal je begunce; tiste, ki jih je videl maja 1945 v mislinjski dolini, in tiste, ki so se v letu 1998 na gumijastih čolnih čez Sredozemsko morje odpravljali v Evropo. Nekaj dni po stvaritvi te podobe, svojega zadnjega sporočila o večnem vračanju enih in istih podob, je umrl v prometni nesreči.

O tem, kaj je Tisnikar, intuitiven, kot je bil, doživljal ob nenehnem upodabljanju ljudi na prehodu med življenjem in smrtjo, lahko le slutimo. Je pa v podpisu k eni izmed svojih slik zapisal: »Zaznamovati hočem človekove poslednje ure, pa tiste, ki ostajajo za njimi, in tudi, kaj se s tem bitjem dogaja naprej, zakaj prepričan sem, da na neki način živi dalje. Nemogoče je, da bi se kar tako razblinil.«

Na podlagi te misli Marko Košan v zborniku, ki je izšel ob deseti obletnici umetnikove smrti, sugerira, da se je Tisnikar z nizanjem podob v vrtoglavih spiralah duhovnega življenja »spuščal proti nedoumljivim prepadom, v katerih se skrivajo odgovori na vsa vprašanja … z vztrepetalo, elementarno nagonsko potrebo se je bližal naročjem, kjer v nareku izkušnje smisla počivajo Ljubezen, Smrt, Sreča ...«.

Razstava:
Jože Tisnikar: Smrt ni konec
Kje: Koroška galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec
Kdaj: do 23. septembra 2018

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.