Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

20. 7. 2018  |  Mladina 29  |  Dva leva

Sedaj pa burkini koalicija?

(Maratonci ne tečejo vselej častnega kroga)

»Po bojkotiranju @LidlSLO zaradi brisanja križev na cerkvah s svojih izdelkov bo očitno potrebno bojkotirati tudi Terme Vivat. Na račun preganjanja Slovencev mogoče dobijo certifikat Arabcem prijazne terme.«
— Poslanec SDS Žan Mahnič je prepričljivo demantiral netočno tezo nekaterih novinarjev, da so v SDS postali bolj strpni in dialoški

»DL je leta 2013 ob vstopu v levo koalicijo plačala visoko ceno. Položaj, v katerem je bila DL, danes pa je v njem NSi, je na videz ugoden, v resnici pa je zelo nehvaležen. V takšni situaciji si hitro nakoplješ zamere in razočaranja z vseh koncev.«
— Gregor Virant je točno napovedal slabe perspektive NSi ob morebitnem vstopu v Šarčevo koalicijo, ni pa znal ali zmogel točno locirati razloga razpada DL po vstopu v vlado Alenke Bratušek

»Mi obžalujemo ta umik.«
— Marko Bandelli (Stranka Alenke Bratušek) ocenjuje, da je odhod NSi zaprl vrata za morebitno rešitev koalicijske zagate

»V Levici ocenjujemo odhod NSi-ja kot pozitiven. Zdaj najprej čakamo na klic oziroma na ponudbo. O ključnih zahtevah se bomo izjasnili takrat.«
— Luka Mesec ocenjuje, da je odhod NSi odprl vrata za morebitno rešitev koalicijske zagate

»Da bi bilo v danih razmerah najboljše, da Slovenija dobi veliko koalicijo, ki bi jo morala sestavljati vsaj prvi in drugi po rezultatu na teh volitvah.«
— Matej Tonin je pokazal smisel za elementarno računstvo. Ker prvi in drugi naštejeta 38 poslancev, potrebujeta vsaj še NSi, da se približata parlamentarni večini.

Se kdo kaj čudi? Tisti, ki ga je izstop NSi iz dokaj produktivnih koalicijskih usklajevanj presenetil, ne razume politike. Ves čas je bilo jasno, da bo tako. Tonin dejansko spominja na Viranta iz leta 2011. Virant (8,4 %, 8 poslancev) se je s figo v žepu pogajal z relativnim zmagovalcem Jankovićem (29 %, 28 poslancev). In se je, ko so bila pogajanja vsebinsko že izčrpana, brez jasnega razloga umaknil in prestopil v koalicijo drugouvrščenega JJ. Kar je verjetno ves čas pogajanj z Jankovićem načrtoval. Po poročilu KPK o premoženjskem stanju, v katerem so ugotovili nepojasnjeno pridobljena sredstva predsednika vlade, pa je skupaj s DeSUS in SLS izstopil iz koalicije in vstopil v gasilsko koalicijo Alenke Bratušek. Od tu naprej Virant v analizi greši. DL ni plačala visoke cene za vstop v levo koalicijo, ampak za izstop iz Janševe. Virant je plačal za izdajo. In če bi Tonin vstopil v Šarčevo sredinsko koalicijo, bi bila to ne le izdaja, ampak veleizdaja.

Se je pa Tonin precej zapletel, ker je po otipavanju sredinske koalicije (morda celo s privolitvijo Janše?!) naletel na preveč voljne pogajalce. Preprosto ni mogel najti resnejših vsebinskih razhajanj, ki bi mu dali razloge za izstop. V Šarčevi koaliciji bi NSi predvsem veliko dobila. Ob morebitnem (a malo verjetnem) Janševem mandatarstvu pa se bo morala predvsem odrekati zaradi izjemne cene, ki bi jo lahko postavila tista stranka iz Šarčeve naveze, ki bi prestopila k Janši. Kajpak v dobrobit Slovenije. In Janša je tokrat pripravljen storiti vse, plačati karkoli, da bi mu uspelo. Kajti te volitve so zanj resnično prelomne. Če je bilo še znosno, da je v »fotofinišu« zaporedoma izgubljal po pričakovanjih dobljene volitve, je neznosno, da ne more več narediti preboja niti takrat, ko je relativni zmagovalec.

Nekateri, ki latentno ali manifestno navijajo za desno koalicijo, predlagajo umik Janše. Denimo, da bi Tomčeva zaigrala vlogo Alenke Bratušek iz leta 2013. Kaj bi s tem pridobili? Nič. Namreč, ni problem (samo) Janez Janša. Problem je celotna SDS. Tudi če se Janša umakne v ozadje, kot se je v primeru Alenke Bratušek Janković, bo vse, kot je bilo. Ne samo zato, ker Janša pač ne bi pustil Tomčevi dihati s polnimi pljuči, ampak ker je v jedru stranke vse to, kar se očita osebno Janši, še bolj izpostavljeno. V teh dneh verjetno Janša res trpi in doživlja abstinenčno krizo, saj ne poteši dnevne in urne potrebe po strupenih tvitih, dovtipih, izbruhih, strelicah. A ga zvesti člani dobro nadomestijo. Ali z njegovo privolitvijo ali spontano, niti ni toliko pomembno. Dosledno stališče demokraciji in politični omiki ter dostojanstvu zavezanih strank ni torej zgolj ugotovitev, da z Janšo ne bodo sklepali koalicije, ampak da je ne bodo sklepali s SDS. Dejstvo, da je Jelinčičeva SNS nujni in neizogibni del potencialne desne koalicije, sredinskim in levim strankam načelno odločitev o nesodelovanju dodatno olajša. Sicer pa bi se moral Matej Tonin, ki je od Cerarja prevzel štafeto hipermoralista, ob izpadu Žana Mahniča vprašati, ali je mogoča koalicija s stranko, ki zaradi svoje nestrpnosti dela celo gospodarsko škodo. Še zlasti, ker ga je celo nadvse strpna diplomatska pobuda (priznanje Palestine) motila, ker bi domnevno odgnali izraelske turiste. Sicer pa, ne vem, ali Tonin to ve, tudi med ortodoksnimi Judi veljajo nadvse toga pravila kopanja žensk v javnosti. In tudi moških ter celo fantov. V praksi to pomeni vstopanje v vodo kar v nekakšnih haljah, z ruto na glavi. Moški in fantiči pa v belih srajcah ali majicah ...

Mateja Tonina čaka še veliko učenja. Prva učna točka pouka je gotovo vprašanje doslednosti. Tako v politični kot krščanski moralki.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.