Heni Erceg

Heni Erceg

20. 7. 2018  |  Mladina 29  |  Hrvaška

Nevihta v Moskvi

Mediji so prav kakor v devetdesetih letih brezhibno odigrali vlogo branitelja domovine, ne samo pred evropskimi nogometaši, ampak tudi pred zakletim notranjim sovražnikom

»To bo Nevihta vseh neviht« je zadnjo tekmo v Moskvi napovedal reporter hrvaške televizije in s tem ustrezno opisal politično proizvedeno nogometno histerijo z vsemi značilnostmi vojne histerije izpred 23 let, ko je Hrvaška z akcijo Nevihta svoje ozemlje očistila osovraženih srbskih državljanov. Neznosno ozračje kolektivnega zanosa, v katerem je mučno stvarnost, obup zaradi socialnega in gospodarskega zloma države, v celoti zavzela nogometna žoga, se je navsezadnje sprevrglo v pavlihovski populistični cirkus, ki mu je osnovni ton dajala politična elita. Tista, ki si je brezobzirno prilastila odlike hrvaških nogometašev in si prizadevala njihov uspeh prikazati kot svoj lastni.

Tako je prva dama razpoloženje na relaciji Zagreb–Moskva ves čas ohranjala »na višini«, ne meneč se za meje dostojnega vedenja, saj se je kot kaka histerična navijačica v slačilnici slinila po nogometaših in konec koncev nebrzdano trošila državni denar za pogosta potovanja v Rusijo. Prav ona je na ogled postavila vso vulgarnost hrvaške politike in utrla pot izenačevanju dobre igre hrvaških nogometašev in neobstoječih državnih uspehov, nato pa tipično bedasto zatrdila, da so pravi zmagovalci reprezentanti.

Samo majhna država velikih imbecilov se je zadnjih nekaj dni lahko vedla, kot da je v vojnem stanju, k čemur sodita kolektivna mobilizacija in to, da večina maloštevilne prebivalce, prepričane, da je nogomet samo igra in ne nujno vojna, izobči in jih za povrhu, kot je že v navadi, razglasi za narodne izdajalce. Mediji so prav kakor v devetdesetih letih brezhibno odigrali vlogo branitelja domovine, ne samo pred evropskimi nogometaši, ampak tudi pred zakletim notranjim sovražnikom. Tako je nekega profesorja zaradi nedolžne pripombe, da »reprezentanca nosi nacionalistični naboj« in da »nastopa kot reprezentanca HDZ, ne Hrvaške,« zasul plaz obtožb za jugoslovanstvo, izdajo, pričanje proti »hrvaškim herojem« v Haagu itd.

Nič bolje se ni godilo beograjskemu športnemu novinarju Milojku Pantiću, sicer navijaču hrvaške reprezentance, ko je pripomnil, da balkanski politiki športne dosežke izkoriščajo za promocijo »maloumnega političnega populizma« in da sodobni evropski politik pač ne hodi v garderobe in ne poljublja preznojenih športnikov, pri čemer je imel seveda v mislih hrvaško predsednico. Poskus, da se izmozgana nacija brez prihodnosti ob pomoči 22 tekajočih za žogo preobrazi v veliko in močno, se je tako izrodil v bedno karikaturo, pri tem pa se je zabrisala vsakršna meja med novinarstvom in popolnim idiotizmom. Na naslovnici Jutarnjega lista je pred tekmo z Anglijo pisalo: »Mi smo Hrvati!« To naj bi najverjetneje pomenilo: »Mi smo borci!« Zatorej nepremagljivi. Slobodna Dalmacija je pred finalno tekmo izšla z naslovnico: »Mi smo prvaki!« Kolumnist tega časnika pa je priložnost izkoristil za vnovični lov na izmečke, ki se nočejo vključiti v nacionalistično evforijo. Zapisal je, da je »ta narod v svojem prvinskem čustvovanju poenoten in homogen, razdeljen zgolj na 90 odstotkov tistih, ki so privrženi domovini, in nemara 10 odstotkov tistih, ki bi jo najraje videli na dnu globokega oceana«. Zadnji sekretar Zveze komunistov v tej časopisni hiši je tako, ne da bi to prav hotel, opazil eno samo stvar – prvinskost čustev. Tistih najnizkotnejših, homogenizirajočih strasti, ki se »v imenu nacije« vešče uporabljajo v vsaki tukajšnji igri. Nogometni ali vojni, ni pomembno.

Komentatorka Novega lista piše: »Mediji, ki so se odločili, da ne bodo napisali niti besedice o hrvaških težavah, imajo prav.« V resnici se je klobasalo samo o »naših nogometnih junakih«, ki so menda »otroci Nevihte in domovinske vojne«, v kolektivni ekstazi izenačeni z »našimi fanti« iz vojaških enot, srebrna medalja pa naj bi bila sopomenka za zaključno vojaško akcijo Nevihta iz leta 1995. Zato so vsi politiki, novinarji, igralci nosili kockasta oblačila, na las podobna vojaški uniformi, zato »dogajanje naroda«, kot je celodnevno čakanje na prihod nogometašev v Zagreb idiotsko poimenoval TV-komentator. Ob tej besedni zvezi, pogosto uporabljeni na začetku vojn v nekdanji Jugoslaviji, je zmrazilo poštene državljane Hrvaške, ki so pred malimi zasloni spremljali dogajanje, trajajoče šest ur in pol. Toliko časa so se nogometaši od letališča do središča Zagreba cijazili skozi nepregledno ekstatično množico ob nenehnih vzklikih drhali: »Mi, Hrvati, tra la la.« S strehe avtobusa so mahali neki novi borci, prizori pa so brez dvoma spominjali na prizore utrujenih vojakov, ki so leta 1995 na starih tankih prodirali v Knin. Tu pa se vsaka podobnost, žal, neha. Kajti bistvena figura tega veličastnega vaškega semnja je bil prav simbol hrvaškega domoljubja, profašistični pevec Thompson, ki se je na izrecno željo kapetana reprezentance Luke Modrića vozil v avtobusu skupaj z nogometaši. In potem na osrednjem zagrebškem trgu tulil svoje nacionalistične pesmice. Ob spremljavi »svetovnih« fantov in Modrićevih vzklikih: »Hočemo Thompsona!« A glej čudo, nacija, sicer v popolni ekstazi, je bila – očitno zaradi resne politične grožnje – prikrajšanja za tisti najljubši Thompsonov ustaški pozdrav – Za dom spremni!

Ali kakor v velikem protivojnem Malapartejevem romanu Kaputt ob koncu vojne v Italiji reče prebivalec porušenega Neaplja, zasmrajenega s trupli: »Eh, kaj hočete, gospod, zmagale so muhe!« 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.