N'toko

N'toko

20. 7. 2018  |  Mladina 29  |  Žive meje

Pravica do idealnega soseda

Vsak od nas je že spoznal, kako neverjetno so sosedje predani vtikanju v detajle na dvoriščih in vrtovih drugih

Ljudje se med seboj očitno ne maramo pretirano. Imamo konflikte, nekompatibilne interese in karakterje. Imamo dolge zgodovine družinskih, etničnih in političnih sporov. Na šihtih so odnosi med ljudmi obupni, skoraj tako slabi kot v srednješolskih razredih ali na starševskih srečanjih. Toda med vsemi mogočimi kombinacijami medsebojnih sovraštev je sistem slovenskih sosedskih odnosov vendarle nekaj posebnega. Nekaj izjemnega se je moralo zgoditi, da smo sestavili nepretrgano verigo med seboj tožečih se lastnikov parcel, ki se razteza vse od Kopra do Lendave, od Črnomlja do Jesenic … Čez vso državo se razrašča zares impresivna mreža malih parcelnih sporov, agresivnih živih meja, bevskajočih psov čuvajev, nadzornih kamer, dreves, ki mečejo predolge sence, mačk, ki jedo tujo hrano, prenatrpanih kontejnerjev za smeti, ilegalnih prizidkov, spletk in govoric, ki usodno zaznamujejo dnevno realnost slovenskega srednjega razreda.

Sistem res ne more pripeljati do drugega, kot da ljudje razvijejo patološki odnos do vsega, kar obdaja njihovo nepremičnino. Vse življenje garajo, da lahko odplačujejo kredite, ki so jih vzeli za hišo. Vrsto let jo manično gradijo in opremljajo, zanjo žrtvujejo vse proste dneve in dopuste. In ko seštejejo ceno vseh kablov, štekarjev, kosov izolacije in parketa, strešnikov in asfalta, se znajdejo v svetu večmestnih cifer, s kakršnimi še niso imeli opravka. Nikoli ne bodo v nobeno stvar vložili toliko časa in denarja, kot za te kose lesa, betona in plastike. Večina časa, ki ga preživijo v duha ubijajočih pisarnah z bednimi sodelavci, je namenjena odplačevanju prav te opreme. In ko bo že skoraj odplačana, bo treba spet menjati streho ali posodobiti centralno peč, cevi bodo začele puščati, poplava bo uničila parket … Nikoli ne bo konca. Človek ima v tej situaciji na izbiro le dve potezi: ali popolnoma zblazni ob misli, da je njegova eksistenca namenjena vzdrževanju nabavne verige Ikee in Bauhausa, ali pa se odloči, da mora biti na teh predmetih nekaj dovolj pomembnega, da je bilo vredno zanje žrtvovati najvitalnejša leta. Ob koncu napornega dneva na šihtu se mora usesti v sredino vseh teh kosov lesa, betona in plastike ter občutiti zadovoljstvo, da so vendarle njegovi in od nikogar drugega. Parcela z bajto na njej mora postati svetišče – objekt, ki je odsev človekove duše.

Lahko si predstavljamo, kakšen kaos nastane, ko stotisoče takšnih svetišč postavimo eno poleg drugega v slovenskem predmestnem in vaškem okolju. Vse te bajte namreč nočejo biti le strehe nad glavo, ki tvorijo skupni življenjski prostor. Nasprotno – bajte naj bi bile nekakšni izrastki naših osebnosti, templji individualnega, ki jih osmisli šele ločenost od vseh ostalih enot. A kruta realnost sodobnega urbanega planiranja lastnike postavi pred travmatično dejstvo: njihova izkušnja doma – ultimativnega izraza njihove osebnosti – je popolnoma zaznamovana z okoljem, ki jih obdaja. Že res, da lastnik sedi med svojimi kosi lesa, betona in plastike, ki si jih je sam ukrojil po svojem okusu, že res, da si je postavil otroška igrala na popolno mesto in zasadil drevesa tako, kot se mu je zdelo idealno … a kamorkoli se obrne, se bo njegov pogled srečal z lesom, betonom, plastiko, igrali in drevesi Drugega. Sosedov življenjski slog bo ves čas pred njegovimi očmi. Vdiral bo v njegov svet in ga maličil. In lastnik bo zgroženo spoznal, da kljub nečloveškemu žrtvovanju za ustvarjanje svojega templja ta nikoli ne odseva le njegove duše.

Človek, ki žrtvuje večino svobodnih ur svojega življenja za grajenje prostora, v katerem se počuti svobodnega, se težko sprijazni s kakršnimkoli posegom v svoje kraljestvo. Ne, lastnik ne more in ne sme sprejeti svoje nebogljenosti pred estetskimi in urbanističnorazvojnimi naključji! Ostane mu le še ena rešitev: spremeniti mora soseda. Vse sosede. Celotno sosesko in mesto! Tako smo dobili posebno obliko politične blaznosti, ki determinira odrasla življenja slovenskega srednjega sloja. Ta se je skoraj v celoti, ne glede na politično pripadnost, poenotil v svojem boju za pravico do odločanja o tem, kaj bo gledal skozi okno. Naj gre za liberalca ali zagrizenega SDS-ovca, vsak od nas je že spoznal, kako neverjetno so sosedje predani vtikanju v detajle na dvoriščih in vrtovih drugih. In pri mnogih je postalo jasno, da je vprašanje, kaj počnejo sosedje in kako, pravzaprav edina stvar, s katero se ukvarjajo. Ljudje so potisnjeni na rob blaznosti ob misli, da bo na dvorišču še kak avto, da se kak otrok igra po osmi uri zvečer, da je prižgan radio, da trava ni bila pokošena že dva tedna … In ko mesto načrtuje kak nov projekt v soseski, se jim podre celotno vesolje. Iz tega sledi tudi edina grassroots oblika političnega organiziranja, ki ga srednji sloj še premore: pobude proti novim zgradbam in posegom v okolje. Naj gre za azilni dom, verski objekt, dom za ostarele ali kolesarski pas. Edino, kar je državi omogočilo prepričati lastnike, da postavijo žico na svoje parcele, je bila obljuba, da jih ta varuje pred novimi, še manj idealnimi sosedi.

Obstaja razlog, da je prvi kandidat za mandatarja kamniški župan. Lokalna politika, zreducirana na najbolj banalne elemente (parcele, gradbena dovoljenja, javni red in mir), je edina politika, ki jo večina lastnikov še pozna. Velik del prebivalstva se je prepričal, da se splača žrtvovati osem ur na dan morečemu mezdnemu suženjstvu, da bodo lahko popoldne uživali resnično svobodo življenja »na svojem«. To je bila najskrajnejša obljuba svobode, ki jo je bila pripravljena ponuditi tranzicija – ni se torej mogoče osvoboditi šefov, lahko pa podoživljaš emancipacijo na svoji zemlji, kjer te ne bo nihče nadzoroval in obsojal tvojih odločitev. Ljudje so verjeli obljubi, a so namesto individualne emancipacije dobili vseprisotno mrežo paranoičnega nadzora in obsojanja, prosti čas se je spremenil v en sam konflikt okoli bedarij, celotni državni aparat, s policijo in pravosodnim sistemom vred, pa je podrejen vprašanjem tipa »čigavo drevo na koga meče senco«. Sanje o svobodi malega lastnika so ljudi spremenile v zares majhna, duhovno omejena bitja, nezmožna boja za pravice, kakršne bi dejansko lahko osvobajajoče vplivale na njihova življenja. Slovenija ne potrebuje radikalne spremembe nepremičninskega trga le zaradi neenakosti in revščine, ki jo sedanja ureditev ustvarja, ampak tudi za to, da reši lastnike same pred sabo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.