Marcel Štefančič jr.

20. 7. 2018  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Film

Sicario 2: Vojna brez pravil

Sicario 2: Day of the Soldado, 2018, Stefano Sollima

za

»Fuck it all!«

Sicario 2 se začne tam, kjer se je začela Trumpova predvolilna kampanja – na mehiški meji, prek katere naj bi v Ameriko prihajali »morilci, posiljevalci in kriminalci«, ki bi jih Trump, vsaj tako je napovedal, ustavil z velikim, masivnim, »lepim« zidom. Ameriški helikopterji in policijski avtomobili ponoči obkolijo skupino beguncev, ki skuša ilegalno prebegniti v Ameriko – eden izmed njih nenadoma steče, odvrže nahrbtnik, poklekne, razširi roke, pogleda proti nebu, dahne »Alah je velik« in se razstreli. Takoj zatem v Kansas Cityju, ponosnem in patriotskem osrčju Amerike, v supermarket vstopijo moški »bližnjevzhodnega videza«, ki se drug za drugim – hladnokrvno, neusmiljeno – razstrelijo.

Matt Graver (Josh Brolin), tajni specialec, napol agent Cie, napol prosti strelec, sluti, kaj se dogaja: mehiški karteli so začeli v Ameriko tihotapiti še teroriste! Tu so burne racije, zasede in dvojne igre, nočne akcije specialcev, likvidacije skozi očala za nočno vizijo, zasliševanja in mučenja džihadistov, morilski droni nad mejno puščavo – tihotapljenje ljudi je donosnejše od tihotapljenja mamil. Sicario 2, ki ga je posnel italijanski režiser Stefano Sollima, avtor dveh odličnih krimiserij (Romanzo Criminale, Gomorrah) in dveh odličnih kriminalk (All Cops Are Bastards, Suburra), je tako brutalno hiperrealističen kot Sicario (scenarist je isti, Taylor Sheridan), le da paranojo stopnjuje do distopične napetosti: kaj če bi začeli mehiški karteli v Ameriko namesto kokaina tihotapiti teroriste, mučenike Islamske države? Kaj če bi jim to postal glavni biznis? Kaj če bi se mehiški karteli in Islamska država povezali v novega »nedržavnega« akterja, v novo »paradržavno« geopolitično silo?

Graver in ne več tako skrivnostni Alejandro Gillick (Benicio Del Toro), maščevalni sicario (okej, Dexter vojne proti kartelom), ki ju je združil Sicario, dobita nalogo, da to, da bi se Amerika prelevila v Bližnji vzhod, z vsemi sredstvi preprečita (žal brez Emily Blunt, alias Kate Mercer), kar pa storita tako, da v Mehiki – tokrat ne ob grmečem, bobnečem, dronskem soundtracku Jóhanna Jóhannssona, ki je vmes umrl, temveč ob »jóhannssonskem« pulziranju islandske čelistke Hildur Guðnadóttir – sprožita vojno med karteli: divje likvidacije kartelskih veljakov in nič manj divjo ugrabitev Isabele (Isabela Moner), najstniške hčerke enega izmed kartelskih bogov, izpeljeta tako, da so videti, kot da so delo rivalskih kartelov. Storita torej to, kar so Američani storili v Iraku, ko so – da bi lažje obvladovali situacijo – frakcije sprli med sabo in ustvarili kaos. Graver in Gillick, specialista za »dirty work«, sta spretna in okretna, pretkana in iznajdljiva, sarkastična in silovita, hitra in predirna, cinična in nihilistična, toda vsaka vojna ima nepričakovane presežke. Rekel bom le to: Alejandro in Isabela se tako zelo »izgubita«, da ju lahko čez mejo v Ameriko spravijo in rešijo le tihotapci, ki čez mejo spravljajo ilegalne migrante. Sicario ni ravno klical ali terjal nadaljevanja, a Sicario 2, ki izgleda kot trk Mannove Vročine, Fordovih Iskalcev in Peckinpahove vendette Prinesite mi glavo Alfreda Garcie, ne škodi, saj lepo pokaže, da pot do ameriškega sna vodi skozi pekel. Film prežema teroristično občutje sveta. Ali bolje rečeno: vse se odvija v nervoznem ritmu grozečega, pretečega, neizbežnega terorja – nenadnega, eksplozivnega, šokantnega, ostrega, rezkega nasilja, resda ekstremnega, a niti malo katarzičnega. Tu se nihče domov ne vrne čistega srca.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.