Matej Bogataj

20. 7. 2018  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Knjiga

Widad Tamimi: Vrtnice vetra: zgodba o prekrižanih nitih usod

Prevod Gašper Malej. Sanje (sanje Roman), Ljubljana 2018 264 str., 17.95 EUR

+ + +

Rekonstrukcija lastne predzgodbe

Vrtnice vetra so poskus rekonstrukcije družinskega debla, ki ga je narekovala potreba: pripovedovalka, precej tesno nalepljena čez avtorico, se namreč ob smrti matere zave, da je most med preteklimi in prihodnjimi generacijami. Zato zakoplje v ozadje materine bolezni, označene s selitvami in »klinikami, anonimnimi stanovanji, v samoti, ki razžre življenje v globokih depresijah«, in izpiše družinsko sago dveh tokov, ki se zlijeta proti njenemu rojstvu s čeških, srednjeevropskih in bližnjevzhodnih izvorov.

Widad Tamimi (letnik 1981), pisateljica judovsko-palestinskega porekla, ki je rodno Italijo pred osmimi leti zamenjala za Slovenijo, kjer si je ustvarila družino, se v svojem drugem romanu in prvem, prevedenem v slovenščino, ukvarja z rekonstrukcijo življenja svojih prednikov. Na podlagi pričevanj in dokumentov, starih fotografij in pisem je pri popisovanju kar najbolj zvesta preteklemu in faktična, kar seveda močno zoži domet in razgibanost tega pisanja.

Čeprav je rekonstrukcija predzgodbe, ki pripelje do srečanja njenega palestinskega očeta z materjo judovskih korenin, skoraj neverjetna: iz povojnega Hebrona (govorimo o drugi svetovni vojni in ne o kakšnih naslednjih, permanentnih), kjer se je izobrazil in potem sledil migrantski usodi preostanka družine, ga zanese v Trst, k ostankom družine pisateljičine mame, pred preganjanjem prebeglim iz Češke, in k preživelim iz taborišč, vključno z Rižarno, kjer v tem memoarskem in zgodovinskem romanu svojo omembo dobi tudi Odilo Globočnik, »Hitlerjev menedžer smrti« slovenskih korenin.

Widad  Tamimi po intervjuju za Mladino leta 2017

Widad Tamimi po intervjuju za Mladino leta 2017
© Matej Pušnik

Zdi se kot izmišljija, čeprav je res: na preskok beremo o odraščanju v dveh oblikah šikaniranja, o negotovosti tistih, ki jih je judovska država razlastila in pregnala. Tamimijeva piše o obstreljevanju vasi in begu pred vojaki, o otrocih, ki morajo zamlada preživljati ne le sebe, temveč ob odsotnem očetu vso družino. Piše o okolju, kjer otroci množično umirajo in je lahko pšenični klas usoden – ta del o očetovem odraščanju je izpisan najbolje, ker je najbolj dramatičen, sicer pa je vse podano skozi absolutno epsko distanco in od zgoraj, kot niz pripovedi, ki naj poveže faktične točke in napolni medprostore s poskusom rekonstrukcije preteklega.

Na drugi strani so tržaški meščanski saloni, guvernante in kositrni vojački, kinderštube in klavirski dril, uspešna oljkarska industrija in tovarnarski sinovi, ki poskušajo s soupravljanjem deliti dobičke z delavci. Zraven je kakšna epizoda iz politično nezavednega, recimo ko judovski tržaški otrok navdušeno sodeluje kot balila v fašističnih juvenilnih povorkah, ne da bi se zavedal, da bo vse to slej ko prej uperjeno proti njemu in njegovim.

Vrtnice vetra so biografsko podprte, kljub temu pa mestoma delujejo shematično, predvsem zaradi nezadostne globine pri podajanju notranjega sveta prednikov, ne glede na nedvomno resničnost ali preverljivost zapisanega. Predvsem zaradi mnoštva oseb in njihovih notranjih pogledov je to razpršeno pisanje, ki bi ga izboljšala večja psihološka podkletenost.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.