Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

27. 7. 2018  |  Mladina 30  |  Dva leva

Marija Pomagaj

(Obzorja koalicijskega duha)

»Ne boste predlagali mandatarja državnemu zboru. Je to vaš poraz, poraz Janeza Janše, Marjana Šarca, tistih strank, ki pravijo, da so sredina, pa se z desno stranjo nočejo pogovarjati, ali je to poraz nas volivcev, ker smo volili tako, kot smo?«
— Voditeljica Rosvita Pesek je v pogovoru s predsednikom republike spregledala, da se stranke, »ki pravijo, da so sredina«, ves čas in prioritetno pogovarjajo z »desno stranjo«. (Odmevi TVS, 23. 7. 2018)

»Morda je največ utrpela v tem času politična kultura. To, da je prišlo do apriornega zavračanja pogovorov med strankami po volitvah, je slabo znamenje, ne samo za čas oblikovanja vlade, ampak zlasti za čas po njem.«
— Predsednik republike, Borut Pahor, je spet pokazal, da ima težave z razumevanjem pojma politične kulture. (Odmevi TVS, 23. 7. 2018)

»Mariji smo hvaležni za varstvo in pomoč. Prosimo pa tudi za pomoč in modrost v prihodnjih tednih, da se odločimo v korist domovine.«
— Matej Tonin je po devetih urah pešačenja prosil brezjansko Marijo za posredovanje v koalicijskih pogajanjih.

Predsednik republike Borut Pahor in voditeljica Odmevov TVS Rosvita Pesek imata težave z razumevanjem volilnega sistema, težave z interpretacijo volilnih izidov ter razumevanjem logike tvorjenja povolilnih koalicij. Če se združita, imamo težave gledalci. Tako je bilo v ponedeljek, ko je Peskova obiskala Pahorja v predsedniški palači, da ta urbi et orbi oznani to, kar sicer vsi vemo, namreč da v prvem krogu ne bomo dobili vlade. Ne po okusu Pahorja in Peskove, ne po okusu velike večine volivcev. Peskova sicer ves čas od volilne nedelje striktno govori o Janši kot zmagovalcu volitev. Če bi bil Janša res zmagovalec, bi oblikoval vlado. Ker je zgolj relativni zmagovalec, je oblikovanje vlade prepuščeno tistemu, ki zbere potrebno parlamentarno večino. Na prvih volitvah leta 1990 je bila relativna zmagovalka stranka prenovljenih komunistov ZKS-SDP, pa je vlado oblikovala šele tretjeuvrščena SKD. Leta 2011 je bila relativna zmagovalka Jankovićeva Pozitivna Slovenija, pa je vlado oblikoval Janša. Nič posebnega, nič nenavadnega. Ne v slovenski ne v evropski parlamentarni praksi. V evropski praksi pretežno proporcionalnih volilnih sistemov je oblikovanje koalicij neizogibna usoda in vodenje svojevrstna veščina. Nemci cinično pravijo, da je oblikovanje oz. vodenje koalicij umetnost, kako nositi desni čevelj na levi nogi ali obratno, ne da bi dobili kurja očesa. Vsekakor koalicije povzročajo težave. Velike koalicije pa velike težave. Ključni problem t. i. velikih koalicij je, da je vedno en aspirant za mandatarja preveč. Zato je povezovanje stabilnih vlad s številom deležnikov nesmiselno. Neredko so razdrobljene koalicije, ki pa so povezane na podlagi sorodnejših pogledov in programov, bolj stabilne. Včasih pa se na dolgi rok pokažejo kot stabilnejše celo manjšinske vlade s projektno podporo zunanjih partnerjev. Če so principi in vsebine projektne podpore ter limitirane obligacije jasno določeni.

Vsekakor je manjšinska vlada manjša razvada kot pobeg v predčasne volitve oz. ponovljene volitve takoj, ko zaškripljeta koalicijsko sestavljanje ali usklajevanje. Predčasne oz. ponovne volitve so kot droga, ki trenutno stisko ublaži, na dolgi rok pa problema ne reši. Na to kaže italijanska izkušnja, kjer so svoj čas ob vsaki resni koalicijski krizi pobegnili na predčasne oz. ponovljene volitve. Temeljni nauk iz njihove zgodbe je, da nove volitve ne prinesejo večje stabilnosti, saj ne povzročijo večjih premikov v razmerjih med parlamentarnimi silami. In pri nas? Pri nas bi morda (pravzaprav zelo verjetno) v repasažu Jelinčičeva SNS izpadla iz parlamenta. Zaradi sedenja na dveh stolih ter tudi zaradi želje desnih volivcev, da bi čim bolj racionalno prodali svoj glas, bi verjetno NSi dobila manj in SDS posledično več. Na sredini in levi sredini bi prišlo do prerazporeditve, a temeljni potenciali obeh blokov bi ostali bolj ko ne enaki. In ker to vsi vedo, nihče ne tvega resne agitacije za predčasne volitve.

Sicer pa sploh ni logično, zakaj tolikšen strah pred manjšinsko vlado. Manjšinska vlada je praviloma ne samo učinkovitejša od vlade vsebinsko nekompatibilnih partnerjev velike koalicije ali tudi koalicije večjega števila manjših strank različne provenience, ampak, kot kažejo izkušnje, neredko tudi stabilnejša. Evropa ne le da manjšinske vlade pozna, celo vse pogostejše so. Manjšinsko vlado ima Portugalska, kjer vladajo drugouvrščeni (!) socialisti Antonia Coste ob pasivni pomoči komunistov. Aktualno ali nedavno so manjšinske vlade skusili v Španiji, na Danskem, Norveškem, Švedskem, Nizozemskem, Irskem. Poznajo jih tudi na Češkem, Slovaškem ... Na Danskem so imele od 32 povojnih vlad le štiri koalicijsko večino. Tudi na Norveškem je manjšinska vlada bolj pravilo kot izjema. In zlasti skandinavske prakse kažejo na visoko stabilnost manjšinskih vlad.

Vsekakor pa ni in ne more biti imperativ koalicijsko dogovarjanje ali celo koalicija popolnoma nekompatibilnih strank. Nekatere, ki kršijo temeljne premise ustavnega loka, je ne le smiselno, ampak nujno izločiti iz igre. Morda bomo pa le doživeli, da bo kdo od novinarjev vprašal predsednika republike, kako to, da v Nemčiji nikomur ni prišlo na misel, da bi v dolgotrajna koalicijska pogajanja vključil AfD; stranko, ki je po vsebini in praksi delovanja na moč podobna SDS. Le da se na lik Janeza Janše veže še nekaj dodatnih lastnosti, ki niso kompatibilne s standardi demokracije in pravne države.

Stari latinci bi rekli: A fructibus arborem aestima. Drevo ocenjuj po plodovih. Velja tudi in zlasti za koalicije. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.