Marjan Horvat

27. 7. 2018  |  Mladina 30  |  Kultura

Prekleti kralji

Novi pogled na življenje in smrt avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegove žene Zofije Hohenberške

Franc Ferdinand na Japonskem leta 1893.

Franc Ferdinand na Japonskem leta 1893.

Če tistega sončnega dopoldneva 28. junija 1914 na sarajevskem Appelovem nabrežju krogla iz pištole atentatorja ne bi usodno ranila avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, bi bila morda zgodovina (naših) habsburških dežel drugačna. Če bi Franc Ferdinand preživel in uresničil svoje ideje o preoblikovanju avstro-ogrske monarhije v zvezno državo po vzoru ZDA, bi lahko s tem ukrepom vsaj za nekaj časa preložil razpad imperija, ki je vladal Evropi skoraj 600 let. Morda bi, kot trdijo nekateri zgodovinarji, zaživela tudi ideja Franca Ferdinanda o trialistični ureditvi monarhije: ustanovitvi, poleg avstrijskega in ogrskega, še tretjega, slovanskega kraljestva znotraj monarhije. Morda. Morda pa bi Franc Ferdinand, nepredvidljivi in ekscentrični aristokrat, svetovni popotnik, nori lovec, a zgleden mož in oče, z nepremišljenimi potezami sam pahnil monarhijo v prepad in povzročil njen razpad.

Franc Ferdinand ni bil priljubljen ne doma in ne v tujini. Madžari so se bali, da bi se z njegovim prevzemom prestola v avstro-ogrski monarhiji okrepila nastrojenost proti Madžarom, ki so si v njej leta 1867 priborili enakovreden položaj z Avstrijci. Tudi na Dunaju, zaradi svoje nepriljudnosti, vzvišenosti in pomanjkanja glavne vrline Habsburžanov – šarma, Franc Ferdinand ni bil zares priljubljen. Prav tako tudi cesar Franc Jožef ni bil voljan predati prestola temu svojemu nečaku, sinu svojega mlajšega brata Karla Ludvika. Franc Jožef, vladal je od leta 1848 do 1916, je bil namreč v novem stoletju vsega naveličan, postajal je vse bolj muhast in razdražljiv in zanimalo ga je le, kako v monarhiji ohraniti status quo. Ujetnik in žrtev tradicije in ritualov ni razumel, kaj šele sprejemal, naprednih idej, ki so pljuskale tudi na habsburški dvor. Zato ni bil naklonjen predaji prestola svojemu liberalnemu sinu Rudolfu, po smrti tega kronskega princa pa še manj njegovemu bratrancu Francu Ferdinandu. Slednji je bil kot prestolonaslednik trn v peti celotnemu cesarskemu dvoru zaradi izbire življenjske sopotnice. Zavrnil je namreč dogovorjene poroke s princesami s tujih dvorov in izbral ljubezen svojega življenja, Zofijo Chotek, v aristokratski hierarhiji grofico nižjega ranga, nevredno postati cesarica. Habsburški dvor, zlasti cesar Franc Jožef, je paru vseskozi metal polena pod noge, čeprav se je Franc Ferdinand odrekel pravici, da bi bili njuni otroci, Sophie, Max in Ernst, upravičenci do prestola.

Odnos dvora do zveze med statusno neenakima partnerjema v letu 1900 v marsičem izpričuje vzdušje v tedanji habsburški monarhiji pred njenim razpadom. Govori o odtujenosti aristokratskih elit od ljudstev, v katerih je vrelo zaradi narodnobuditeljskih teženj, aristokraciji pa teh sprememb ni uspelo dohajati. Od zunaj je bilo vse videti lepo in bleščeče, znotraj – kot je dobro razumel Franc Ferdinandov sodobnik Sigmund Freud – pa je družba začela gniti.

Franc Ferdinand ni bil priljubljen. Na Dunaju so mu očitali nepriljudnost, vzvišenost in pomanjkanje glavne vrline Habsburžanov – šarma. Tudi cesar Franc Jožef mu ni bil voljan predati prestola.

Knjiga Grega Kinga in Sue Woolmans Umor Franca Ferdinanda na podlagi zaničevalnega odnosa dvora do Franca Ferdinanda in Zofije Hohenberške pravzaprav kaže na spremenjene razmere v tedanjih deželah avstro-ogrske monarhije. Bolj kot politične razsežnosti ob umoru avstrijskega prestolonaslednika – o njih sta, poleg mnogih drugih zgodovinarjev, denimo pisala Andrej Rahten in že prej Vladimir Dedijer – ju namreč zanimajo drobci iz njunih življenj. Vendar pa King in Woolmansova jasno opozorita, da ni nemogoče, da je bil umor prestolonaslednika in njegove partnerice posledica zarote dunajskega dvora, ali pa je imela pri njem prste vmes Rusija, ki jo je skrbel prevelik vpliv monarhije na Balkanu. Niti kančka razumevanja nimata za Gavrila Principa in druge načrtovalce atentata na prestolonaslednika v Sarajevu. Zanju so člani Mlade Bosne teroristi, ne pa – kot je kasneje govoril njihov pripadnik, nobelovec Ivo Andrić – borci proti avstrijskemu kolonializmu in za prebujenje jugoslovanskih narodov.

Roman Kinga in Woolmansove je zato predvsem zgodovinska knjiga o življenju prestolonaslednika, njegove žene in njunih otrok. Viri o tem so pičli, vendar je avtorjema na podlagi dostopne korespondence habsburške družine, pisnih spominov njunih prijateljev, doslej še neobjavljenih pisem in spisov iz dunajskih arhivov, še posebej pa iz doslej skrite korespondence Zofije Hohenberške s sestro Oktavijo, uspelo rekonstruirati njuno življenje. Na podlagi zbranega gradiva trdita, da slabšalni opisi Franca Ferdinanda kot »okrutnega človeka slabega značaja«, »norega lovca«, ki je po vsem svetu uplenil skoraj 300 tisoč živali (mnoge naj bi pokončal kar z mitraljezom), »samodržca«, »nešarmantnega norca«, »vojnega hujskača«, ki naj bi ob prevzemu oblasti zatrl narodne in verske manjšine, ne držijo. Res je sicer, da ni bil zelo bister. Njegovi učitelji so dejali, da je imel osnovno znanje z različnih področij, zapletenejših stvari pa ni zares doumeval. Težave je imel tudi z učenjem tujih jezikov, ki bi jih moral avstrijski cesar obvladati. Francoščino še nekako, angleščino je govoril slabo, vse življenje pa se je neuspešno učil madžarščine. Da bi po mondenskem vojvodi Francu V. podedoval številna posestva v Italiji, se je v letu dni moral naučiti italijanščine, vendar je ni nikoli zadovoljivo obvladal. Tudi v vojski, leta 1883 je postal poročnik cesarskega konjeniškega odreda v Ennsu, so ga opredeljevali kot molčečega, a vzvišenega in nestrpnega. Bil je popolno nasprotje mlajšega brata Otta, »čednega Otta«, ki se je znal sukati v tedanji visoki habsburški družbi in pridobiti njene simpatije. Tudi zato je cesar, po smrti svojega sina Rudolfa, Otta favoriziral v bitki za prestol monarhije. Pisatelj Stefan Zweig je v avtobiografiji zapisal, da so Francu Ferdinandu »manjkale lastnosti, ki so bile v takratni Avstriji najpomembnejše za osvajanje množic. Privlačna osebnost, naravni šarm in prijateljski pristop. Pogosto sem ga videl v gledališču. Sedel je v svoji loži, bil je močne in široke postave, občinstva pa ni nikoli pozdravil niti s pogledom. Nikoli se ni smejal in tudi na fotografijah ni nikoli videti sproščen.«

Prestolonaslednik z ženo in njunimi otroki leta 1912.

Prestolonaslednik z ženo in njunimi otroki leta 1912.

Franc Ferdinand se je leta 1892 zaradi šibkega zdravja – tako kot njegovi materi so mu zdravniki diagnosticirali tuberkulozo – odločil za potovanje okrog sveta. Na svoje megalomansko turistično potovanje se je odpravil z ladjo Kaiserin Elisabeth. Iz Trsta je plul najprej v Egipt, nato v Indijo, kjer si je ogledal Tadž Mahal, na Šrilanki je lovil slone, v Avstraliji kenguruje in emuje in se na Japonskem, ob srečanju s cesarjem, odel v kimono. Obiskal je tudi ZDA, kjer se je jezil, ker mu v parku Yellowstone niso dovolili streljati velike divjadi. Ob obisku Omahe, Chicaga, New Yorka ga je navdušila zvezna ureditev ZDA, razočaralo pa spoznanje, da večina prebivalcev živi v revščini. »Za delavski razred je ameriška svoboda svoboda stradanja,« je zapisal. Kmalu po vrnitvi v Evropo se je znova odpravil v »južne kraje«. Obiskal je Kairo in na poti po Nilu prejel vest, da je njegov oče Karel Ludvik, torej cesarjev mlajši brat, zaradi zaužitja umazane vode iz reke Jordan v Palestini, dobil tifusno vročico in kmalu po vrnitvi na Dunaj umrl. Po očetovi smrti je Franc Ferdinand uradno postal prestolonaslednik, vendar mu cesar nikoli ni dodelil naslova kronski princ.

Leta 1899 je bil 35-letni prestolonaslednik še vedno samski. Ni se mogel poročiti po svoji želji, saj je moral upoštevati družinski statut, ki je veleval, da mora biti njegova žena katoliške veroizpovedi, enakega družbenega položaja, poroko pa mora odobriti cesar. Če statuta ne bi upošteval, bi sledilo izobčenje iz družine. Izgubil bi vse privilegije. Zaman so Francu Ferdinandu, ki naj bi po govoricah imel nekaj nezakonskih otrok, cesar in visoki dvorjani ponujali princese s tujih dvorov. Po obisku Londona leta 1894 je bodoči svakinji, grofici Mariji Thun-Hohenstein, dejal, da mu je bilo zelo neprijetno, ker so mu dekleta, ki so jih v to prisilili, ves čas sledila. »Da ne bi naredil dobrega vtisa, sem namenoma govoril le o vremenu, prihajajoči žetvi, ekonomiji in podobnem.« Ponujene princese so se mu zdele premlade, nezrele ali pa grde.

Zofija Chotek, očarljiva, lepa in izobražena svetovljanka, je bila drugačna, vendar njen status – od leta 1745 so bili Chotekovi le češki grofi v habsburškem cesarstvu – ni bil dovolj visok, da bi habsburški dvor potrdil, da je primerna žena za prestolonaslednika. Kako se je odvijala prepovedana ljubezen med nadvojvodo Francem Ferdinandom in češko grofico, ni povsem znano, saj je njun sin Max uničil skoraj vso njuno korespondenco. Znano je le, da sta se spoznala leta 1892 med lovskim druženjem na Češkem, istega leta pa naj bi skupaj preplesala celo noč na plesu v maskah. Leta 1898 je Zofiji poslal razglednico s sliko dunajske palače Belvedere in zadaj pripisal: »Slika najinega doma na Dunaju«. Naslednje leto je Zofija – zaradi spletkarjenja svoje mačehe Izabele, ki je želela Franca Ferdinanda omožiti s svojo hčerko Marijo Kristino – zapustila vzhodnošlezijski Teschen in se nekaj časa skrivala v samostanih. Ko je Franc Ferdinand izvedel za spletke, se je odločil poročiti z Zofijo. Svojo namero je predstavil cesarju, ki se je odzval z besedami: »Nikakor! Taka poroka je nespodobna. Nikoli ne bom privolil.« Čez teden dni se je Franc Ferdinand ponovno vrnil k cesarju in mu odločno povedal, da se bo poročil z Zofijo, četudi bo njuna poroka le morganatična zveza, kar pomeni, da Zofija ne bi mogla nikoli postati članica cesarske družine, njuni otroci pa ne bi imeli pravice do nasledstva. Takšna poroka tedaj sicer ni bila redka, vendar so jo obravnavali kot smrtni greh, saj je predstavljala, še posebej če gre za prestolonaslednika, za dvor katastrofo. Toda za Franca Ferdinanda in Zofijo je bil to edini način za sklenitev poročne zveze, ki jo je cesar Franc Jožef dovolil šele, ko mu je Franc Ferdinand zagrozil s samomorom. Takšno odločitev pa je plačevala predvsem Zofija, kajti dvor jo je – zlasti dvorni upravitelj Alfred de Montenouvo – nenehno opozarjal, da nikoli ne bo mogla postati enakopravna Habsburžanom. Montenouvo je poskrbel, da je bil njen neenakopravni status vseskozi viden. Če so predvajali državno himno, se je morala umakniti, ker ni bila članica cesarske družine. V gledališču in v operni hiši ni imela dostopa do cesarske lože. Vse predstave sta si zato zakonca ogledala ločeno. Po Dunaju sta se morala voziti v ločenih kočijah. Ni se smela udeleževati uradnih sprejemov ali večerij v palači, poleg tega pa je Montenouvo zraven Franca Ferdinanda zmeraj postavil prazen stol, da bi prestolonaslednika opozarjal na ženino odsotnost. Ta je dogajanje le nemočno opazoval, dvorjani in dvorjanke pa so se naslajali. Tudi evropski časopisi so svoje bralce zabavali z moderno dvorno pravljico. Češki časnik je njun morganatični zakon opisal z besedami: »Ta, ki se bori za ljubezen, ki se upira vsem nasprotnikom, njemu lahko zaupamo, saj se bo boril za vse, kar ceni.« V začetku leta 1901, ko je Zofija zanosila, se je par umaknil na grad v češkem Konopištu. Dunaja, če se je le dalo, sta se izogibala. Konopište je postal njun novi dom.

Franc Ferdinand in njegova žena Zofija sta bila prvi žrtvi, njuni otroci, Sophie, Max in Ernst, pa prve sirote prve svetovne vojne.

Na dvoru so paru vseskozi dajali vedeti, da Zofija ne sodi mednje, svoje stališče pa nekoliko omehčali šele, ko so spoznali, da Zofija ni prevarantka, »lačna oblasti«. Seveda pa so bili dvorjani in dvorjanke, ki so videli v Zofiji le »služabnico«, besni, ko je romunski kralj Karel, ne ozirajoč se na protokole in zapovedi habsburškega dvora, leta 1908 povabil prestolonaslednika in njegovo ženo na zasebni obisk. Završalo je tudi, ko je Zofijo z vsemi častmi sprejel še nemški cesar Viljem II. Takšne primere King in Woolmansova navajata kot dokaz, da si je Zofija vendarle pridobila določen status v monarhiji in zato Francu Ferdinandu ne bi bilo treba leta 1914, kot so trdili nekateri teoretiki zarot, sprejeti povabila avstrijskih upraviteljev Bosne zato, da bi utrdil Zofijin status v družbi.

Po mnenju avtorjev knjige so bile ob atentatu nanju na delu druge sile. Čudita se, zakaj je bilo ob obisku Franca Ferdinanda v Bosni za njegovo varnost in varnost njegove partnerke zelo slabo poskrbljeno. Zakaj je tedanji guverner avstrijske province Oskar Potiorek, sicer general slovenskega rodu, izzival Srbe z obiskom najvišjih Habsburžanov v Sarajevu ravno 28. junija, na Vidov dan, srbski nacionalni praznik? King in Woolmansova trdita, da je Franca Ferdinanda, tedaj je bil generalni inšpektor oboroženih sil cesarstva, k obisku Sarajeva prisilil cesar Franc Jožef. Znane so cesarjeve besede, s katerimi se je odzval na atentat: »Grozno! Vsemogočni si ne pusti nekaznovano kljubovati. Višja sila je vzpostavila stari red stvari, ki ga žal sam nisem mogel.« Prav nič ni bil prizadet ob smrti prestolonaslednika, je trdila njegova hči Marija Valerija. Ko je istega dne eden od adjutantov predstavil predlog izjave za javnost zaradi atentata, ki je vseboval tudi stavek »Smrt mojega dragega nečaka je boleča smrt zame«, je cesar prečrtal besede »boleča smrt zame«.

V številnih deželah in na dvorih so novico o prestolonaslednikovi smrti sprejeli s komaj prikritim zadovoljstvom, saj so se znebili močnega in nevarnega nasprotnika. Vzdušje v Parizu, Budimpešti in v Italiji je bilo skorajda veselo. Tudi ruski odziv je bil hladen in zgovoren, saj je tamkajšnji časnik zapisal le, da »nadvojvoda ni bil med ruskimi prijatelji«. V Srbiji so se novice odkrito veselili, časopisi pa so Gavrila Principa slavili kot mladega mučenika. Večina uradne Evrope se je sicer zavila v žalovanje. Papež Pij X. je odpovedal vse vatikanske sprejeme, Velika Britanija je odredila teden dni žalovanja, Rusija dva tedna, Nemčija tri, Romunija pa ves mesec.

Toda dunajski dvor, pišeta avtorja, pokojnikoma ni izkazal posmrtnih časti, ki pritičejo Habsburžanom. Še zadnjič si je dal duška Montenouvo, ki je najprej hotel organizirati pokop zakoncev ločeno, za Franca Ferdinanda državniški in vojaški pogreb na Dunaju, Zofijino truplo pa naj bi prevzeli sorodniki in sami poskrbeli za pokop. Tudi ko je v prestolonaslednikovi oporoki prebral, da želi biti pokopan v Artstettnu, je Montenouvo vztrajal pri ločenem pokopu. Šele potem, ko je novi prestolonaslednik Karl posredoval pri cesarju, so sklenili, da bodo vse pogrebne slovesnosti skupne. Pogreba so se hoteli udeležiti člani številnih evropskih kraljevih družin, vendar je dvor njihov prihod preprečil z objavo, da nihče izmed tujih predstavnikov ni vabljen. Romunskega kralja, ki je hotel vseeno priti na pogreb, so zavrnili na avstrijski meji. Tudi nemškega cesarja Viljema jim je uspelo prepričati, da je opustil namero o prihodu na pogreb. Montenouvo si je, ob podpori cesarja, še zadnjič dal zadoščenje z malomarnim in zaničevalnim odnosom do pokojnika. Nihče ne bo nikoli pozabil »nenavadno preprostih« slovesnosti ob njunem pogrebu, ki so bile »tako žaljive do žalujočih«, je zapisal dunajski Reichpost.

Franc Ferdinand in njegova žena Zofija sta bila prvi žrtvi, njuni otroci, Sophie, Max in Ernst, pa prve sirote prve svetovne vojne. Marsikdo je pričakoval, da bo po atentatu v Sarajevu prišlo le do avstro-ogrskega kratkotrajnega rožljanja z orožjem in diplomatskih groženj Srbiji, ki so jo obtožili za atentat, potem pa se bo evropska aristokracija spet posvetila zanje bolj pomembnim stvarem: počitnicam v Marienbadu in Deuvillu, hazardiranju v Monte Carlu, potratnim kosilom v pariškem Maximu in jadranju v Kielu in Cowesu. »Nihče ni predvideval, da je konec zadovoljne edvardijanske dobe, ki jo bo kmalu zamenjalo dvajseto stoletje, krščeno s krvjo Franca Ferdinanda in Zofije,« zapišeta King in Woolmansova.

Habsburžane je zgodovina poslala tja, kamor sodijo. Med slehernike. Otto von Habsburg (1912–2011), sin zadnjega avstrijskega cesarja Karla I., ki ni nikoli abdiciral, se je leta 1961, da bi se lahko vrnil v Avstrijo, odpovedal zahtevam po kroni.

Knjiga:
Umor Franca Ferdinanda
Kdo: avtorja Greg King in Sue Woolmans, prevajalca Martin Pišlar in Robert Štrucl
Založba: ORBIS, 2017

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.