Izak Košir  |  foto: Mimi Inhof

27. 7. 2018  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Dogodki

Trst je (bil) Tylerjev

Kako je frontman skupine Aerosmith osvojil majhen del Italije in Slovenije

Steven Tyler je tudi pri sedemdesetih plastelinsko-koščena pojava z obilico seksapila.

Steven Tyler je tudi pri sedemdesetih plastelinsko-koščena pojava z obilico seksapila.

Pevci in pevke so ponavadi najprepoznavnejši člani glasbenih skupin, saj jim je na odru prepuščena komunikacija z občinstvom, to pa se običajno z njihovimi glasovi oziroma interpretacijami besedil tudi najbolj poistoveti. Če se prepoznaven vokalist odcepi od preostanka benda, mu je tako lažje graditi solo kariero, res pa je, da so nekateri že na samem začetku večji od svojih zasedb, drugi pa kljub izjemni prepoznavnosti in vzporednim solo karieram večno ostanejo sinonim za njihove matične skupine. Med slednje sodi tudi Steven Tyler, frontman ameriške rock zasedbe Aerosmith, ki je prejšnjo sredo nastopil v Trstu. Sam. No, ne povsem sam, s svojo »podporno« skupino, country rock zasedbo The Loving Mary. A brez Aerosmithov, s katerimi so bili v sedemdesetih in nato ponovno še v osemdesetih in skozi vsa devetdeseta ena najbolj priljubljenih rock skupin in so polnili stadione po vsem svetu.

Zbrani v množici na največjem tržaškem trgu, Trgu enotnosti, med katerimi je bilo slabih tri tisoč obiskovalcev iz Italije in Slovenije (za primerjavo, le dan prej se jih je na istem trgu na koncertu skupine Iron Maiden zbralo trikrat več), smo, jasno, najbolj nestrpno čakali prav tiste hite, ki so Tylerja izstrelili med najmarkantnejše vokaliste prejšnjega stoletja. In ti so bili vsi po vrsti Aerosmithovi.

Koncert se je tako začel z obvezno odrsko rock klasiko iz sedemdesetih Sweet Emotion, nato pa je Tyler nekam hitro preklopil na devetdeseta s tedaj velikim hitom MTV-generacije Cryin’. Sledil je medley dveh skladb Beatlov I’m Down in Oh! Darling, takoj za tem pa še ena njihova – Come Together.

Steven Tyler, ki je po odru pri svojih 70 letih še vedno zavidljivo poskakoval, se zvijal, koketiral in brez težav posegal tudi po tistih slavnih visokih tonih, je popolnoma obvladal občinstvo. Zato se mu ne bi bilo treba truditi (a se vseeno je) z bizarnim nagovarjanjem v španščini in nekaj malega tudi v italijanščini, vpitjem »Ole! Ole! Ole!« ter mahanjem z italijansko zastavo. To, da je svojemu dekletu Amy na odru zapel Vse najboljše, mu še oprostimo in vzamemo kot simpatičen del šova.

Da pesmi z njegovega najnovejšega samostojnega albuma We’re All Somebody From Somewhere (bile so sicer samo tri) niso dobile skoraj nikakršnega odziva, je bilo pričakovano, to je pač prekletstvo vseh »starih rockerjev«. Zanimivo pa je, da so šov na koncu »ukradle« priredbe – denimo a capella duet pesmi Mercedez Benz, ki jo je v originalu izvajala Janis Joplin, zdaj pa jo je Tyler zapel skupaj s članico svojega benda Rebecco Lynn Howard, pa skladba Piece Of My Heart, prav tako slavna zaradi Janis, ter sklepna Whole Lotta Love zasedbe Led Zeppelin. In to kljub temu, da nam je Tyler postregel tudi z izvedbama (sicer ne najboljšima, a vseeno dovolj dobrima) Aerosmithovih klasik Dream On in Walk This Way.

Steven Tyler, leta 2018 še vedno plastelinsko-koščena pojava z obilico seksapila, je v Trstu na stara leta dokazal, da na odru pri svojem performansu ne potrebuje Aerosmithov, a glede na ne ravno zavidljivo število prodanih vstopnic jih očitno vseeno potrebuje, vsaj pri prodajanju »znamke«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.