Grega Repovž

Grega Repovž

3. 8. 2018  |  Mladina 31  |  Uvodnik

Večerja

Pred kratkim je družinska prijateljica opisovala zadrego, ki se imenuje praznovanje 50. rojstnega dne. V današnjem svetu dinamičnih družin je lahko neko praznovanje, kjer je treba združiti njegovo družino, njeno družino, njegovo prejšnjo družino in družino očeta njenih otrok, nenadoma zahtevno opravilo. Njen oče je cinik in rad podreza v družino očeta njenih otrok, zato mora sedeti ob materi, da ga drži nazaj. Zato in zaradi drugih podobnih razmerij morajo biti – vztraja prijateljica – vsi skupaj razdeljeni na tri mize v eni sobi, kar je bilo lastniku restavracije sicer malce hecno in naporno, kot je diplomatsko rekla, a očitno je tudi on vajen vsega. No, vsi se tudi ne poznajo in tudi različnih političnih prepričanj so, ne bi rada, da bi se ravno povprek skregali glede stanja v državi, kar se je zgodilo na zadnjih štirih ali petih praznovanjih.

Racionalen človek bi rekel: zakaj sploh to praznovanje, najbolje bi bilo zadevo odpovedati. A ona vztraja: to je treba zvozit, ker gre za pomembno sporočilo otrokom, pri čemer jo od vsega seveda najbolj skrbi, kako bo sprejet fant njene najstarejše hčere, ki je, kot pravi, le mlajša verzija njenega lastnega očeta, samo bolj »lahkotno predrzen«.

Rešitev je seveda samo ena: res domišljen sedežni red. Oče in bivši tast narazen, obrnjena s hrbtoma drug proti drugemu. Hči in njen fant ob bivšem možu, ki ga fant ceni (ali pa se ga malo boji). Prababica med otroke in stran od vešče (sestra od nekoga). In tako naprej.

No, sedežni red je problem, ki ga zdaj rešuje Marjan Šarec. Res ni lahko sestaviti tega omizja, ki naj bi naslednja štiri leta zagotavljalo podporo vladi. In medsebojne »ljubezni« so zelo podobne. Na primer med Alenko Bratušek in Mirom Cerarjem. Kaj je bilo že prvo dejanje Mira Cerarja leta 2014, še preden je imel sestavljeno koalicijo? Sestrelitev komisarke Alenke Bratušek. A to je na osebni ravni. Na ravni posameznih političnih tem je seveda še huje. Luka Mesec pač meni, da je Nato neumnost. Miro Cerar je na članstvo v Natu ponosen. Pa sploh še nismo prišli do žice, ki sramotno zaznamuje slovensko južno mejo. Pogled na ekonomijo, na privatizacijo, na zaposlovanje – razlike so res ogromne. In sedežni red, s katerim je zdaj prek odločitev Levice prišel na dan Šarec, je mogoč. Je peklensko zapleten, a nastal je kot plod priznanja, da obstajajo med političnimi strankami nepremostljive razlike, kar pa jim vseeno ne onemogoča, da bi skupaj oblikovali to omizje. Morda se v tem trenutku niti ne zavedamo, kako velik korak bi bilo oblikovanje te koalicije za to državo. Ne namreč le za politiko, ampak za državo. Gre namreč za priznavanje razlik, ne pa za nekakšno lažno pomirjenje, ki ga na primer prek sprave ponuja predsednik republike. Ne, gre za stranke, ki se močno razlikujejo, a jim je vseeno skupna zaveza, da ne pristajajo na rasizem, fašizem, populizem in nacionalizem, to je osnovni problem in osnovna delitev, ki se je zgodila tudi Sloveniji, tako kot večini evropskih držav, če je kdo že pozabil. Ja, to je ta koalicija in zunaj so ostali tisti, ki jim je za te etične in demokratične standarde vseeno. Žal to velja tudi za Novo Slovenijo – s svojim ponavljanjem, da nima težav s SDS, se je sama postavila ob bok SDS in SNS. In dejansko po Toninovem prevzemu te stranke tja tudi spada. Res je škoda, da je Janši s Toninom še enkrat uspelo ustaviti razvoj Nove Slovenije. Razrešitev Ljudmile Novak z vrha Nove Slovenije je z vidika razvoja slovenske politike eden največjih porazov, ki smo ga letos doživeli kot država. In škoda, da v Novi Sloveniji niso zmogli zdržati Janševega pritiska in so mu spet ustregli ter sami sebe za dolgo obdobje spet odrinili v politično senco.

Zdaj kaže, da bo Šarcu koalicijo 5 + 1 uspelo sestaviti. To je uspeh, sploh ker res že vsi po vseh teh koalicijskih prekucijah pozabljajo, kaj je naš glavni problem. Da ves čas kaže, da lahko tudi mi dobimo populistično in nacionalistično vlado, kakršne imajo vse države okoli nas in že pol Evrope. Veliko kompromisov je za politiki šestih strank, veliko jih še bo. A za zdaj lahko napišemo: Slovenija je ostala med državami, ki jim ne vladajo politični populisti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.