Grega Repovž

10. 8. 2018  |  Mladina 32  |  Uvodnik

Pravica ne vedeti

Čeprav nam internet daje občutek, da lahko v vsakem trenutku izvemo vse o aktualnem dogajanju ne le v neki državi, ampak celo v nekem mestu na tem svetu, dejansko razen res aktivnih prebivalcev širša javnost že v Evropi nima dostopa do dogajanja, kaj šele v svetu. Žal so za to krivi kar mediji oziroma kar je od njih v tem pogledu ostalo (in seveda razmislek države, zakaj mora nujno podpirati medije). Odkar so velike medijske hiše – z nacionalno radiotelevizijo vred – oklestile svoje dopisniške mreže, celotna slovenska medijska krajina ne premore niti enega dopisnika iz Afrike, na primer. Barvitega globalnega dogajanja skozi slovenske medije dejansko sploh ne čutimo. Poročanje je pretežno omejeno na izredne dogodke in na tista redka dopisniška mesta, ki so še ostala. Amerika sta za nas New York in Washington, Evropa pa dejansko le tistih šest držav, v katerih so še dopisniki, pri čemer je velik del poročanja vezan na Slovenijo samo ali res izstopajoče dogodke v tisti državi.

A obstaja oddaja, ki prav neverjetno izstopa. Gre za Off, oddajo na Radiu Študent, ki jo je mogoče poslušati vsak dan ob 15. uri (in na internetu kadarkoli po tem). Ne gre za to, da drugi mediji ne bi sploh poročali, a izbor tem in novic iz sveta je res dober, drugačen, teme so pronicljivo in modro izbrane. V nasprotju z večino slovenskih medijev se ne držijo koncepta »objavili bomo pet najbolj vročih novic iz sveta«. Ta torek so tako med drugim objavili novico – avtor oddaje je bil novinar Vid Jančič –, da nemška vlada pripravlja zakon, s katerim hoče omejiti tuje investicije v nekatera nemška podjetja. »Omejitev, po kateri lahko vlada intervenira oziroma vloži veto, če kupec prevzame vsaj 25 odstotkov delnic, je nemška vlada postavila že lani po kitajskem prevzemu največjega podjetja za industrijske robote Kuka. V novem osnutku zakona pa piše, da lahko ministrstvo za gospodarstvo posreduje, če vlagatelj, ki ni iz Evropske unije, dobi vsaj 15 odstotkov glasovalnih pravic v nemškem podjetju. Ukrep naj bi se nanašal predvsem na podjetja, ki so povezana z obrambo, infrastrukturo in varnostnimi tehnologijami. Prejšnji teden je Berlin napovedal, da bo uporabil moč veta pri napovedanem kitajskem prevzemu nemškega podjetja Leifeld, ki proizvaja strojno orodje in visoko vzdržljive materiale, ki se uporabljajo tudi pri jedrski tehnologiji. Kitajci so ponudbo za prevzem umaknili, preden bi lahko Nemci vložili veto.«

To novico iz oddaje Off seveda navajamo, da bi pokazali, kako ravnajo resne vlade, ko gre za tuja vlaganja oziroma prodaje ne le državnih, temveč tudi zasebnih podjetij v roke zasebnih lastnikov iz drugih držav. Ja, novica nam predvsem kaže, kaj je resna država in kaj je – če želite – resni kapitalizem. Niti zasebnih podjetij ni mogoče kar tako prodajati tujim lastnikom, kaj šele podjetij v javni lasti, ki izpolnjujejo tudi nekatere javne in nacionalne interese. V skladu s svojo razvojno strategijo namreč Nemci ves čas pazijo, da podjetja, ki imajo izreden razvojni pomen in potencial, ostajajo v Nemčiji oziroma v nemških rokah. No, Nemčija pri tem ni izjema, zaradi svoje moči in velikosti si lahko privošči celo več svobode kot drugi, denimo Francija. Avstrijci imajo na primer že od vstopa v Evropsko unijo večino teh pravil določenih v protikartelnem zakonu, ki je dejansko le paravan za pravno ureditev, ki v ključnih in razvojnih panogah preprečuje tuje prevzeme, da bi na dolgi rok zaščitili moč avstrijskega gospodarstva (zasebnega in javnega) in s tem moč države same.

A navedeni primer opisuje le eno področje, droben segment znotraj zelo natančnega razmisleka, z njim pa želimo pokazati na splošno piškavo vedenje v slovenski politiki in državni upravi, kaj naj bi upravljanje in vodenje države sploh bili. Žal v slovenski ekonomski, diplomatski in pravni stroki v tem trenutku ni niti enega strokovnjaka, ki bi se na primer ukvarjal zgolj s tem razmislekom in ki bi res poznal aktualne poteze in zakonodaje v primerljivih in za nas relevantnih državah. Ali drugače rečeno: če bi ta razmislek obstajal, slovenska država na primer nikoli ne bi prodala družbe Fotona, ampak bi to preprečila celo zasebnim lastnikom. Ker taka podjetja so prihodnost, zaradi katerih bodo nekatere države ostale močne, druge pa periferne, odvisne, sodobne kolonije z nizkimi dohodki prebivalcev, saj bodo te države lahko le z nizko ceno dela konkurirale na mednarodnem trgu.

A najhuje je to, da se večini še vedno ne bo zdelo, da delamo karkoli narobe, ampak da je celo prav, da privatiziramo, da imajo zasebni lastniki vedno pravico, da prosto razpolagajo s svojo lastnino – ker so vendar lastniki. In to zato, ker večina, pri čemer mislimo na odločevalce, sploh ne ve, da kaj takega, kot je opisano ravnanje Nemčije, sploh obstaja. Še huje, mislijo, da to ni kapitalizem in da se to v kapitalizmu ne sme in da nas bo kdo iz Bruslja za ušesa.