Grega Repovž

Grega Repovž

24. 8. 2018  |  Mladina 34  |  Uvodnik

Laži o čakalnih vrstah

Odnos do zdravstva je v Sloveniji histeričen. Histeričen je zato, ker se prek debate o zdravstvu zlahka dobiva točke. To velja za politiko, medije in vse, ki se radi malo promovirajo.

In ker je odnos histeričen, politiki hitijo obljubljati rešitve. Rečejo, na primer, da bodo v dveh letih odpravili čakalne vrste. To ni mogoče. Lahko se naredi nekaj premikov, izboljšav. Seveda je zdravstvo nujno potrebno denarja, a denar ne pomeni, da se bodo čakalne vrste bistveno skrajšale – tudi če država v zdravstvo »vrže« na primer 100 milijonov evrov. Ne bo delovalo.

Dokler se ne bomo o zdravstvu začeli realistično pogovarjati, bodo politiki obljubljali nemogoče, volivci pa jih bodo pač sovražili, ker tega niso bili sposobni izpolniti. Začaran krog neumnosti.

In zakaj je tako, je bilo v Mladini že večkrat pojasnjeno. Nazadnje na primer z izjavo Damjana Kosa z Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije: »Če govorimo o dostopnosti do zdravstvenih storitev in čakalnih dobah, je izvorna težava v tem, da ni zadostnega števila zdravnikov na določenih področjih, kot so recimo urologija, anesteziologija, radiologija, nekatera področja kirurgije ... Koncesionarji ali zasebniki pa pomenijo le navidezno rešitev, saj bi dodatne storitve na deficitarnih področjih praviloma v obliki povečanega obsega dela opravljali isti zdravniki, ki že delajo pri koncesionarjih, neredko pa sočasno tudi v javnih zdravstvenih zavodovih.«

Da bi skrajšali čakalnih dobe, je recimo ZZZS lani javnim bolnišnicam in koncesionarjem ponudila 20–30 odstotkov več programa, pa jim je uspelo potrošiti zgolj polovico. Tudi zasebniki in koncesionarji namreč nimajo zmogljivosti za bolnišnične posege (pomenijo okoli dva odstotka vseh). Prav tako ne moremo pošiljati svojih bolnikov v tujino (če smo res pripravljeni dati ta denar), ker se tudi tam srečujejo s staranjem prebivalstva in omejenim številom zdravnikov ter medicinskih sester. Nikjer za našimi mejami ni toliko prostih zmogljivosti, da bi se to res poznalo na naših čakalnih vrstah.

Imamo premalo zdravnikov in medicinskih sester. Ne samo v javnem sektorju, v državi jih imamo premalo. In tega primanjkljaja pač ni mogoče v kratkem času nadomestiti. Govorjenje o hitrem skrajševanju čakalnih vrst je zato neumnost. Tega ni mogoče zahtevati od politike, še bolj neumno je to obljubljati. Do skrajšanja čakalnih vrst se pride po naslednji poti: končno se poveča vpis na obe medicinski fakulteti, ki se kadrovsko okrepita (kar pomeni, da morda zdravstveni sistem zaradi tega kakšnega zdravnika izgubi, ker se preusmeri v akademski poklic), nato se poveča število specializacij in stimulira dodatno zaposlovanje zdravstvenega kadra na deficitarnih področjih. To je to. Če to storimo danes, se bo res poznalo čez deset let. O tem govorimo. Čez deset let. Pri čemer pa seveda to pomeni veliko dodatnega denarja tako za državo kot za zavarovance. Da, za zdravstvo plačujemo malo, glede na to, kaj od njega pričakujemo – pričakujemo pa ves zdravstveni high-tech, kar ga je.

Seveda obstajajo nekatere kratkoročne rešitve, ki lahko stanje izboljšajo. Prva rešitev bi bila lahko v boljšem izkoriščanju prostih zmogljivosti v javnem zdravstvenem sistemu s posodobitvijo mreže izvajalcev v smeri združevanja in specializacije bolnišnic. Glede na analizo ZZZS iz leta 2016 je denimo v mariborskem kliničnem centru »izraba kadrovskih virov« v hospitalni dejavnosti za 22 odstotkov nižja kot v ljubljanskem. Med splošnimi bolnišnicami so zdravniki v hospitalni dejavnosti v Novi Gorici v povprečju za 30 odstotkov manj obremenjeni kot v Murski Soboti. Razlike pri obremenjenosti zdravnikov v okulistiki, kirurgiji, ginekologiji, internistiki, ortopediji in pediatriji so po Sloveniji razmeroma velike. Kirurgi v Murski Soboti so recimo leta 2016 opravili skoraj dvakrat več dela kot njihovi kolegi v Novi Gorici. Še večje so razlike v izkoriščenosti operacijskih dvoran. V splošnih bolnišnicah so bile recimo leta 2016 operacijske dvorane v Brežicah 4,8-krat manj izkoriščene kot v Celju.

Zasebni zdravniki nam v tej situaciji ne morejo pomagati. So namreč prej problem. Zaradi popoldanskega dela zdravnikov pri zasebnikih je 59 operacijskih dvoran kliničnega centra v popoldanskem času izkoriščenih zgolj 20-odstotno.

Nekaj se torej da narediti. Ne da pa se v nekaj letih odpraviti čakalnih vrst. Ne da. Nekaj zdravnikov lahko »kupimo« v bivših jugoslovanskih republikah, a le tiste, ki jim je Slovenija kot destinacija simpatična. Drugi gredo raje v Nemčijo, Švico itd. Tam imajo iste težave, ponudijo pa lahko več kot mi.

Vse, kar smo navedli, je naš novinar Borut Mekina napisal že velikokrat. Pa še vedno ponavljajo, vsak dan, da je mogoče to storiti na hitro. No, seveda obstaja način, kako lahko na hitro skrajšamo čakalne vrste. Omejimo dostopnost do storitev, tako da uvedemo različne ravni zavarovanja. Kdor bo imel denar, bo dobil vse, že srednji razred pa ne. In čakalnih vrst ne bo več. Se bodo pa poslabšali podatki o umrljivosti.

V Albaniji po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ni čakalnih vrst. Najdaljše so v skandinavskih državah.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.