Grega Repovž

Grega Repovž

7. 9. 2018  |  Mladina 36  |  Uvodnik

Po aretaciji Andreja Šiška

Brez dvoma gre za grozljivo podobo, ko se neki moški, oblečeni v stare vojaške hlače, ki so jih pretežno dobili v času, ko so služili vojaški rok v Slovenski vojski, zbirajo v gozdu in salutirajo nekdanjemu vodji nogometnih navijačev, ki ima za sabo nemalo izredno problematičnih dejanj, med drugim je bil zaprt zaradi poskusa umora. Sploh v teh krajih nas mora pošteno stresti: pred več kot tridesetimi leti so se na enak način začeli zbirati neki drugi moški v nekdanji jugoslovanski republiki Srbiji. Ko je leta 1987 Vojislav Šešelj sebe razglasil za četniškega vodjo, začel hoditi po Jugoslaviji in govoriti o veliki Srbiji ter okoli sebe zbirati somišljenike, si ni nihče mislil, da bo to na koncu pripeljalo do ene najbolj krvavih vojn v Evropi. Zato gre vsak tak pojav jemati z vso zaskrbljenostjo in resnostjo.

Zakaj že ne aretirajo tega Andreja Šiška? Zakaj dopuščajo, da se vse več ljudi navdušuje nad njegovo idejo? To so bila vprašanja, ki si jih je v dneh pred aretacijo logično postavil vsak, ki ga je ob slikah in posnetkih teh moških spreletel srh. Vendar stvari niso tako preproste in nobenega razloga ni, da bi srd zaradi tega pojava usmerjali v policijo in notranje ministrstvo.

Najprej o aretaciji. Slovenija je pravna država in zato morajo biti postopki izpeljani pravno pravilno, policija mora imeti dokaze o protidržavnem delovanju, o protipravnem delovanju itd. Šiška ni mogoče na primer preganjati, ker ima orožje, saj ima – glede na slovensko zakonodajo – zelo verjetno tudi orožni list. To verjetno velja tudi za večino drugih udeležencev, ki so tja prišli z orožjem (ni pa jih bilo veliko). Obsoditi ga zgolj zaradi besed – to ni mogoče, zakonodaja zahteva delovanje zoper pravni red in ustavo države. Grobo rečeno ima policija v tem trenutku pred sabo – pravno gledano – še vedno zgolj neke moške, ki se igrajo vojsko, ki so si naredili zastave in si kupili majice, v svojih dejanjih pa so za zdaj celo manj agresivni in napadalni od horde, ki se je v Ambrusu spravila na družino. Za zdaj delujejo tudi manj grozeče kot zamaskiranci, ki so se spravili demonstrirat na Kotnikovo ulico v Ljubljani proti naselitvi beguncev iz Sirije.

Enako situacijo lahko opazujemo na ulicah nemškega Chemnitza. Med tistimi moškimi in temi, ki so se zbrali okoli Šiška, ni nobene razlike. Gre za ljudi, ki so odkrito rasisti, ki odkrito izražajo sovraštvo, ki so kot taki torej nedvomna potencialna grožnja tako demokraciji kot pravnemu redu, predvsem pa miru v tej državi. Vendar to tudi v državi, ki ima zaradi lastne nacistične preteklosti najstrožjo zakonodajo na tem področju v celotni Evropi, še ni dovolj, da bi jih lahko preprosto aretirali. Za to morajo storiti kaznivo dejanje. Taka so pravila v pravni državi. A to je le prva točka. Od tu postanejo stvari bolj zapletene.

V Chemnitzu na primer priznavajo, da imajo problem v policiji sami. Veliko policistov je namreč istega mnenja kot Alternativa za Nemčijo in Pegida. Težko bi zapisali, da slovenski policisti, zlasti pa lokalni v Mariboru (lahko bi šlo za katerokoli mesto v Sloveniji), nimajo teh težav, sploh ker so od leta 2015 dobivali zelo jasna sporočila ministrstva in vodstva policije, da morebitno nečloveško ravnanje z begunci z vidika države ni obravnavano kot napačno. Pa ne mislimo zgolj na postavljanje ograje, s kakršno se zaradi nehumanosti ne varuje niti živina, ampak tudi na postopke, s katerimi so policisti begunce z vidika mednarodnega prava zelo vprašljivo zavračali (analogija z izbrisanimi je umestna). Na to je opozorilo več mednarodnih organizacij. Tudi sicer so vse represivne organizacije že zaradi nasilne narave substrat za tovrstne pojave.

Za zelo nespametno se bo izkazalo, če je policija predvsem demonstrativno aretirala Šiška. Če mu ne bodo mogli dokazati protipravnega delovanja, bo Šiško v očeh nestrpnežev z mariborske policijske postaje odkorakal še večji junak. Tega si ne gre želeti. Zelo pomembno torej je, da policija – ki žal ob tem nima našega polnega zaupanja, nasprotno – vse postopke pelje natančno, da z golo demonstracijo moči ne bi zgolj prispevala k popularizaciji tega zelo nevarnega dogajanja.

Mediji žal tudi tokrat ne prispevajo z modrostjo, ampak spet delajo vse, kar novinarska deontologija ocenjuje kot neprofesionalno ravnanje. Taki pojavi se komentirajo, umeščajo, ne pa da Šiško na vsakem kanalu razlaga svoje misli. Kam je padlo to novinarstvo?

A ne glede na aretacijo, je pomembno še nekaj drugega: v bodoče se na dogajanje mora odzvati tudi civilna družba. Tako kot se vsakič, ko se ti ljudje pojavijo, odziva nemška. Žal brez angažirane civilne družbe ne bo šlo. Tem ljudem je pač preprosto treba pokazati, da si tega ne dovolimo. Tako kot to kažejo Nemci, pred meseci v Berlinu, včeraj v Chemnitzu, jutri kje drugje. In tako, kot smo znali Slovenci to pokazati Šešlju in Miloševiću. Iz te enotnosti v nasprotovanju pojavom, ki je prestopila razredne in etnične meje, izvira kratkost slovenske vojne. Da, na osamosvojitev se sklicujemo, njena središčna točka je bilo prav zavračanje tovrstnega hujskaškega nacionalizma.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.