Goran Kompoš

7. 9. 2018  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Plošča

Anna Calvi: Hunter

2018, Domino

+ + + +

Anna Calvi, ena najpomembnejših britanskih rockovskih glasnic tega desetletja, že z naslovnico tretje plošče namigne, da za njo stoji oprijemljivejša agenda. Na njej je sicer spet upodobljena sama, toda tokrat brez imena. Namesto tega je tam le naslov Hunter (lovec oziroma lovka), obarvan rdeče, tako kot tudi vse novejše glasbeničine fotografije, s katerimi je po petih letih premora napovedala novo ploščo. »Rdeča kot sinonim za meso, kri in nevarnost,« je vsebino plošče, ki zareže v drobovje, pojasnila z barvno asociacijo. Ja, Anna Calvi se v tretje tudi eksplicitno postavi v kožo lovke.

Lovi nove izkušnje in subverzivno spolnost, pri kateri gre dlje od stereotipne vloge ženske. Svobodo išče v (zmernih) atributih ženskosti in moškosti. Verjame v protagonistko, ki je ne določajo okviri moške zgodbe. Včasih se počuti močno, včasih ranljivo. Ve, da mora biti za to, da si ostane zvesta, pripravljena tudi na to, da jo bo kdaj kaj prizadelo. Je hkrati lovec in plen.

Ampak vse to je Anna Calvi, kot jo poznamo že od izida prvenca pred sedmimi leti; čutna, divja, napadalna, izzivalna, krhka in strastna. Pogosto vse hkrati. Zakaj se je torej zdaj s tretjo ploščo o tem odločila spregovoriti bolj eksplicitno? To se (retorično) sprašuje tudi sama, toda obenem iz lastnih izkušenj ve, da spolni stereotipi ostajajo trdno ukoreninjeni, še posebej v rockovski glasbi. Neposreden povod za to, da je prevprašala svojo spolno identiteto, s katero se menda ni nikoli povsem sprijaznila, je bila njena nova partnerica. Mimogrede, ko je Calvijeva letos za valentinovo na spletnih profilih objavila njuno skupno fotografijo, je s tem prvič odprla vrata v zasebnost.

Anna Calvi je leta 2014 nastopila v Kinu Šiška. Tja se vrača 21. novembra.

Anna Calvi je leta 2014 nastopila v Kinu Šiška. Tja se vrača 21. novembra.
© Miha Fras

Zato, da so njene intimne, osvobajajoče pesmi (s feminističnim in queerovskim predznakom) dobile pravi naboj, je v studio poleg stalne koncertne zasedbe povabila še nekaj uveljavljenih glasbenikov. Producentsko taktirko je zaupala (postpunkovskemu) veteranu Nicku Launayu (Nick Cave and the Bad Seeds, Grinderman, Arcade Fire, Kate Bush ...), bas je odigral nekdanji »badseedovec« Martyn Casey, sinte pa Adrian Utley (Portishead). Calvijeva skupaj z njimi ni izumljala novega obrazca. Tudi na tej plošči je očitno, da je posluh brusila ob glasbi Nicka Cava, Davida Bowieja, Kate Bush, zasedb z gotskim priokusom The Cure in Cocteau Twins pa posebnežev tipa Diamanda Galas in Scott Walker. Toda njihovi nauki tudi na plošči Hunter oživijo v podobi, ki je lastna le Anni Calvi. Po novem s še bolj poudarjeno, osupljivo melodičnostjo, ki ponudi izvrsten kontrast njenim agresivnejšim kitarskim mojstrovinam.

Ja, Hunter je njena najkonsistentnejša plošča do zdaj. Čeprav je v besedilih neposrednejša kot prejšnji dve, za njene starejše privržence še vedno ostaja dovolj nepovedanega. Hkrati pa bo nagovorila tudi tiste, ki ne znajo ali nočejo brati med vrsticami.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.