Intervju / Siniša Labrović

Hrvaški multimedijski umetnik Siniša Labrović, ki se je rodil leta 1965 v Sinju, je hrvaški in mednarodni javnosti najbolj znan po umetniškem delu Čreda (Stado). S tem projektom, ki ga je ustvaril leta 2005, se je na zase značilen način odzval na tedanji razmah in priljubljenost televizijskih resničnostnih šovov na Hrvaškem. Tudi Čreda je bila resničnostni šov, vendar z drugačnimi udeleženci; v njem je nastopila – kot pove že naslov – čreda, čreda sedmih ovc.

Njegova Čreda, katere epizode je vsak dan objavljal na spletu, je uspešno tekmovala z Big Brotherjem in Barom, saj je šov Labrović spretno zasnoval tako, da je z interaktivnimi nagradnimi igrami in celo kulturnimi prireditvami spodbudil zanimanje gledalcev in gledalk. Za udeleženke je denimo pripravil »dan kritičnega gledanja televizije«, »dan ustvarjalnosti«, »dan karaok« in celo »dan kulture«, na katerem so sedmim ovčjim udeleženkam šova uveljavljeni hrvaški književniki brali svoja dela. Da je bil med njimi tudi znani hrvaški pisatelj in kolumnist Miljenko Jergović, izpričuje fotografija, umeščena na razstavo Nebeška bitja. Ne človek ne žival., ki je ta čas na ogled v ljubljanskem Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (MSUM).

Tudi Čreda kot večina od več kakor 30 performansov, ki jih je umetnik ustvaril od leta 2000, na prvi (p)ogled deluje kot duhovita domislica. Vendar jo je umetnik premišljeno zasnoval tako, da v interakciji z gledalcem korak za korakom odstira globlje pomenske ravni, da bi gledalec, če je dojemljiv, prišel do tistega, kar naj bi bilo »umetnikovo sporočilo« ali vsaj eno od njegovih »sporočil«. Čreda zato ni parodija, travestija ali ironiziranje televizijskih resničnostnih šovov, temveč v celotni zamisli in izvedbi ponuja svež premislek o odvzemu življenja in procesih tvorbe individuuma. Čreda postavlja vprašanja, »kdo ima pravico biti persona v družbi, si ustvariti ime in tako preseči status depersonalizirane enote v čredi, določene za zakol, ne da bi imeli opazovalci kakršenkoli občutek krivde ali sramu,« pravi Labrović.

Tudi drugi njegovi projekti – petje člankov iz rumenega tiska ob spremljavi gusel, »previjanje« ranjenih spomenikov, postavljenih v spomin na NOB, oblačenje Golega otoka, prodajanje lastne kože, tetoviranje po spolovilu, bičanje pred občinstvom, pitje lastnega urina, boksarski dvoboj za ugledni položaj ministra za kulturo in izdaja priročnika za kriminalce – niso poskus pritegovanja pozornosti (medijev). Z njimi se Labrović, vedno z zanj značilnim humorjem, po svoje odziva na politično in družbeno stvarnost, vendar tako, da z delom zareže v tiste dele družbenega telesa, kjer je tkivo najbolj nagnito. Tema njegovih performansov pa ni le političnost per se, temveč ga zanima (to je vidno tudi iz performansov Ribarjanje in Burja v kozarcu vode, ki ju je prejšnji teden med festivalom Mladi levi predstavil v Ljubljani) odziv posameznika na samoumevne »resnice« družbe z namenom, da bi ga v razmerju do nosilcev teh resnic z ozaveščanjem o njihovem modusu vivendi et operandi opolnomočil.

Labrovićeva dela so zanimiva za splošno javnost, saj se v njih, v primerjavi s številnimi sodobnimi konceptualnimi umetniki, ne sklicuje na že ustvarjena, marsikomu težko razumljiva umetniška dela in smeri, temveč črpa zamisli iz vsakodnevnega življenja, seveda tudi iz filmov in knjig. Morda tako ravna, ker nima formalne umetniške izobrazbe, malce pa verjetno tudi zato, ker je v svet umetnosti vstopil razmeroma pozno, v srednjih letih. Prvi performans je ustvaril leta 2000, ko je imel že 35 let in s tem že izdelan pogled na politične in družbene razmere in na vlogo posameznika v njih.

Njegovi performansi so verjetno takšni, kot so, bolj zasnovani na zgodbi, ker je bil v »prejšnjem življenju« učitelj hrvaškega jezika in književnosti. Morda tudi umetnost ne bo njegova zadnja življenjska »levitev«. Leta 2011 sta z ženo premišljevala o selitvi v tasmansko prestolnico Hobart, kjer se jima je ponudila priložnost vodenja restavracije, a se nazadnje za selitev nista odločila. Ker je kruh svobodnega umetnika tanek in vse tanjši, Labrović občasno sicer še vedno razmišlja o »menjavi poklica, kar v tem primeru pomeni tudi zamenjati del življenja«. Toda za zdaj ima še veliko zamisli, ki bi jih rad udejanjil.

Že leta 2000 ste v Sinju ustvarili performans Previjanje ranjenca. V njem ste previjali spomenik partizanom oziroma obdobju NOB. V tistem času, ko je na Hrvaškem že zelo očitno potekal proces zgodovinskega revizionizma, je bil vaš performans zagotovo pogumno dejanje.

Izpeljal sem ga 22. junija 2000, na dan boja proti fašizmu, hrvaški državni praznik. V tistem času so hrvaške oblasti z javnih krajev množično odstranjevale številne spomenike in druga spominska znamenja, ki so ohranjala spomin na boj proti fašizmu in seveda zmagoslavje partizanov, ali pa so jih z razstrelivom uničevale. Tudi spomenik, ki je postal predmet mojega performansa, so poskušali uničiti z razstrelivom. Vendar so precej masiven kip partizanke z ranjenim partizanom v naročju, ki priklicuje v zavest pietetno podobo Marije s Kristusom v naročju, le ranili. Z vidika performansa se mi je zdelo lepo intervenirati v dvakrat ranjeni kip. Očistil sem ga s tekočino, ki se uporablja za čiščenje ran, vanje vtrl mazilo za celjenje in kip nato zaščitil s povoji.