15. 9. 2008

Dan, ko je ameriška investicijska banka Lehman Brothers objavila stečaj, ki je sprožil globalni plaz velike finančne krize

Pred desetimi leti, 15. septembra 2008, je ameriška investicijska banka Lehman Brothers objavila stečaj, ki je sprožil globalni plaz velike finančne krize. Vse, kar je sledilo, sodi v vedno znova ponovljivo zgodovino denarja, kreditne ekonomije in finančnih kriz. Tu je vzrokov vedno več kot pojasnil, rešitev vedno premalo, napovedi pa zgrešene. Standardno pojasnilo govori o uspešni operaciji reševanja. Stabilizacija finančnega sistema je uspela, postopno ekonomsko oživljanje je tu, nič odločilnega se ni spremenilo, hkrati pa je vse drugače. Leta 2018 govorimo o ekonomsko izgubljenem desetletju, tveganja so danes predvsem politična, gospodarska kriza se je prelevila v politično.

Seveda ni povsem jasno, kdaj in kdo je spočel veliko recesijo, ameriški NBER jo postavlja med december 2007 in junij 2009. V tem času so ameriške cene nepremičnin padle za 32 odstotkov, borzni indeks S&P 500 se je več kot prepolovil, ameriška gospodinjstva in neprofitne organizacije so izgubile 14.000 milijard dolarjev. Odločitev glede stečaja Lehman Brothers je bila politična, ekonomski plaz je odnesel vse vodilne finančne centre, vse pomembne banke, v ZDA, Evropi in Aziji. Finančna kriza je v hipu spremenila podobo sveta, se prevesila v ekonomsko in dolžniško krizo držav, zlasti v EU.

Med vzroke so eni prištevali izjemno širitev finančnih trgov in produktov, neadekvatno finančno regulacijo, sivo bančništvo, pretirano in tvegano zadolževanje. Drugi so se sklicevali na slabo korporativno upravljanje in menedžiranje tveganj, motili so jih povečanje neenakosti, šibka etika in pohlep ljudi. Tretji so videli problem v prevladi ekonomike ponudbe nad povpraševanjem, neskladje med varčevanjem in investicijami, pretirani globalizaciji, novi vlogi Kitajske … Kot pri Agathi Christie in njenem Umoru na Orient Expressu – veliko osumljenih in nihče kriv. Vsi so podcenili tržna neravnotežja, ponudbeni šok Kitajske, vse je očarala ekonomika nizke inflacije in obrestnih mer, moč brezmejnega kreditiranja. Nove razmere, toda stari zapleti s finančnimi protislovji in cikličnimi krizami globalnega kapitalizma.

Novost leta 2008–2009 je bil dejansko odgovor na krizo. Hitra in obsežna državna pomoč zasebnemu sektorju na eni, na drugi akcija centralnih bank z ogromnim vbrizgom dodatne likvidnosti. Finančna stabilizacija je bila razmeroma hitra in učinkovita, toda sledila je ekonomska stagnacija. Dolžniška ekonomija se je zgolj prestrukturirala, zasebni dolgovi so postali javni. Igra številk pove vse. Bančni sektor se je očistil, toda centralne banke imajo zaradi njihove sanacije v svojih bilancah več kot 15.000 milijard dolarjev. Skupni svetovni dolg se je v desetih letih povečal za 90.000 milijard in znaša sedaj 237.000 milijard, skoraj trikratnik letnega globalnega BDP-ja. Borzni indeksi so skoraj brez izjem presegli predkrizne vrednosti, slavni S&P 500 je spomladi 2018 dosegel rekordnih 2800 točk, več kot štirikratnik najnižje vrednosti 2008. Korporacije so 3000 milijard namesto v razvoj investirale v odkup lastnih delnic. Reševalna operacija je obranila osrednje krivce (zasebni finančni sektor) in osrečila najbogatejše. Zapitek je ostal na ravni držav in povprečnih davkoplačevalcev.

Ta spoznanja so frustrirajoča. Svetovno ekonomijo smo navidezno rešili, toda zabredli še globlje. Dolgovi držav so večji kot prej, vsaj četrtina kreditov je nevračljivih. Centralne banke so preobremenjene, obrestne mere pa nizke. ZDA so leta 2008 intonirale reševanje, danes rušijo svetovno ureditev. Svet je ostal brez orodij, monetarna politika je razorožena, fiskalna zaradi dolgov blokirana. Denar se ni pretakal v investicije in razvoj, temveč v nove špekulativne finančne naložbe, postkrizni kapitalizem se ni ukvarjal s kreiranjem vrednosti, temveč z njenim prisvajanjem in prerazdeljevanjem. Dejansko so deset let po izbruhu krize politično največ izgubili liberalna demokracija, ekonomskotržni globalizem in socialno srednji razred.

Danes so v ospredju geostrateški interesi, finančna in ekonomska kriza sta se prevesili v politično in socialno. Zato je svet septembra 2018 bolj kompleksen in kaotičen kot pred desetimi leti. Famozna inovacija centralne banke kot zadnjega kreditodajalca in države kot zadnjega prevzemnika slabih zasebnih naložb ruši mitologijo racionalnega samoregulacijskega trga. Toda neoliberalna ideologija je preživela, čeprav so bili ukrepi sprva povsod keynesianski. V ozadju se bije bitka za interpretacije. Najbolj z oživitvijo teze o sekularni stagnaciji, deflacijski depresiji, počasnem okrevanju, enkrat zaradi premajhnega povpraševanja (Summers), drugič zaradi padca produktivnosti (Gordon), tretjič lepljivega varčevanja (Bernanke), četrtič likvidnostne pasti (Krugman) … Toda ključ so globalna neravnotežja, nesposobne ekonomske politike in neenaka delitev. Lahko vse skupaj rešijo višja inflacija, univerzalni temeljni dohodek, helikopterski denar, tudi sprememba ekonomskih paradigem …?

Sporočilo desetletnice zloma Lehman Brothers je jasno. Rešitev finančne in ekonomske krize je prinesla politični zlom elit. Politična nemoč in vojne so leta 1939 sledile krizi leta 1928, podobno velja za sedanji vzpon desnega populizma in vrnitev hladne vojne. Trump in ne Sanders grmi o globalnem ropanju ZDA in ogrožanju ameriških delavcev, ponuja ekonomski nacionalizem in razbija svetovno ureditev. EU zaradi nesoglasij izgublja smisel obstoja, Kitajska in Rusija ponujata problematične alternative. Kapitalistični center danes še enega podobnega ekonomskega zloma politično ne bi preživel.

Nevidni strošek krize je izguba zaupanja. Toda ekonomska kriza je manj nevarna od politične, za obe so vse bolj usodna ekološka. Ekonomija tako postaja politična ekologija, v ospredje prihaja ženski princip reševanja sveta. Čakamo na odrešenje Lehman Sisters.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.