Gregor Kocijančič

14. 9. 2018  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Plošča

Yves Tumor: Safe in The Hands of Love

Warp, 2018

+ + + + +

Yves Tumor občinstva ne bega zgolj z nenavadno glasbo, ki zveni, kot bi bila ustvarjena v neki vzporedni dimenziji, temveč tudi z enigmatičnostjo svoje umetniške persone. Glasbene publikacije niso usklajene niti glede tega, kakšno je njegovo pravo ime, niti glede tega, kje točno živi in ustvarja. Znano pa je, da izvorno prihaja z juga ZDA, kjer je bil obkrožen s pretežno belsko družbo, prežeto z zadrtimi, konservativnimi in rasističnimi nazori. Pred takšno nestrpnostjo je kot najstnik pobegnil v svojo sobo in se tam uril v igranju na različne instrumente ter produciral eksperimentalne elektronske skladbe. Njegova zgodnja dela odražajo frustracije odraščanja v takšnem okolju, a zaprepadenost in tesnoba Tumorjevo glasbo spremljata še danes.

Odkar se je pri 20 letih preselil na zahodno obalo ZDA, živi nomadsko. Prejšnjo, pri glasbenih kritikih izjemno dobro sprejeto ploščo Serpent Music, izdano pri založbi PAN, nemški založniški avtoriteti za eksperimentalno elektroniko, je ustvarjal v Leipzigu, Berlinu, Miamiju in Los Angelesu. Novi, nenapovedani album Safe in The Hands of Love, izdan pri kultni založbi Warp, je menda posnel v Torinu, kjer naj bi bil našel novi dom. Spet drugi pa pravijo, da avtor pravzaprav živi v Berlinu.

Kot rečeno, Yves Tumor je enigma. Skrivnostnost njegove javne podobe se zdi primerna, saj tudi njegova glasba zveni zunajzemeljsko, čudaško in slogovno neopredeljivo, pa naj gre za ambientalne zvočne pokrajine, intenzivno nojzersko izživljanje, psihedelični indie pop, zamegljeni funk ali spokojni R & B. Odlikuje se prav v vsakem žanru, ki se ga loti, in po navadi jih pomeša v eklektično zmes, ki je, milo rečeno, nekonvencionalna. Izvajalce sodobnega popa, ki bi bili tako zelo osvobojeni vsakršnih žanrskih okovov, kot je Tumor, lahko preštejemo na prste ene roke.

Glasbo Yvesa Tumorja spet zaznamuje domiselno protislovje spevnosti in eksperimentiranja.

Glasbo Yvesa Tumorja spet zaznamuje domiselno protislovje spevnosti in eksperimentiranja.
© Arhiv založbe

Doslej je navduševal predvsem sladokusce, ki uživajo v eksperimentalni elektroniki, z novo ploščo pa dokaže, da je sposoben pisati tudi radiofonične pop komade. Te skladbe so seveda še vedno nekoliko obskurne, a vseeno zelo spevne. Tumorjeva najnovejša mojstrovina tako sproža široko paleto občutkov: najprej nas zasrbijo pete, nato plošča zbudi nelagodje, kasneje pričara eterično spokojnost, ki se subtilno prelevi v udarne rafale elektronskega cvrčanja, šumenja in nojzanja. A tudi eksperimentalni elementi v Tumorjevi večplastni interpretaciji pop glasbe najdejo svoje mesto, in čeprav bogatijo skladbe, ki so v jedru pop, ne delujejo odvečno.

Praviloma bi Tumorjeva zmes zvokov in žanrov morala zveneti nekoliko težaško, a ležernost spevnejših elementov njegove glasbe jo zakrinka v skoraj lahkotno poslušalsko izkušnjo. Prav osupljivo je slišati glasbo, ki sočasno zveni tako kompleksno in nepretenciozno, hkrati tako zbegano in neobremenjeno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.