Marcel Štefančič jr.

14. 9. 2018  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Film

Codelli

Codelli, 2017, Miha Čelar

zadržan +

Moja Afrika.

Baron Anton Codelli je leta 1913 v Togu, tedanji nemški koloniji, financiral nemški film Belka med ljudožerci (Eine Weisse unter Kannibalen), toda ko ga njegovi potomki, slikarka in modna dizajnerka, v projekcijski dvorani studia Babelsberg gledata, ga ne vidimo. Izgubljen je. Kasneje vidimo le nekaj fragmentov, očitno posnetih v Togu (alias Togolandu). A tudi to, kar vidimo (»pohotni« črnci – podobno kot v Griffithovem Rojstvu naroda – preganjajo »čisto« belko, ki jo igra Meg Gehrts), ne pušča nobenega dvoma, da je šlo za tipični rasistični film tedanje dobe.

Nikjer sicer ne piše, da je imel Codelli kaj s tem filmom (za katerega naj bi njegova mama napisala »zgodbo in besedilo«), in vprašanje je, če ga je sploh kdaj videl, kajti režiser Hans Schomburkg, tipični kolonialni pustolovec, nemški Indy, je raje razglasil stečaj, kot pa da bi z njim delil dobiček. Codelli, hibridna kombinacija dokumentarca (sodobni Togo, spomini potomk ipd.) in igranega črno-belega nemega filma (z mednapisi in Primožem Bezjakom), skuša Codellija – bogataša, ki se je v Ljubljano prvi pripeljal z avtom, izumitelja, ki je patentiral televizor, avtomobilsko svečko in napravo za brezžični sprejem časovnega signala (tako da je »njegovo Visočanstvo stalno vedelo, kje se nahaja njegova flota«), podjetnika, ki je v Togu postavil radiotelegrafske stolpe, s katerimi je kolonijo povezal z matico, Nemčijo, multikulturalista, ki se je v Togu menda poročil s poglavarjevo hčerjo in imel z njo sina, prvega slovenskega filmskega producenta, magari nesojenega, in slovenskega Indyja, ki ga »nikjer ni« – rešiti pred pozabo, a zamudi priložnost, da bi vse skupaj raztegnil v črno-beli nemi film. Vrhunec Codellija so namreč prav trenutki, ko film obnemi. Potomke, ki se spominjajo velikega prednika, nimajo kaj dodati, domačini Toga, ki se spominjajo velikega Slovenca, vzbujajo le nelagodje (njihovi predniki so znali odlično igrati mrtvece, slišimo), člani Codelli kluba, ki na znamki slavijo velikega dirkača, pa itak povsem po nepotrebnem ustvarjajo le vtis, kot da gre za fikcijo. (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.