Bernard Nežmah

14. 9. 2018  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Knjiga

Zygmunt Bauman: Retrotopija

* cf., Ljubljana, 2018, prevod: Katarina Rotar, 18 €

+ + + +

Prav aktualističen prevod dela lani umrlega velikana sociologije iz leta 2017.

V preteklih dobah so poznali pogled v prihodnost v obliki utopičnih idej, modernosti pa ostaja samo še preteklost kot retrotopija. Še več, globalna epidemija vere v večni napredek se umika globalni epidemiji nostalgije. Prihodnost namreč ni več obetavna, je mora, ki jo tvorijo strah pred izgubo službe, bojazen, da vam zaradi neplačanih dolgov zasežejo dom, da vaše znanje nima več tržne vrednosti. A lucidni sociološki proučevalec Zygmunt Bauman (1925–2017) je bil žrtev hiperprodukcije, pod katero je v zadnjega četrt stoletja produciral v povprečju več kot knjigo na leto. Posledica je enostavna – namesto poglobitve v eno temo je prinašal široke vpoglede. Tako namesto diahronih primerjav predstavlja sedanjost kot unikatno, čeprav so si denimo tudi v renesansi postavili za utopijo vrnitev v preteklost – v antiko.

Njegovo proučevanje modernosti izpostavlja fenomene, kot sta strah in osamljenost, katere utopija je poleg terorizma in nacionalizmov še najbolj pot v maternico. Dobesedno: da smo ljudje, moramo biti sposobni doživeti drugega v sebi, se pravi – brez pogleda in odziva drugega ne moremo razumeti, kdo smo. Internetna komunikacija nam je pobrala simbolne ključe: v dialogu z drugim so izginili pomežik, mrščenje obrvi, gib, nasmeh.

Skratka, Bauman je pozorno opazoval sedanjost, kjer nas od zibelke do groba učijo, da imamo trgovine za lekarne, polne zdravil, ki pozdravijo ali vsaj olajšajo vse bolezni in tegobe našega življenja. Posledično torej sploh več ne obstajamo kot kreatorji lastnega življenja, saj vse rešitve prihajajo od drugod in ne več iz nas samih.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.