Borut Golob: Pes je mrtev

+ + + +

Gibanje pomaga

Že v prejšnjih delih, Smreka bukev lipa križ, domačijski povesti za motorko, in Raclette, romanu o siru, ki ga ni bilo v fondiju, je domači avtor Borut Golob (letnik 1973) izoblikoval prepoznaven slog. To je predvsem via negativa – od celotnega življenja poskuša z aforističnimi intervencijami, iz katerih so njegovi romani stkani bolj kot iz slasti do fabuliranja, odšteti vse odvečno. Kar ostane, je skoraj nič.

No, ne še čisto nič, saj je tokrat v ospredju erotika kot edini razumni in kolikor toliko uživaški pobeg vsesplošni ekonomiji in trgu, je dražljivo drgnjenje in spoznavanje, medtem ko je vse drugo iz tira. Nič čudnega torej ni, da se njegov neustrašni pripovedovalec odpravi na pot z vlakom, čez turistično opustošena območja z jezeri, okinčanimi s cerkvico na sredini, pa proti poligonu prve vojne, seveda spremljan s turisti. On to ni, on potuje iz seksualnih nagibov in smer se pokaže za najbolj pravo.

Pes je mrtev že v naslovu parafrazira ničejanstvo, samo da je prejšnje mrtvo vzvišeno zamenjala beštija, in res se zgodba, kot pri pisanju velikega verbalnega ubijalca boga, sestavlja iz posameznih lamentacij z zaostreno aforistično poanto.

Protagonistu umre pes, po dolgi bolezni, bi pisalo v nekrologu, in iz žalovanja prekine z obema ljubicama, uradno in pridruženo, in se napoti k tretji, na zahodno mejo in čez. To je ob pisani druščini na vlaku imenitna priložnost za premislek vsote vsega: od liberalne revolucije, najslaboumnejše do sedaj, pravi, do razglabljanja o tipih habsburških železniških postaj s pripadajočimi sekreti. Zraven imamo izbrana poglavja iz zgodovine velikega straniščnega izuma, školjke, pa nekaj o razmerju med religijo in fetišizmom in malikovanjem produktov, nekaj o odvečnosti ljubezni in preživetosti feminizma.

Golobov pripovedovalec je faca, ki s svetom – in bralcem – dobrohotno deli ugotovitve, kako je vse narobe. Pri tem pa je kljub delni zakisanosti in ciknjenosti duhovit, saj vedno zbija celoto z detajlom in tega, vnaprej obklesanega, vpenja kot kamen iz rozete v večje sklope. Rezultat je nadrobljena, vendar ne neusmerjena pripoved o vsem in ničemer, o ljubezenskem potovanju v treh dramatičnih fazah, fuku ob ekonomiji in spolnem turizmu vizavi prešuštvu, žmohtnih pripravah, centralnem lepljenju dveh do takrat samo virtualno spoznanih teles in o neodložljivem in neizbežnem odhodu – v prejšnjem romanu je Golobov flaneur odšel z ježem, zdaj se potika naokrog z mletim tatarcem, kot da bi hotel dati poklon Joyceovemu Leopoldu Bloomu in njegovi ledvici v žepu.

Pes je mrtev je premišljen in ravno prav začinjen roman, sicer bolj niz hitrih, subverzivnih opazk, ki niso brez filozofičnosti, avtor pa vse uspešneje ponavlja svoj prepoznavni slog kupčkanja fragmentov: literarnih in ostankov, črepinj nekdanje civilizacije. Kar vse lahko vidi seveda samo največja in najbrezobzirnejša faca.