Marjan Horvat  |  foto: Borut Krajnc

28. 9. 2018  |  Mladina 39  |  Kultura

Pero Lovšin: Izvor vseh bolezni sveta je v nepravični razdelitvi bogastva

Glasbena legenda o Pankrtih, uporniški glasbi nekoč in danes ter tem, zakaj država, v kateri živimo, »ni več Slovenija«

»Izvor vseh bolezni sveta je v nepravični razdelitvi bogastva«

Koncert Pankrtov v hrvaških Vinkovcih 7. decembra 2007

Koncert Pankrtov v hrvaških Vinkovcih 7. decembra 2007

Ni naključje, da je Peter Lovšin (letnik 1955) ob začetku pogovora, z njim smo se prejšnji petek sestali na Gradu Kodeljevo v Ljubljani, poudaril, da je »osebna izkaznica« vsakega glasbenika najprej njegova glasba – plošče, ki jih ustvari, koncerti, ki jih odigra ... Šele potem so tu tekstualni ali video zapisi o njem, kajti druge umetniške forme s prikazom njegovega dela in življenja ne morejo scela zajeti bistva glasbenega umetniškega izraza.

Dolgometražni dokumentarec o njem Ti lahko, ki ga je ustvaril Jani Sever in so ga v začetku septembra premierno predvajali na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, zdaj pa bo premiero za široko javnost doživel še v ljubljanskem Kinu Šiška, je zelo verističen prikaz kariere in življenjske poti »prve pank zvezde za železno zaveso«. Opremljen je s spomini protagonistov tedanje ljubljanske pank scene, z obveznimi digresijami Lovšinovih bližnjih in sodelavcev, s katerimi pobliže spoznamo glasbenikova karakter in misel ... Tisti še vedno svež izdelek, ki vsebuje tudi Lovšinov umetniški izraz, pa je njegova najnovejša plošča Območje medveda. Ker je po mnenju kritikov to eden njegovih najbolj dovršenih albumov, ker je tudi nekakšen siže njegovega dosedanjega ustvarjanja, hkrati pa ponuja umetnikov nov premislek o glasbenih formah in temah, ki se jim je posvečal na svoji 40-letni glasbeni poti.

Na tej plošči, ki jo je produciral mojster Žare Pak, je Lovšin ponovno združil ustvarjalne moči s Pankrti. S prvoborci jugoslovanskega in vzhodnoevropskega panka so se tokrat združili, da bi v pesmi (To ni več) Slovenija izrazili bes mnogih zaradi razprodaje slovenskega gospodarstva, kulture in intelektualnih kapacitet. V ljubezenski pesmi Ti lahko je obnovil tudi sodelovanje z Big Foot Mamo, ki je bila v devetdesetih njegova spremljevalna skupina. »Manjka« pravzaprav le nova pesem s Sokoli, ki jih je ustanovil po razpadu Pankrtov in z njimi na treh ploščah do razpustitve benda leta 1993 ustvaril niz že ponarodelih uspešnic, kot so Čist nor, Moja mama je strela, Marija pomagaj mi, Sodni dan, Greva punca v južne kraje itd. Je pa zato tokrat sodeloval s Prismojenimi profesorji bluesa (pesem Na dobri poti), ki so ta čas eden naših najbolj vročih in tehnično najbolj izpiljenih blues bendov.

Pero Lovšin, diplomirani novinar, po rodu Ribničan, po duši in misli pa pristen »Lublančan« s Kodeljevega, na svoji zadnji plošči spretno preplete vse vidike svojega glasbenega ustvarjanja: aktivizem, hedonizem, veseljaštvo, predvsem pa neizmerno ljubezen do glasbe in glasbenega ustvarjanja, seveda pa tudi ljubezenskih pesmi na njem ne manjka.

Ker je Lovšin takšen, kot je, hedonist in veseljak, ne preseneča, da mu niti ortodoksni pankerji ne zamerijo veseljaških napitnic, kot je pesem Briga me, ki že postaja himna stalnih obiskovalcev podeželskih gostiln in gasilskih veselic. V hudomušni Trije grozdeki, zadnji pesmi na plošči, pa sicer poje o umiku med vinograde, vendar se ne bo upokojil, kajti: »En se vda v usodo, drug se bori bori naprej. Jaz bi oboje, rabim mir, sam ne še zdej.«

Lani ste s koncertom Pankrtov v Areni Stožice in z izidom plošče Območje medveda zaznamovali 40. obletnico začetka glasbenega ustvarjanja. Doslej ste ustvarili skoraj dvajset plošč, pet s Pankrti, tri s Sokoli in nato še deset samostojnih. Zagotovo ste ob tej obletnici premišljevali tudi o svojem dosedanjem delu in življenju.

Nočem preveč premišljevati o prehojeni poti. Nima smisla, pa tudi sicer svoje misli raje usmerjam v pesmi, ki jih ustvarjam danes, čeprav je včasih lepo slišati kakšne stare komade. Res pa se dogaja, zdaj ob snovanju Območja medveda in že prej pri pripravi plošče z mojimi največjimi uspešnicami, da se zbojim za usodo pesmi, saj nekatere, zlasti tiste, ki jih radijske postaje ne predvajajo, nekako utonejo v pozabo. A vse pesmi, ki sem jih ustvaril v teh letih, so moji »otroci«. Vsem sem namenjal enako skrb, nego in pozornost, vendar nekatere izmed njih lahko obudim iz pozabe le, če si jih sam predvajam. Te misli se mi porajajo, a iz njih ne delam drame. Tako pač je.

A verjetno ste tudi zato na lanskem koncertu v Stožicah v repertoar Pankrtov umestili nekatere pesmi, ki v času njihovega nastanka niso bile tako odmevne?

Drži. Obenem pa smo z njimi hoteli malce še osvežiti naš repertoar, da ne bi bil enak tistemu iz leta 2009, ko smo imeli v Kinu Šiška prvi koncert Pankrtov po razpustitvi skupine v letu 1987. Tudi mi smo na nekatere pesmi že pozabili. Ko smo malce pobrskali po našem arhivu, smo našli mojo pesem Tovariši, jaz vam ne verjamem in jo, posodobljeno v Gospodje, jaz vam ne verjamem, vključili v repertoar. Na predlog Gregorja Tomca smo njen naslov potem uporabili še kot slogan koncerta v Stožicah in nato turneje. Še nekaj drugih komadov smo na tak način znova »odkrili«, jih malce posodobili in obudili od mrtvih, denimo Namesto tebe in Skupi.

Ko ste konec sedemdesetih z Gregorjem Tomcem, danes profesorjem kulturologije na Fakulteti za družbene vede, ustanovili Pankrte, je pank pomenil predvsem upor in provokacijo. Kaj pomeni danes?

Isto kot tedaj, ko je nastal. A ne samo pank, celoten rock n’ roll, z bendi in izvajalci vred, ki smo jih poslušali takrat, Bobom Dylanom, Rolling Stonesi in Nealom Youngom, čeprav se nam je tedaj zdel malce kičast, je bil in ostaja izraz upora proti uveljavljenim družbenim dogmam. Tudi danes, ko povsod v svetu opažamo vračanje ali obujanje desnih konservativnih in verskih vrednot, ne glede na to, ali so katoliške, protestantske, muslimanske ali budistične, je rock n’ roll, z njegovimi mastodonti Stonesi vred, s svojo provokativnostjo, drugačnostjo in izzivalnostjo še vedno izraz upora.

Ko smo Pankrti leta 2009 dobili ponudbo za ponovno združitev skupine in nastop, smo razmišljali tudi o tem, ali bi se danes ob ponovnem igranju teh pesmi na odru počutili naravno ali malce umetno. Toda na koncertu smo takoj uvideli, da nekako naravno sodimo tudi v današnjo konstelacijo družbenih in političnih sil, saj ljudje, čeprav iz različnih generacij, še vedno občutijo naboj in sporočilnost te glasbe. Res pa je, da danes nekateri v naših pesmih zaznavajo drugačna sporočila, kot so jih imele ob njihovem nastanku. Bandiera Rossa, ki smo jo v osemdesetih naredili iz čiste zafrkancije, je danes za marsikoga revolucionaren komad. Predvajanje njenega videospota so tedaj nam prepovedali, ker naj bi se v njem posmehovali jugoslovanskemu komunizmu. A izvorno v naši interpretaciji ni bil tako mišljen.

Med vplivi na Pankrte navajate bende z Zahoda. V Vzhodni Evropi do Pankrtov ni bilo takšne tradicije rockovskega uporništva. Kritiko oblasti so v svojih pesmih izražali le posamezni kantavtorji. Vi pa ste kot »orodje« za premislek o sistemu izbrali ne le rock, temveč pank, njegovo najbolj udarno in glasno zvrst. Pank sicer istovetimo z delavskim slojem. Ste tudi zato imeli prvi koncert na gimnaziji Moste, v tedaj delavskem naselju Ljubljane?

Res smo imeli prvi koncert na tej gimnaziji, vendar nismo veljali za moščanskega, temveč za bend s Kodeljevega. Kodeljevo, kjer smo odraščali, je tedaj veljalo za t. i. malomeščanski predel Ljubljane. Bili smo torej nekakšni »meščanski pankerji«, čeprav so bili med člani benda vedno tudi pripadniki t. i. delavskega razreda. Hecali smo se, da smo pravzaprav meščansko-delavski pank bend, a v resnici vseh teh oznak, ki so jih skušali prilepiti našemu bendu, nismo nikoli jemali resno. Zanimala sta nas le »šus« rock ‘n’ rolla in iskanje pravega izraza, s katerim bi se odzvali na sivino takratnega sistema. Ta sivina nas je iritirala, morda tudi zato, ker smo trije člani benda študirali na takratni FSPN in bili v okviru študija prisiljeni brati knjige, ki so nam dopovedovale, da smo mi, Jugoslovani, odkrili najboljšega od možnih svetov. Morda je bil ta naš svet res najbolj pravičen od vseh možnih. Pri dvajsetih tega nismo zares znali primerjati, a nam se je zdel strahovito dolgočasen. Še posebej, če smo ga primerjali s takratnim Londonom, kjer je bilo vse bolj odprto, zanimivo, vznemirljivo.

Pank glasba je že s svojo udarno močjo tresla stebre sistema. Toda pri pisanju besedil ste bili previdnejši, saj ste se izogibali neposredni konfrontaciji s sistemom, kritiko ste izražali skozi ironijo in sarkazem. Kasneje so sociologi priznali, da ste imeli Pankrti pomembno vlogo pri rahljanju spon sistema. Kako ste vi, mladi, tedaj razmišljali o svoji vlogi v tedanji družbi?

Zlasti v prvem letu Pankrtov smo pesmi delali hitro in precej impulzivno. Izbirali smo najbolj suhoparne termine tedanjega sistema in jim dali neki svoj, nov pomen, čeprav v tem početju ni bilo velike filozofije. Res pa je, da nas je pri ustvarjanju vseskozi gnala želja po izražanju naše lastne individualnosti, kar najbolj nazorno povemo v pesmi o Janezu, ki hoče samopotrditev. Tega nismo skrivali. Koncept kolektivne zavesti nas je utesnjeval, kajti nase smo gledali kot na posameznike. Naša glasba je bila zavesten upor posameznikov proti vsiljevanju ideje o kolektivu in kolektivni zavesti.

Tudi danes, ko povsod v svetu opažamo vračanje ali obujanje desnih konservativnih in verskih vrednot, je rock ‘n’ roll s svojo provokativnostjo, drugačnostjo in izzivalnostjo še vedno izraz upora.

V pesmi o Janezu, ki hoče samopotrditev, bi lahko razbrali tudi težnjo po osamosvajanju Slovenije. Če zdaj potrdite to tezo, bi se Pankrti zapisali v zgodovino ne le kot spodbujevalci demokratičnih sprememb, kar ste bili, temveč tudi kot eden od državotvornih gradnikov samostojne Slovenije – s čimer se danes bahajo mnogi.

Ne, nismo razmišljali v tej smeri ... (Smeh)
Pankrti tudi sicer nismo bili obremenjeni z nacionalno pripadnostjo. Mi je bila pa ta različnost v Jugoslaviji zanimiva. Zlasti Beograd in Zagreb sta bila tedaj v primerjavi z njunima današnjima žalostnima podobama intelektualno in umetniško zelo odprti mesti. Precej težje pa si je bilo zagotoviti nastop v Sarajevu, saj je bilo prežeto s čistostjo in neomadeževanostjo ideje Jugoslavije. Posledično pa je bila tam tudi največja cenzura. Od tu moj komad Sarajevo 1984. Nekateri kraji v Jugoslaviji so bili zares divji. V Črni gori nismo smeli nastopiti, saj je bila naša glasba tam načelno prepovedana. Bile so torej precejšnje razlike med pokrajinami, a nas to ni zares motilo, saj nas je navduševala barvitost Jugoslavije. Lepo se nam je zdelo, da so naše pesmi, pete v slovenščini, sprejeli v večini jugoslovanskih mest, ponekod celo lepše kot v Sloveniji. Nagrado 7. sekretarjev SKOJ-a, najpomembnejše jugoslovansko priznanje za umetniške dosežke mladih, smo prejeli v Zagrebu. V Sloveniji smo šele nedavno prejeli le priznanje Mestne občine Ljubljana.

V osemdesetih ste nastopili tudi v Nemčiji, na Švedskem, v Italiji, med državami vzhodnega bloka pa le na Poljskem. Ste se počutili kot rokerske zvezde ali kot oporečniki?

Drži, gostovali smo le v Varšavi, vendar je bil koncert odmeven in tako dobro obiskan, da smo odigrali še enega. Želja ljudi po spremembah se je čutila v zraku. A država se je tedaj, bilo je v času Jaruzelskega, spoprijemala s hudo revščino. Spomnim se, da zlotov, v katerih so nas plačali za nastop, nismo znali potrošiti, saj je bil honorar tako nizek, da se z njim ni dalo ničesar kupiti …

Zagotovo smo bili zvezde v glasbenem undergroundu. Polnili smo dvorane, ne ravno športnih, temveč tiste za do 2000 obiskovalcev, in kjerkoli smo nastopili, v Beogradu ali Zagrebu, smo gostovali na televiziji. Bili smo del jugoslovanske rokerske kulture, v kateri so bili največji zvezdniki Bijelo dugme, mi pa smo pripadali njeni subkulturi t. i. novega vala, kamor so sodili še beograjski Idoli, sarajevsko Zabranjeno pušenje in zagrebško Prljavo kazalište. Nismo bili del nekakšnega duhovnega, intelektualnega, še manj pa političnega oporečništva, čeprav so nam hoteli nekateri prilepiti to oznako. Ker sva oba z Grego družboslovca, naju je politika nekako »rajcala« in navdihovala kot zanimiv fenomen, precej manj zanimiva pa se nama je zdela realna politika, oporečniška ali nomenklaturna. Bolj kot disidentsko gibanje me je navdihoval t. i. črni val jugoslovanskega filma, pa tudi književniki, kot je bil Danilo Kiš, ki sva ga z ženo povabila v Slovenijo in mu pripravila predavanje na ljubljanski fakulteti, kjer sem študiral ... Seveda smo imeli Pankrti probleme z oblastjo, a vedeli smo, kje je meja. Vedeli smo, da v Sloveniji ne bi mogli posneti pesmi God Save the Queen, kajti demokracija pri nas za takšne pesmi še ni bila tako zrela. Lahko pa smo posneli komad Tovariši, jaz vam ne verjamem.

Plošča Pesmi sprave (1985) pomeni odmik od pankerske k bolj rokerski drži benda. Tudi teksti so postali politično angažirani, v ospredje pa so počasi stopale druge tematike. 

Pankrti smo igrali skoraj desetletje. V drugem obdobju smo teme iskali tudi na področjih, ki niso neposredno povezana s političnim, zlasti nas je zanimalo vprašanje spolnosti, pa tudi verske tematike, kar smo izrazili denimo v pesmi Osmi dan. Tudi na albumu, ki ste ga omenili, je nekaj političnih pesmi, med njimi komad Skupi, s katerimi smo začenjali koncerte na lanski turneji. Pesem v času njenega nastanka ni bila tako odmevna kot druge, vendar je zame prelomna, saj z njo nismo več le izzivali, temveč smo v njej, čeprav se je zdela kot anarholiberalistična provokacija, ponudili nastavek za konkretno politično akcijo.

Mislite na verze »Levi in desni, vsi bodo našli svojo sredino«, »Vzhod bo zahodu roko podal« in »bogat bo revnemu posteljo postlal«? 

Da, te misli so še vedno aktualne. Prepričan sem, da je ostro razlikovanje med pripadniki leve in desne politične opcije sprovocirano, saj ljudje v resnici razmišljajo o drugih, zanje bolj pomembnih temah. Človeka najbolj zanima, kaj bo dobil na mizo in kaj v posteljo, ostalo pa so za večino le postranska vprašanja. Mislim, da politično razlikovanje med ljudmi na obeh političnih polih v resnici vsiljuje in neti kapital, saj lahko v kalnem lažje ribari. Tudi izvor vseh teh groznih, nemogočih razprav o beguncih, preseljevanju in posledično vsiljevanju novih življenjskih stilov »avtohtonim« Evropejcem je po mojem posledica prevelikega prepada med revnimi in bogatimi. Morda se to sliši ultralevičarsko, a izvor vseh današnjih tegob in bolezni sveta je v popolnoma nepravični razdelitvi bogastva. Kot na dlani je jasno, da ima veliko premalo ljudi veliko preveč.

Leta 1987, po razpadu Pankrtov, ste ustanovili Sokole in ustvarili cel niz rock uspešnic. Izkazalo se je, da zmorete snovati pesmi za množice, pa tudi, da imate tudi bolj uživaško, veseljaško plat.

Premik je bil povezan tudi z mojim siceršnjim življenjem. V času Pankrtov sem zaključeval študij, ob tem opravljal službene obveznosti pri časopisu Delo, kmalu sem postal tudi oče dveh otrok. Šele ko sem leta 1989 postal novinar tednika, najprej Teleksa, nato Stopa, kasneje pa revije Private, še posebej pa, ko sem leta 1997 pustil službo, da bi se posvetil glasbi, sem lahko sprostil svojo žilico do uživanja življenja in zares uživaškega rock n’ rolla, ki je v meni vedno tlela.

V tem času je prišel do izraza vaš specifični vokal. Poznavalci pravijo, da je vedno malo »fouš«, a na posnetkih in v živo vedno brezhibno »štima«. Zakaj takšen način petja?

Nikoli nisem maral »poštirkanih« stvari. Spomnim se razprav s kitaristom Ivanom Bekićem, ki je za Sokole vedno hotel narediti komad za vrhove radijskih lestvic najbolj poslušanih pop komadov, jaz pa sem hotel vedno malo »zabluziti« po svoje in iz pop komada narediti bolj pankerskega. V glasbi me je vedno zanimala prvinskost. Tudi zato nisem v studiu pesmi nikoli odpel več kot dvakrat. Sicer pa so tudi za Stonese vedno dejali, da vse malo ne štima, a meni se je zdelo vse tako, kot mora biti. Ne govorim o površni produkciji, temveč takšni, ki v glasbi ohranja »robove«. Zato so mi bolj všeč Poguesi kot pa Dublinersi, bolj Chuck Berry kot Cliff Richards, bolj Rollingi kot pa Beatli in John bolj kot Paul.

Zdi se, da so bila devetdeseta bolj naklonjena rock glasbi z »robovi«. Tudi zaradi mreže mladinskih klubov, ki pa je nato začela razpadati. Zdaj v glasbi v glavnem šteje le še radijsko predvajanje, ki pa ne ustvarja takšnih zvezd, kot so bili bendi iz devetdesetih. Kako vi zaznavate te spremembe?

No, meni takšno stanje ustreza, saj imam še vedno veliko koncertov, o mojih projektih poročajo mediji, tudi okolje me lepo sprejema ... (nasmešek) Res pa je, da sedanje stanje na področju glasbe ni najbolj naravno. Morda so te spremembe posledica tega, da država spodbuja zasebni kapital k ustvarjanju dobičkov in posledično njegovo usmerjenost v radijsko kulturo, ki postaja po zgledu nemške in vzhodnoevropske radijske ponudbe vse bolj »sfrizirana«, »spolirana«, hkrati pa bombardirana s tujo glasbo. Vendar ne takšno, kakršna je v osemdesetih prek postaj, kot je Radio Študent, zagotavljala odprtost, temveč tisto, ki je nastala iz komercialnih interesov in pod ameriškim vplivom. Obenem se v Sloveniji močno občuti tudi vpliv sosednje hrvaško-srbske kulture, izrazito nacionalno zavedne, ki se pogosto zdi nekakšen recidiv jugonostalgije, v resnici pa je njen uspeh na našem trgu plod njenega uspešnega menedžmenta, vlaganja in tudi podkupovanja. Če k temu prištejemo še dejstvo, da zaradi komercializacije prihaja do nekakšne trumpizacije glasbeno-kulturnega okusa, se ne smemo čuditi, da smo tam, kjer smo.

Ob tem ostaja bore malo možnosti, da bi svoje mesto na glasbeni sceni našle glasbene skupine, ki z rockom izražajo svoje uporništvo. A sprijaznjenost z obstoječim sistemom, tudi s krivicami, ki jih ta povzroča, je pač slaba popotnica za razvoj avtonomnih osebnosti in za zdravje bodoče družbe. Kaj storiti?

Nedvomno prihaja do tektonskih sprememb v razmerah odraščanja. Že spremembe na področju tehnike, če govoriva o umetniškem izražanju, so pomenljive v teh procesih. Le sprašujem se, zakaj je glasbena industrija opustila nosilce zvoka, denimo zgoščenke, in vso ustvarjalnost prepustila nedefiniranemu oblaku, kakršen je splet, do katerega jaz, čeprav nisem tehnološko povsem nepismen, ne znam več zares dostopati. V opuščanju nosilcev zvoka vidim politični problem, kajti internet sicer lahko zagotavlja absolutno svobodo, a je hkrati z omogočanjem najrazličnejših groženj svobodi tiranski. V Sloveniji na srečo, zaradi bendov srednje generacije in nekaterih raperjev, še živi uporniška pesem, na Zahodu, denimo v Londonu, zanjo ni več prostora. Vse manj je tudi druženja ljudi na koncertih. V New Yorku, kjer se je rojevala sodobna glasba, jazz klubi drug za drugim zapirajo svoja vrata. Nočem govoriti o teoriji zarote, a vemo, kakšno nevarnost sta za etablirane strukture pomenila Woodstock in hipijevsko gibanje. Vemo, kaj je sprožil pank. Internet drobi skupnost poslušalcev, hkrati pa je postal ogromna mlaka, ki včasih utaplja najboljšo glasbo, da bi na površino dvignil povprečno ali nekakovostno. V takšnih razmerah, ko glasbeno ustvarjalnost pogojujejo radijska kultura, tehnične ovire in razvoj interneta, je vse manj prostora za uporniško, protestno pesem. Res je tudi, da so ljudje v povprečju manj politično ozaveščeni, kot so bili pred dvajsetimi ali tridesetimi leti. Lahko se le retorično vprašamo, komu takšno stanje ustreza.

Na zadnjo ploščo ste umestili tudi pesem (To ni več) Slovenija. To ni klasična pankovska pesem o razrednem boju in uporu, temveč premislek o tem, da izgubljamo Slovenijo, v čemer so nekateri poslušalci zaznali tudi kanček nacionalizma. Kdo nam jemlje Slovenijo?

Pesem je provokacija in hkrati poziv k premisleku o tem, ali hočemo, da je Slovenija suverena država s samostojnim pogledom na svet in z avtonomno kulturo, ali pa naj postanemo le država, v kateri se bo oplajal kapital, ne glede na kolateralne žrtve tega procesa. Razprodali smo pivovarsko industrijo, hotele in nekatere paradne znamke slovenskega gospodarstva. V naši lasti ni več nobene trgovske verige, tuje pa se vse bolj zaraščajo v Sloveniji do te mere, da že kazijo krajino. Dobički podjetij, ki so zdaj v tuji lasti, gredo iz države, doma pa ostajajo le delavke z mizernimi plačami, ki vztrajajo navkljub pritiskom in nenehnemu strahu pred izgubo zaposlitve. Odpuščeni in prezgodaj upokojeni delavci se spopadajo s hudimi travmami. Slovenija doživlja bolezen, ki se ji reče stres.

Zaboli me ob spoznanju, v kaj se spreminja naša država. Tega si slovenski ljudje ne zaslužijo.

Dokumentarni film:
Pero Lovšin – Ti lahko
Režiser: Jani Sever
Kje: Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj: premiera 28. septembra 2018 ob 20. uri

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.