Eva Markun: Menažerija

+ + +

Strahovi iz narave

Osem zgodb, ki sestavljajo prvenec mlade domače avtorice Eve Markun (letnik 1990) Menažerija, je po dogajalnem prostoru razdeljenih na tiste domačijske in tiste kamboške, vendar jih povezuje odnos do človeka in njegove vloge v naravi. In človek do narave in njenih stvorov ni vedno prijazen.

Vse zgodbe so do konca izpisane, predvsem pa zelo natančno ujamejo razpoloženje, ne glede na to, kako blizu ali domače nam je okolje, v katero so postavljene: naj gre za zgarano in na rojevanje zvedeno družinsko mater, ki prikriva najnovejšo nosečnost in sklene nekakšen pakt z domačim prašičem, katerega potomce poskuša obvarovati pred zakolom, ali pa za sago o drevesu, ki ogroža hišo, vedno so protagonisti postavljeni v okolje, ki ga ne razumejo ali pa jim je sovražno.

Tudi mravlje, ki v času rojenja poselijo vso hišo in proti katerim se neuspešno bori gospodinja, dokler ne poselijo še nje, so tipičen primer nečesa strašnega in nedoumljivega tam zunaj. Narava je pri Markunovi bolj kot zunanje telo prostor, v katerem živijo skrivnostna bitja, s človeku tujo inteligenco in intenco. Zato so njene posameznice splašene, samo dogajanje pa postavljeno v bližino groteske in fantastike; pogosto je za to izgovor mejno stanje, fantaziranje ali sanjanje, pri čemer se dogajajo skrivnostni in nerazumljivi zamenjave in pakti. Vendar se vse skupaj zgodi brez pojasnil, ljubezensko paritveno prepletanje ogromnih kač, pri katerem je moški navzoč med ženinim rojevanjem v sosednjem prostoru, se izteče brez enoznačnega odgovora na vprašanje o mejah resničnosti in ontološkega statusa samega dogajanja.

Drugi pol zgodb je postavljen v Kambodžo, med Kmere, in v kmerščini so tudi nekateri naslovi ali pa poimenovanja. Vendar je tudi ta svet budističnih novicev, ki jih skušajo zmikavtske opice, ali pa začudenost zahodnjaka, ko ugotovi, kaj vse od zdravil konzumira njegova jugovzhodnoazijska partnerka, ali pa postopno izginjanje džungle zaradi pohlepa tujcev, ki bolj zgrda kot zlepa izseljujejo vaščane in devastirajo naravno okolje, popisano enako suvereno in prepričljivo.

Eva Markun se zaveda, da imata fantastika in popisovanje stika z nečloveškimi in človeka presegajočimi bitji toliko močnejši učinek, kolikor samoumevneje sta povedana. Zmaknjenje resničnosti je torej popisano kot nekaj najbolj vsakdanjega, pri čemer pomagajo kmerski animizem, strinjanje z alternativnim zdravilstvom in porodničarstvom, pa tudi pripovedni položaj, ki pove vse z besedami nekoga, ki ne razume vsega ali celo ne prav dosti.

Iz teh napetosti črpa kratka proza Markunove in njene zgodbe so za prvenec izpisane izrazito suvereno in ubrano na isto temo. Njeno pisavo prepoznamo ne glede na to, kam je postavljena in kako dobro zares poznamo svetove, v katerih se naseli ta pripoved.