Pero Lovšin – Ti lahko

Čarovniški trik.

Pero Lovšin – »prva punk zvezda nekdanje vzhodne Evrope« – je punker z angelskim glasom, okej, punker z zgodovinskim glasom: njegov glas je Ljubljano sinhroniziral z Londonom (Pankrti), njegov glas je osamosvajal Slovenijo (Janez kranjski Janez), njegov glas je Slovenijo spreminjal v nogometno silo (Slovenija gre naprej), njegov glas je intoniral čas, ko se je Ljubljana preselila na vas. Ko je njegov glas – njegov folk punk – postal sprejemljiv za podeželje, je podeželje postalo sprejemljivo za Ljubljano. V temle dokuju pripoveduje, kako je s Sokoli in Vitezi o’bložene mize v devetdesetih letih zažigal predvsem »po deželi« in »še najmanj v Ljubljani« – ja, bil je urbani glas, ultimativni glas »bulane« urbanosti, ki pa mu je kariero rešilo podeželje. Šele tedaj, po Hiši nasprot sonca, je lahko pustil službo in postal samostojni kulturni delavec. In po dobrih štiridesetih letih je še vedno tu. V nasprotju z ostalimi punkerji, ki so že davno omagali, izginili, sprhneli. Bil je prvi – in očitno bo tudi zadnji.

Tale doku ga lovi na turnejah, žurkah in Dunaju, v Cankarjevem domu in doma. Če ne obuja spominov na to, kako so Pankrti »navijali za Jugoslavijo« (in bili »totalni Jugoslovani«), jih obuja na to, kako sta z očetom – na vrhuncu njegovega pankrtovanja, če razumete, kaj hočem reči – pridno, povsem po slovensko gradila vikend, brunarico sredi vukojebine. In če Darja, njegova žena, ne obuja spominov na to, kako mu je rekla, da ga ne bo negovala, če se bo zanemaril, jih obuja na to, kako ga je za eno leto zapustila. »A je prišel za mano in me spet dobil nazaj.« Je ona ta, brez katere je »tuki cel dan mrak« in brez katere »rata človk bedak«, kot pravi štikel Ti lahko, ki hoče čas zavrteti nazaj? »Kaj je to za en tip,« vmes dahne Darja, kot da bi slutila, da je za zaljubljenca in njuno ljubezen bolje, če se ne poznata preveč, saj le tako lahko, kot bi rekla Lou Andreas-Salomé (guglajte), drug za drugega postaneta svet. A bolj ko verz »dej zavrt dej zavrt nazaj« zveni kot »Nevermore« Poejevega Krokarja, bolj nas zanima, kako to, da je Pero sploh preživel vse spremembe Slovenije, v čem je njegov »čarovniški trik«, kako mu je uspelo ohraniti zrno v svojem glasu in skupaj spraviti 40, 50 hitov? Kdo ve, morda zato, ker pride tudi na dom (očitno ne komplicira). Morda zato, ker je vedel, kdaj je treba peti štikel Lepi in prazni, kdaj štikel Bandiera Rossa, kdaj štikel Hiša nasprot sonca, kdaj štikel Slovenija gre naprej in kdaj štikel Janez kranjski Janez (ki ostaja fantazija o tem, kako Janez kranjski Janša odide v partizane). Morda zato, ker je fen partizanskih komadov, nogometa in pornografije (potemtakem reči, ki človeka »gor držijo«). Morda zato, ker je – če naj parafraziram Gregorja Tomca, izumitelja imena Pankrti (in fraze »živali rokenrola«) – v Sloveniji vse »hitro dobro« (že partijo je bilo mogoče zlahka sprovocirati, navsezadnje, »če si rekel, tovariši, jaz vam ne verjamem več, je bilo tako, kot bi vrgel bombo«). Morda zato, ker je tudi tedaj, ko se je zajebaval, mislil resno. Morda pa zato, ker ima – kot pravi Borut Mehle – »še največ Jaggerja v sebi« in ker »ni pozabil, da gre v tej muziki za fuk, seks, spolni akt«. (Kinodvor)