Marcel Štefančič jr.

5. 10. 2018  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Film

Hladna vojna

Zimna wojna, 2018, Pawel Pawlikowski

Divja v srcu.

Wiktor (Tomasz Kot), sloki glasbenik, ki leta 1949, sredi hladne vojne, po poljskem podeželju išče pevce in pevke za svoj »ljudski« zbor, naleti na Zulo (Joanna Kulig), prevarantko z zlatim glasom in mračno, grozljivo preteklostjo – zaklala je očeta, ker jo je zamešal z mamo, pa je, kot pravi, »uporabila nož, da bi mu pokazala razliko«. S svojo kombinacijo neodvisne #MeToo erotičnosti, fuck-you odločnosti, samozavestne fatalnosti in sirenskega glasu je tako magnetna, da se Wiktor nanjo prilepi, tako da postaneta vročični, kompulzivni par, toda ko Wiktor iz Vzhodnega Berlina zbeži na Zahod, ne gre z njim. Ni prepričana, da bi vzdržala skupaj. Vsak njun stik, vsak njun seks kaže, da drug brez drugega ne moreta, obenem pa je tudi jasno, da bi se jima skupaj – v skupnem gospodinjstvu, v malem socialističnem stanovanju – zmešalo. Požrla bi se, morda pobila.

Hladna vojna – monumentalno črno-bela, zaljubljena v štikle, ki jih vrti – ni le kronika njunih srečevanj širom Evrope, od Pariza do Jugoslavije, ali le odisejada njune bujne, živčne, delirantne, moderne želje, ki ne popusti, temveč tudi negacija opozicije socializem/kapitalizem, saj »nora« ljubimca ne bi živela niti »tu« niti »tam«, niti v »realnem« socializmu niti v »dobrem« kapitalizmu. Kapitalizem ni alternativa ne spominom na jazz njunega nemira in njune obsedenosti ne temu, kar sta pustila v pesmih, ki sta jih pela. Njuna ljubezen lahko preživi le kot tveganje, kot nevarnost, kot intriga hladne vojne. (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.