Heni Erceg

Heni Erceg

12. 10. 2018  |  Mladina 41  |  Hrvaška

Narodi iz kartona

Ogromni kamnolom nad rudnikom Raša v Istri bo kmalu postal Spominsko središče evropskih totalitarizmov, seveda s poudarkom na najhujšem izmed njih, jugoslovanskem

To je res treba videti. Videti moraš to razkošje nacionalističnega kiča in državotvornega slepila, utelešenega v več sto kamnitih in bronastih kipih politikov in vojskovodij vseh vrst, umetnikov, piscev, pesnikov, da bi dejansko dojel razsežnosti revizionističnega absolutizma države, katere suverenost je tolikšna, da ji zaradi Natovega izsiljevanja in izsiljevanja Grčije grozi celo sprememba imena. Z novim imenom Severna Makedonija pa bo uničen ves ogromni identitetni trud, zaman bo preobražanje glavnega mesta Skopja v nazoren primer nacionalne zgodovine, ustvarjene v domišljiji. Iz mavca in knaufa. Ta blagi in prijazni narod, katerega pripadniki živijo s povprečno 300 evri na mesec, je že leta priča vlaganju velikanskih sredstev v stotine in stotine neverjetno komičnih kipov domnevnih narodnih voditeljev, levov in konjev in v nenavadno veličastne stavbe vzdolž Vardarja – shizofreni simbol ideje o stoletni makedonski državnosti, ki naj bi bila najbolj trpela prav za časa Jugoslavije.

Zdaj so ta revizionistični Disneyland dopolnili še z Muzejem žrtev komunizma, ogromno kuliso za filmsko srhljivko, v kateri so zaradi komunističnih hudodelcev menda morali živeti »borci« za makedonsko samostojnost. V njem v zatohlem prostoru voščene lutke makedonskih nacionalistov groteskno visijo s stropa, z jezikom, molečim iz ust, z zanko okoli vratu, pod njimi pa so zloščeni škornji nekega strah zbujajočega komunističnega krvnika. Vsi rekviziti jugoslovanske totalitarne groze so razstavljeni v strašljivo mračnem okolju, s katerim je režiser te nacionalistične farse želel na obiskovalce narediti čim mučnejši vtis. Ali nemara čim bolj humoren. Za tiste, ki poznajo dejansko zgodovino Makedonije. Kakorkoli, ta čudaški in dragi teater zmešnjav, groteskna stalna razstava makedonske stoletne državnosti, najbolj zatirane prav v časih jugoslovanskega socializma, je nezadržno smešna.

Prav kakor tudi hrvaška tisočletna državnost, ki bi bila brezkončna, če se ne bi vključila v jugoslovansko diktaturo, zaradi česar – po ne tako humornem, ampak veliko mračnejšem ključu kot v Skopju – tudi na Hrvaškem vznikajo nova znamenja antitotalitarizma. Tako bo ogromni kamnolom nad rudnikom Raša v Istri kmalu postal Spominsko središče evropskih totalitarizmov, seveda s poudarkom na najhujšem izmed njih, jugoslovanskem, najverjetneje zaradi slabih delovnih razmer tamkajšnjih kamnolomcev in rudarjev v Raši, ki so bili izpostavljeni totalnemu jugoslovanskemu mračnjaštvu. Ta revizionistični pankrt uničene industrije in ideološke megle se bo imenoval Arsaland, v njem pa bodo drugega ob drugem razstavili totalitarne spominke, uniforme Hitlerjugenda in pionirske čepice, Hrvaška pa bo tako skrojila še delček nove zgodovine. Kot nadomestek za izgubljeno sedanjost in svojo operetno demokracijo. Po količini okamnele lažne zgodovine bo le stežka držala korak z Makedonijo, vendar se na vso moč trudi in dan za dnem napreduje vedno globlje v temo revizionizma, ki pa v nasprotju z makedonskim močno učinkuje na vsakdanje življenje, prežeto z etničnim sovraštvom in fašističnimi grožnjami.

To je res mrka država, če njeni junaki še ne visijo z jezikom, molečim iz ust, v muzeju komunizma, ampak jih javno slavijo v nadvse primernem prostoru, Narodni knjižnici, kjer občinstvo uživa v predstavitvi knjige o »življenju in delu generala Drinjanina [psevdonim Maksa Luburića], hrvaškega viteza«. Vsekakor tipa, ki ga je, ker se je tako vneto boril za narodno stvar, dolga roka jugoslovanskih krvnikov dosegla v Madridu, kamor je bil pobegnil po zlomu fašizma. Oh, da, le da tu govorimo o hrvaški posebnosti, odkritem poveličevanju poveljnika koncentracijskega taborišča Jasenovac Maksa Luburića, ustaškega morilca, ki je klal na vsej poti od Sarajeva do Podravine in še posebej užival v pobijanju jasenovških taboriščnikov. Se je torej treba čuditi, če se v državi, toneči v sovraštvu in nacionalizmu, ki ima na ulicah pretorijance in na čelu izvršne oblasti klovna, predstavitve knjige o največjem ustaškem zlikovcu Maksu Luburiću udeleži tudi njegov tovariš v zločinu, obsojeni vojni zločinec Dario Kordić, pobudnik grozljivega množičnega pokola civilistov in otrok v bosanski vasi Ahmići? Vse to pa se dogaja v glavnem mestu države, katere ustava se sklicuje na antifašizem, širjenje zločinskih ideologij pa je v njej zakonsko prepovedano. V glavnem mestu države, kjer priljubljeni pevec Thompson nežno čeblja o Luburiću in Jasenovac rjoveč razglaša za »hišo Maksovih mesarjev«, predsednica države pa med obiskom v Kanadi žvrgoli Thompsonovo popevčico Res si lepa, v katere besedilu je hrvaško ozemlje razširjeno na dele Bosne.

Vicente Perez Garcia – identiteta, ki jo je Luburiću podelil Francov režim – je pokopan v Valencii, toda španska socialistična vlada bi se ga zdaj na podlagi zakona, ki predvideva dokončen razhod z režimom diktatorja Franca, rada rešila, prav tako vodje NDH Anteja Pavelića. Bi sploh lahko podvomili, da bo kosti krvnikov, če se bo to zgodilo, Hrvaška z veseljem sprejela? Zakaj pa ne, saj je klovn na oblasti v grozi pred ustaštvom pravkar prižgal zeleno luč za gradnjo spomenika Gojku Šušku, Tuđmanovemu obrambnemu ministru, vojnemu zločincu, po zamislih katerega je Hrvaška razkosavala Bosno. Upoštevaje vse to makedonski primer mavčnega poveličevanja državotvornosti deluje kot komična risanka, če ga primerjamo z razuzdanim hrvaškim nacionalizmom. Totalitarnim v nedostojno visoki ravni enotnosti podložnikov in oblasti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.