Marcel Štefančič jr.

12. 10. 2018  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Film

Prvi človek

First Man, 2018, Damien Chazelle

za +

Pot v vesolje.

Ko gledaš film Titanik, veš, kako se bo končal – Titanik bo potonil. Neizbežno. Tudi ko gledaš film Appolo 13, veš, kako se bo končal – astronavti zaradi okvare ne bodo stopili na Luno. Neizbežno. Tako predvidljiv je tudi Prvi človek, film o astronavtu Neilu Armstrongu, njegovem izkrcanju na Luni (20. julija 1969) in njegovi repliki »Majhen korak za človeka, velik skok za človeštvo«, toda pot do tja je tako intimna in tesnobna, tako polna dvomov, strahov in treme, tako antijunaška, da se bojiš, da mu ne bo uspelo. Ali bolje rečeno: občutek imaš, da gledaš alternativno verzijo, v kateri mu to ne uspe. Film, ki ga je posnel Damien Chazelle, avtor Dežele La la, zleze v Armstrongovo tesnobo – ne, ne domišlja si, da je na Luno odletel tako, kot je Bruce Willis v Armageddonu odletel na meteor. Saj veste – nonšalantno in nakurčeno, kot da to počne vsak dan. Ko Armstrong (Ryan Gosling), aeronavtični inženir in testni pilot, ki je izgubil hčerkico, izve, da bo šel na Luno, iz njegove psihologije izgine vsa samoumevnost – nič spektakularnega ni v njegovem emocionalnem procesiranju tega srhljivega skoka v neznano.

Že zgolj misel na vse reči, ki lahko odpovejo, je stresna in krčevita, misel na omejenost znanosti, klavstrofobične komore, mučni trušč, strašne pritiske, nedoločno ogromnost »projekta«, oglušujočo tišino, tveganje in žrtve, ki jih je do tedaj terjalo ameriško osvajanje vesolja, pa je sploh disruptivna – oh, in morbidna kot ameriška »manifestna usoda«. Ko gledate lakoničnega, brezizraznega Armstronga, se zdi, kot da skuša »roditi« emocije (right stuff, če hočete), s katerimi bo sploh šele mogoče doživljati to »novo«, ki ga prežema. Puščava človeka prelevi v stoika – neskončnost ga prelevi v avtista. Vesolje pa je oboje – neskončno in puščobno, idealno za žalovanje. Goslingov Armstrong zato ni le brez nasmeha, temveč tudi brez patriotskih in heroičnih popadkov. Še celo ameriške zastave ne vidimo. Prvi človek – bolj Malick kot Spielberg – je posnet tako dobro, da boste lažje razumeli tiste, ki trdijo, da so izkrcanje na Luni posneli v Hollywoodu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.