Marcel Štefančič jr.

12. 10. 2018  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Film

Venom

Venom, 2018, Ruben Fleischer

Jezni beli moški.

Tom Hardy je Eddie Brock, zadnji pošteni raziskovalni novinar na svetu. Ne moreš ga podkupiti, brezdomki, ki hoče za brezplačni časopis pet dolarjev, da dvajset dolarjev, dr. Carltonu Drakeu (Riz Ahmed), »mesijanskemu« magnatu iz Silicijeve doline, ki opleta z vesoljskimi raketami in večnim zunajzemeljskim življenjem (samo človeka je še treba »simbiotsko« križati z zunajzemeljskim bitjem!), pa zastavi »težka« vprašanja, zaradi katerih v trenutku izgubi vse – službo, kariero in punco (Michelle Williams). Toda še preden rečete Deadpool, ga okužba prelevi v Venoma, antijunaškega superjunaka, dejansko burkasto, posttransformersko marioneto zunajzemeljskega stvora, ki izgleda kot kombinacija otroškega sluzija, Aliena, biomorfne želatine iz Bloba in Carpenterjevega Stvora – prenašalec tega parazita vmes postane tudi pes.

Eddie je falirani, jezni, zagrenjeni moški – včasih komu odgrizne glavo. Še več: Eddie je belec, ki ga prežema občutek, da izgublja pravice, da je žrtev in da je posiljen, navsezadnje, »tuje bitje« vanj res dobesedno penetrira – in to »tuje bitje« je črno, ja, »črnec«. A Venom, posnet po Marvelovem stripu (Stan Lee se prikaže za hip ali dva), ne pa del Marvelovega kinematičnega univerzuma (tudi nobene zveze s Spider-Manom nima več, če smo že ravno pri tem), je film o moški paniki – o moškem, ki ne more več obvladovati svojega telesa. O telesu, ki je osvajalo divjino, spreminjalo svet in pretepalo ženske, zdaj pa ga Silicijeva dolina spreminja v tehnološki višek – v spazmatično kepo mesa.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.