Marcel Štefančič jr.

12. 10. 2018  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Film

Zvezda je rojena. Pa kaj?

Recenzija filma: A Star Is Born, 2018, Bradley Cooper

Zvezda je rojena ...

Zvezda je rojena ...
© arhiv filmskega studia

Zgodba filma Zvezda je rojena je tako dobro znana, da je že kar pregovorna: anonimna igralka/pevka sreča zelo uspešnega igralca/pevca, ki jo prelevi v zvezdo, sam pa medtem mazohistično, napol mučeniško potone v alkohol in pozabo. Jasno, zvezdnik – Norman Maine v prvi in drugi verziji – na koncu umre, happy end – katarzični trenutek, da ne rečem money shot – pa napoči, ko zvezdnica – Vicki Lester v prvi in drugi verziji – na koncu prejme nagrado, rekoč: »Hello, everybody. This is Mrs. Norman Maine.« Po naše: »Pozdravljeni. Jaz sem žena Normana Mainea.« Ojoj. To je njen: »Jaz sem Spartak!« In ta film – dejansko le predelava Cukorjeve klasike Za kakšno ceno Hollywood? (1932) – je od leta 1937, ko so ga posneli prvič, doživel že toliko rimejkov, da so nekje vmes, leta 1985, posneli celo porno rimejk: A Star Is Porn. A tudi tale verzija, v kateri njo – anonimko – igra Lady Gaga (ki poje tako, kot je Marlon Brando igral), njega – zvezdniškega country rockerja – pa Bradley Cooper (ki ne poje slabo, a ni jasno, zakaj pri govorjenju napol infantilno imitira bas Sama Elliotta, ki igra njegovega brata), ne pade daleč od porniča. Kakovostnega, zglancanega, spevnega, to je že treba reči.

Že v vztrajanju pri tem, da žensko naredi moški, da je brez njega nič, da mora ostati v destruktivnem zakonu in da tudi po njegovi smrti ostane njegova pritiklina, no, njegova gospa ( ja, pozdravljeni, jaz sem gospa Maine!), je namreč nekaj pornografskega, pa četudi Lady Gaga nekje vmes – da ji ne bi slučajno kdo očital postfeministične submisivnosti in je tlačil v isti koš z Anastasio Steele iz Petdesetih odtenkov sive – pokaže moč svojih pesti. Ne da je to edini problem, ki muči ta film. Jackson Maine (Cooper), ki poje in izgublja sluh ( ja, kot Beethoven), je na vrhu sveta – globalni zvezdnik. Vsi ga poznajo. Vsi bi se fotkali z njim. Film nam da to takoj vedeti, kakor nam da tudi takoj vedeti, da je Ally, ki jo igra Lady Gaga, na dnu. In kako vemo, da je na dnu? Ker ponoči poje v gejevskem, transvestitskem klubu. Razumete: gejevski klub – v katerem Ally/Gaga osupne z La Vie en Rose – je dno! Film hoče verjetno res »le« namigniti, da je Lady Gaga kariero začela v kabaretu in da je transvestitska subkultura nora nanjo, toda kontekst, v katerega to postavi, je neroden. Vse skupaj pa še dodatno zategne dejstvo, da je njen prijatelj, njen zvesti navijač (dajmo, Ally!), čista filmska karikatura »gejevskega prijatelja« – ta stereotipizacija je tako nerodna kot sporočilo, da je žena to, kar je mož. Film, ki je videl tako Flashdance kot Dobre mrhe in Sanjska dekleta, preprosto pozabi, da smo leta 2018, ne pa leta 1937, 1954, 1976 ali 1985.

A to ni edina stvar, na katero pozabi. Ko Ally razlaga, da so ji agenti, menedžerji in producenti govorili, da zaradi svojega prevelikega nosu ne bo nikoli uspela, se zdi, da film pozabi, da Lady Gaga ne igra igralke, kot jo je v prvi verziji igrala Janet Gaynor, temveč pevko – zakaj bi bil za pevko moteč prevelik nos, ni jasno. Kdo ve, morda so se hoteli le malce nerodno »pokloniti« Barbri Streisand, ki je v verziji iz leta 1976 igrala pevko. Še nekaj nerodnega se zgodi: vrhunec filma – štadionska, kvazispringsteenska balada Shallow, ki jo pojeta Ally in Jack – je na začetku, tako da se film potem le še čudno antiklimatično opoteka proti koncu, pri čemer nas vse težje prepriča, da bi fiktivne hite, ki se vrstijo, doživljali kot dejanske hite.

nSbzyEJ8X9E

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.