Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

12. 10. 2018  |  Mladina 41  |  Kultura

Žiga Divjak: Kot družba lahko obstanemo le, če bomo problem drugega razumeli kot svoj lastni problem

Gledališki režiser o današnjih »hlapcih Jernejih«, sovražnem govoru in o svojih predstavah, s katerimi hoče ljudem privzgojiti občutljivost za probleme sočloveka

»V današnjih razmerah si molka ne moremo več privoščiti«

Šestindvajsetletni Žiga Divjak se je s svojimi dosedanjimi predstavami gledališkemu občinstvu predstavil kot režiser, ki z izrazitim čutom za socialne in človeške krivice na podlagi dokumentarnega gradiva preizprašuje ustroj svetovne in slovenske družbe, zlasti v tistih njegovih razsežnostih, ki določajo misel in življenje posameznikov in posameznic. Njegove predstave so politične per se, vendar svoje raziskovalne (in kritične) osti ne usmeri v politike in politiko, temveč v »drobovje« družbe, saj ga zanima, kako se politične odločitve odražajo v življenju konkretnih ljudi, ne le tistih na vrhu družbene piramide ali na njenem dnu, ki so postali – kot je dejal pokojni sociolog Zygmunt Bauman – »kolateralna škoda« sistema, temveč zlasti v srednjem sloju. Zdi se, da je to poslušno, tiho, konformistično družbeno okolje tudi naslovnik njegovih predstav, saj želi v njem privzgojiti občutljivost za družbene krivice in razumevanje (težav) sočloveka.

S temi besedami bi lahko opredelili Divjakove predstave. Tudi njegov režijski prvenec, predstavo Človek, ki je gledal svet (Slovensko mladinsko gledališče), saj je v njem drugo ob drugo nizal različne zgodbe »ponižanih in razžaljenih« iz nam bližnjega in bolj oddaljenega sveta, da bi pokazal, da je njihov skupni imenovalec v ujetosti v svetovnem izkoriščevalskem sistemu. Že v tej predstavi, zanjo je lani prejel Borštnikovo nagrado za najboljšo režijo, je s premišljenimi postopki opozoril, kako krhek je »balonček« na videz varnega življenja Zahodnjakov v soočenju z izzivi globalizacije. Svoj prvenec je zasnoval na podlagi medijskih prispevkov, v slovenski javnosti zelo odmevno predstavo z naslovom 6 (Slovensko mladinsko gledališče/Maska) pa je ustvaril na osnovi temeljite raziskave in premisleka o izvorih in ustroju »konformističnega rasizma« tihega družbenega okolja, ki je pred nekaj leti, na vrhuncu begunske tragedije, botroval zavrnitvi nastanitve šestih mladoletnih beguncev v Dijaškem in študentskem domu Kranj. V predstavi je prikazal, da rasizem družbenega okolja nima korenin v nestrpnosti njegovih pripadnikov do drugih ljudi zaradi drugačne kulture, barve kože ali vere, temveč je njegova podstat ekonomska. Tudi tisti posamezniki, ki so sprva nasprotovali gonji proti migrantom in bili naklonjeni nastanitvi begunskih otrok v Kranju, so se namreč uklonili, ko je bila zaradi njihove pokončne drže ogrožena njihova socialna eksistenca.

Divjakova najnovejša predstava, Hlapec Jernej in njegova pravica, ki jo je ustvaril v Cankarjevem domu, na prvi pogled nima veliko opraviti s Cankarjevo povestjo, saj je režiser ni uporabil kot dramsko predlogo; veliko, pravzaprav vse, pa ima opraviti s »hlapci Jerneji« današnjega časa. Režiser je namreč v »hram slovenske kulture« umestil zgodbe danes najbolj izkoriščanih, a širši slovenski javnosti nevidnih »hlapcev«: zgodbe »IPS«--delavcev, ki delajo v Luki Koper, avtoprevoznikov in gradbenikov, a tudi delavcev v nemanualnih poklicih, saj je njihovo (samo) izkoriščanje, zlasti s prekomernim delovnikom za mizerno plačilo, primerljivo z izkoriščanjem »IPS«-delavcev v Luki Koper.

Divjak je več mesecev v sodelovanju z različnimi združenji, ki se borijo za pravice delavcev, Delavsko svetovalnico, obalno sindikalno konfederacijo KS 90 in drugimi sindikalnimi združenji obiskoval podjetja in delavske domove, da bi zbral pričevanja delavcev, ki so se znašli v odnosu do svojega »gospodarja« – bodisi »gazde« bodisi »zahtevane norme«– v sužnjelastniškem razmerju. Njihove zgodbe, dramatizirane, a skoraj v celoti avtentične, so igralci Minca Lorenci, Gregor Zorc in Iztok Drabik Jug v predstavi Hlapec Jernej in njegova pravica – premiera je bila prejšnjo sredo – interpretirali ob sočasnem »sizifovskem« vrtenju ročajev velikega valja, postavljenega sredi odra okrogle Štihove dvorane Cankarjevega doma.

Čeprav se Divjak dobro zaveda, da s svojimi predstavami morda nagovarja (le) prepričane, kajti »tudi prepričani potrebujejo potrditev, da je to, kar mislijo, pravilno«, je njegova želja v gledalcih privzgojiti občutljivost do tem, ki jih obravnava, in do ljudi, o katerih govori, saj je prepričan, da bomo kot družba obstali le, »če bomo problem drugega občutili kot svoj lastni problem«.

Zgodbe delavcev in delavk, ki ste jih dramatizirali v predstavi Hlapec Jernej, pravzaprav izpričujejo obstoj »tretjega sveta« znotraj evropskih družb. Del tega sveta so delavci migranti, v glavnem zaposleni v verigah podizvajalcev in »podizvajalcev«, ki opravljajo težka fizična dela tudi po 300 ur na mesec, da bi sebi in svojim družinam zagotovili preživetje. Kaj vas je najbolj pretreslo v pogovorih s temi ljudmi, ki ste jih ob pomoči Delavske svetovalnice kot gledališki režiser spoznavali v mesecih, ko ste pripravljali predstavo?

Zgaranost in pa življenje, zreducirano zgolj na delo. Stanje v nekaterih podjetjih je grozljivo. Najbolj so me pretresle izpovedi tistih delavcev, ki so, ujeti v brezizhodnem položaju, prisiljeni delati ogromno število ur na mesec, da zaslužijo toliko, da lahko sebi in svojim družinam zagotovijo preživetje, ne meneč se za ceno, ki jim jo tako naporno delo pušča na telesu in psihi. Mnogi zato nasprotujejo omejevanju števila delovnih ur na mesec, saj so prisiljeni misliti le na neto znesek, obljubljen ob koncu meseca. Nekateri vidijo nasprotnika celo v sindikatu, saj je zanje postalo le združenje, ki jim z zahtevami za skrajšanje delovnika poskuša vzeti kruh.

S predstavo ste opozorili, da so v najtežjem položaju pogodbeni delavci, zaposleni pri (navideznih) podizvajalcih. Ti ljudje morajo za minimalno plačo delati tudi do 300 ur na mesec. A tudi v prostem času, ko ne delajo, niso zares prosti, saj jih »gazda« lahko vsak trenutek pokliče na delo. Njihovo delo se zažira v vse vidike njihovega življenja, kajne? 

Kako naj si človek v takšnih razmerah ustvari normalno družinsko življenje? Ne bom pozabil pogovorov z ljudmi, ki so jih v času mojega obiska po dolgih letih dela v Luki zaposlili v tem podjetju. Zdaj delajo osem ur na dan in prejemajo pošteno plačilo. A denar, pravijo, je še najmanj. Šele zdaj so namreč uvideli, da življenje ni nujno reducirano le na delo, temveč da človek lahko tudi živi. Eden izmed na novo zaposlenih delavcev mi je dejal, da je 20 let delal po 12 ur na dan. Zdaj si lahko vzame čas za družino in druženje s prijatelji. Ta razsežnost življenja je bila zanj prej nepojmljiva.

Dokler se bo uspeh meril le po tem, kateri delodajalec bo v izkoriščanju delavcev in iskanju lukenj v zakonodaji bolj spreten, se o pravih težavah kot družba ne bomo zmogli pogovoriti.

Večina teh delavcev živi v upanju, da jih bodo podjetja, kjer delajo že 15 ali 20 let, nekoč zaposlila. V Luki Koper upajo, da bodo nekoč »luški«. Iz vaše predstave je vidno, da ne odlagajo le upanja za zaposlitev v prihodnost, temveč celotno svoje življenje. 

Odlaganje življenja v neznano prihodnost, v neke druge, boljše čase je glavni motiv naše predstave, zdi pa se mi, da je to tudi glavni motor naše ujetosti v sistemu. Z njim se ohranja obstoječe stanje. Tudi sam si večkrat rečem, samo še tole potrpim, pa bo. In podobno se mi zdi pri delavcih, ki »samo začasno« delajo 300 ur na mesec, da nekaj zaslužijo, in si nenehno prigovarjajo: »Samo še to leto.« Kmalu ta začasnost postane stalnost. Iz leta v leto, iz desetletja v desetletje. Sčasoma le še delajo in pozabijo na svoja prvotna pričakovanja in upe. Ne sprašujejo se več o tem, ali so morda v osnovi podplačani. Zaradi nenehne utrujenosti postajajo otopeli in apatični. Kljub temu, kar je treba dodati, pa sem v pogovorih z njimi zaznal hotenje, da bi si izborili tisto, kar jim pripada.

Delavci, o katerih govorite, prihajajo v glavnem iz držav, nastalih iz republik nekdanje Jugoslavije, nekateri tudi iz Albanije in s Kosova. Za te delavce migrante Slovenci v glavnem nimajo posluha. V njih vidijo le brezoblično gmoto delovne sile, ljudi brez imen in priimkov. Nihče se ne solidarizira z njimi, čeprav so mediji že opozarjali na njihovo izkoriščanje. Zakaj?

Deloma zato, ker nas nenehno prepričujejo, da kot posamezniki nimamo dovolj znanja, da bi se lahko vmešali ali vpletli v usode koga drugega. Vemo, da so ti ljudje tukaj, občasno jih srečamo, morda spregovorimo z njimi nekaj besed, a občutek imamo, da je njihovo življenje nekako urejeno, da si ti ljudje nekako pomagajo sami, skladno s kulturo medčloveških odnosov, od koder prihajajo. Dopovedujemo si, da mi njihovih odnosov, denimo med Albanci oziroma Kosovarji, ki delajo v gradbeništvu, tako in tako ne razumemo, zato je najbolje pustiti vse skupaj pri miru. Posledice našega nezanimanja za usode teh ljudi, ali naš brezbrižni odnos do njih, so grozljive, saj omogočajo oblikovanje zaprtih skupin, v katerih so delavci prepuščeni samovolji in informacijam delodajalca, ki s pridom izkorišča njihovo izgubljenost in tudi nezmožnost komunikacije zaradi neznanja jezika. Zato je pomembno, da vsi, ne le za to usposobljene institucije ali društva, kot je Delavska svetovalnica, temveč tudi posamezniki, vidimo v teh »nevidnih« delavcih ljudi, ki jim je treba prisluhniti. Če bi imeli ti delavci občutek, da niso sami, da so okrog njih ljudje, ki jih zanimajo njihove zgodbe in podpirajo njihova prizadevanja, bi morda od delodajalcev bolj samozavestno terjali pravično obliko zaposlitve.

V predstavi ste izpostavili razmerja med redno zaposlenimi v Luki Koper in tistimi delavci, ki delajo v Luki pogodbeno prek izvajalcev pristaniških storitev (IPS), torej »podizvajalskih« podjetij. Ali zaposleni pogodbene delavce podpirajo v njihovem boju?

Notranjega dogajanja v Luki ne poznam dovolj dobro, da bi ga lahko komentiral. Opazil pa sem, da so delavci v avtoprevozništvu in gradbeništvu jezni na priseljene pogodbene delavce, saj se jim zdi, da s svojo pripravljenostjo delati veliko več za nižje plačilo ustvarjajo socialni dumping. A razmerja niso tako preprosta, da bi lahko s prstom kazali na zaposlene, še manj pa obtoževali delavce migrante, ki so prišli na delo v Sloveniji, saj jih je k temu prisilila eksistenčna stiska. Problem so delodajalci, ki izkoriščajo takšne razmere, skladno s starim rimskim načelom: deli in vladaj. Zavedajo se namreč, da dokler bodo delavci med seboj razdeljeni, pri čemer bodo pogodbeni delavci zavistni do zaposlenih, zaposleni pa bodo krivili »pogodbenike« za nižanje cene dela, nihče izmed njih ne bo pomislil, da morda ni problem v delavcih, temveč v človeku, ki ni pripravljen ponuditi poštenega plačila za opravljeno delo.

Predstava Hlapec Jernej govori o »hlapcih Jernejih« današnjega časa.

Predstava Hlapec Jernej govori o »hlapcih Jernejih« današnjega časa.
© Željko Stevanić/Arhiv CTF UL AGRFT

Takšen sužnjelastniški sistem je vzpostavljen v podjetju, ki je v državni lasti!

Grozljivo je poslušati vodstva podjetij, da delavcev, zaposlenih prek »podizvajalcev«, ne morejo zaposliti, saj bi jim to znižalo dobiček. Zamolčijo, da so ti dobički ustvarjeni z brutalnim izkoriščanjem ljudi, ki bodo, če se njihov položaj ne uredi, čez pet ali deset let invalidi. Ne upam si pomisliti, kakšna bo njihova nadaljnja usoda, saj navkljub nenormalnemu številu opravljenih ur prejemajo minimalno plačo. Njihova pokojnina, če jo dočakajo, bo mizerna. Popolnoma zgarani ljudje bodo na koncu dobili drobiž. A tudi takrat ti ljudje ne bodo naš problem, saj s tem zneskom v Sloveniji ne bodo mogli preživeti. Večina se jih bo vrnila na svoje domove.

Prepričan sem, da kot družba lahko obstanemo le, čeprav ta misel zveni malce utopično in naivno, če bomo problem drugega razumeli kot svoj lastni problem.

Ne le tuji delavci, tudi slovenski delavci in delavke, ki delajo v različnih prekarnih oblikah, nekako postajajo del »tretjega sveta«. Ste tudi zato v predstavi predstavili zgodbo mlade samozaposlene arhitektke, ki dela prekomerno število ur na mesec? 

Pomembno mi je bilo pokazati, da smo vsi ujeti v bolj ali manj iste mehanizme izkoriščanja, četudi to na prvi pogled ni najbolj očitno. V pogovorih z delavci sem spoznal, da se med njimi vse bolj uveljavlja prepričanje, da je treba delodajalca razumeti, češ da zaradi visoke obdavčitve dela tudi dobički niso tako visoki, da bi jim lahko povišal plače. Sami sebi torej dopovedujejo, da ne morejo zahtevati višjega plačila. Ta njihova misel je zmanipulirana! Dokler zaposleni ne bodo zahtevali od delodajalca poštenega plačila, ne bodo nikoli pošteno plačani, saj bo zanje vedno premalo denarja. Edina rešitev je v nenehnem vztrajanju, teženju, v pritiskih na delodajalca, da upošteva zakonodajo.

Dandanes, ko je delavstvo povsem razbito in družba atomizirana, v razmerju do kapitala ni mogoče veliko doseči. Ob tem pa vsak stremi k temu, da bi poskrbel vsaj zase. Kaj storiti?

Prepričan sem, da kot družba lahko obstanemo le, čeprav ta misel zveni malce utopično in naivno, če bomo problem drugega razumeli kot svoj lastni problem. Jasno je, da smo ta čas v obdobju skrajnega individualizma. Kapitalizem je noro uspešen v vsiljevanju misli, da smo vsi akterji svojega lastnega filma, da so naši problemi le naši, vsi strukturni problemi pa osebni. Vse to v ljudeh ustvarja občutek, da lahko problemi sočloveka le še otežijo njihova življenja, namesto da bi v sočloveku videli soborca, nekoga, s katerim bi se lahko povezali v prizadevanju za boljšo družbo.

Večina zahodnih držav in njenih prebivalcev, po tranziciji jim je sledila tudi večina vzhodnoevropskih držav, je že ponotranjila doktrine neoliberalizma, v Sloveniji pa – morda zaradi specifične tranzicije – še vedno iščemo nekakšno »tretjo pot« v prizadevanju, da bi ohranili socialne pridobitve prejšnjega sistema in hkrati zagotovili gospodarsko konkurenčnost. Tudi v Evropi obstajajo uspešni zgledi držav, ki z novo družbeno pogodbo ohranjajo med njima ravnovesje, o čem takšnem pa se v Sloveniji, politično razdeljeni, kot je, očitno ne zmoremo uskladiti. Zakaj ne?

To so ključna vprašanja. Vidno je namreč, da če na neki točki spremeniš javni diskurz, tako da vanj vneseš retoriko o vitki državi, zapravljivem javnem sektorju, in če zagovarjaš nižjo obdavčitev dobičkov, na koncu slediš le mantri o gospodarski rasti, ki je na planetu z omejenimi viri ne le absurdna, temveč tudi pogubna. Moramo razmišljati ne le o naši družbi, temveč o planetu, na katerem živimo, in hkrati o sočloveku. Če tega ne bomo storili, bomo čez nekaj časa spet plačevali račun za pijačo, ki je nismo mi spili. Ne upam si predstavljati, kako se bo odzvala Evropa, ko jo bodo preplavili ekološki begunci, ki bodo zaradi toplotnih sprememb bežali z juga proti severu. Kako se bo tedaj odzvala Slovenija? Bomo še naprej zanikali tudi svojo krivdo za migracije? Se bomo pred prišleki zavarovali s postavitvijo novih ograj na mejah? Jih še dodatno zavarovali z vojaki? Bodo v takšnem svetu odraščali naši otroci? Bojim se, da se bomo prej ali slej zbudili v distopičnem filmu.

Iz prispevkov o migrantih v nekaterih medijih je povsem jasno, da njihovi avtorji zlorabljajo svobodo govora za hujskanje ljudi. Do takšnih zapisov bi morala veljati ničelna toleranca.

Ne mislim, da bi morali imeti slabo vest, če kupimo izdelek iz plastike. Potrebne so strukturne spremembe. Dokler pa se bo uspeh meril le po tem, kateri delodajalec bo v izkoriščanju delavcev in iskanju lukenj v zakonodaji bolj spreten, se o pravih težavah kot družba ne bomo zmogli pogovoriti. Reševanje konkretnih težav in sočasno opozarjanje na strukturne probleme, kar po mojem izvrstno počne pri nas Delavska svetovalnica, se mi zdi prava pot. Obenem pa je treba od ljudi, ki smo jih izvolili, terjati, da uresničijo najmanj tisto, kar so obljubili v svojih kampanjah.

Ta čas so migranti marsikje v Evropi še vedno ena izmed žgočih političnih tem. V Italiji in še kje govorijo celo o »kulturnem boju« med zagovorniki priseljevanja in njihovimi nasprotniki. Toda ni se mogoče znebiti občutka, da je vsa razprava o migrantih, ki jih Evropa zaradi staranja prebivalstva potrebuje, le pretveza za pravi boj, ki trenutno poteka na Zahodu: nov val distribucije kapitala k najbogatejšemu sloju prebivalstva. Se strinjate?

Absolutno. Priče smo »prevajanju« pravih problemov in strukturnih težav naših družb v kulturni problem. Ta čas je ves diskurz o migrantih zasnovan tako, da ljudi odvrne od premišljevanja o tem, kaj jim dejansko greni življenje. Vsiljuje se jim ukvarjanje s tematikami, ki so le na videz tiste, ki naj bi jim onemogočale zaživeti normalno in perspektivno življenje. Eden izmed teh je tudi občutek delavcev, ne le manualnih, da so v vsakem trenutku zamenljivi, da bi v vsakem hipu njihovo delo z veseljem prevzel kdo drug. Od tu v ljudeh občutek, da je problem tisti človek, ki je pripravljen delati ceneje za isto delo, ne pa sistemska ureditev, ki jim ne zagotavlja varne zaposlitve in normalnega plačila. No, če je tisti drugi še priseljenec, se k temu negotovemu občutju o lastni zamenljivosti primešajo še predsodki do drugih kultur.

Podlaga za predstavo 6 je bila zavrnitev nastanitve šestih mladoletnih beguncev v Kranju

Podlaga za predstavo 6 je bila zavrnitev nastanitve šestih mladoletnih beguncev v Kranju
© Matej Povše

Tudi v predstavi z naslovom 6 ste zelo nazorno prikazali, da strah pred migranti v bistvu ni strah pred kulturami, ki jih ti ljudje prinašajo v evropski prostor, temveč je njegov izvor v negotovih socialnih razmerah v Evropi, kar s ščuvanjem ljudi proti priseljencem izkorišča del politike. V novih razmerah ni več pomembna moč argumenta, temveč njegova glasnost. Kje je po vašem mnenju meja med svobodo govora in sovražnim govorom?

Iz prispevkov o migrantih v nekaterih medijih je povsem jasno, da njihovi avtorji zlorabljajo svobodo govora za hujskanje ljudi. Do takšnih zapisov bi morala veljati ničelna toleranca. Od ljudi, ki širijo laži, bi morali ob vsakem takšnem zapisu terjati dokaze za njihove trditve, in če so trditve žaljive in sovražne, tudi ukrepati s sankcijami. Problem sovražnega govora je v tem, da se nam včasih zdi, da so takšni zapisi, objavljeni v skrajnih medijih, namenjeni le ozki populaciji. V resnici pa takšna sporočila niso nikoli izrečena v prazen prostor. Nalagajo se v javnosti. Ne le prek spletnih omrežij. V trafiki morda kupiš drug časopis, vendar na policah zagledaš tudi časopis z naslovnico, ki te z lažnim zapisom na njej ali podobo morda sprva le razjezi, sčasoma pa – če boš zaznal še šest podobnih naslovnic – v tebi sproži dvom o tvojih stališčih, saj se začneš spraševati, ali nemara v teh trditvah ni zrno resnice. Tako deluje sovražni govor. Sproži plaz. Zato bi morali vse takšne pojave obsoditi kot nedopustne in jih že v kali zatreti.

Med pripravami na predstavo 6 sem v Postojni obiskal nekatere izmed teh dijakov, o katerih govori predstava. Peljal sem se tudi mimo volilnega plakata SDS s podobo migrantov in zapisom STOP na njej. Le predstavljal sem si lahko, kako se počutijo mladoletniki, ko med sprehodom po mestu vedno znova zagledajo takšen plakat. Sam sem začutil bolečino ob spoznanju, da to ni moja Slovenija, da nočem imeti nobenega opravka s takšnimi podobami sovražne Slovenije. Hkrati pa sem se vprašal, ali imam v sebi moč, da pokažem tisto, kar me predstavlja. V današnjih razmerah si molka ne moremo več privoščiti. Moraš izraziti svoje mnenje. Če tega ne storiš, tvegaš, da nekdo drug, sledeč svojim interesom, spregovori v tvojem imenu. Moraš se vključiti, čeprav veš, da v razgretem javnem prostoru ne štejejo več argumenti, temveč njihova glasnost.

Prav imate, gre za kamenčke v mozaiku. A morda se bo kdo izmed gledalcev mojih predstav v neki situaciji odzval drugače, kot bi se, če predstave ne bi videl.

Pripadniki mlajše generacije, mednje sodite tudi vi, so morda res manj obremenjeni z ideološkim razdorom v prejšnjih generacijah, vendar odraščajo v svetu brez pravih avtoritet in s krhkimi vrednotami. Morda tudi zato nekateri izmed njih iščejo zavetje v skupnosti, hočejo njeno opolnomočenje v soočenju z izzivi globalizacije, drugi pa zahtevajo odprto, socialno, tudi multikulturno družbo, ki bo ponudila dom vsem njenim prebivalcem. Je tako? 

Vsakemu mlademu človeku se na poti osamosvajanja zastavlja kopica vprašanj in dilem. Ključno v tem procesu je, kaj zaznaš kot problem in način, kako se odzoveš nanj. Vidno je, da imajo mnogi, ker je današnje življenje zapleteno in neoprijemljivo, občutek, da jim lahko kadarkoli zdrsne in izgubijo vse, kar imajo. Zato hrepenijo po enostavnih, oprijemljivih, hipnih odgovorih in rešitvah, ki bi v njihovo življenje prinesle red. Od tu želja po pripadanju skupnosti, kar s pridom izkorišča politična desnica, čeprav njen odgovor na dvome mladega človeka ni nikakršna rešitev, saj le ohranja obstoječe stanje in ga radikalizira s tem, da krivdo vali na drugega.

Vse to verjetno botruje temu, da vsak misli le še nase. Kam to vodi?

K temu, da bodo bogati še bogatejši, vsi ostali pa še bolj revni, razklani in nepovezani. Sedanja akumulacija bogastva le v rokah peščice je groteskna. Obenem pa živimo v času, ki se sicer ponaša s svobodo govora, a se mi včasih zazdi, da ljudje, ko govorijo o delavskem uporu ali o socializmu, v lokalu malce znižajo jakost svojega glasu v strahu, da jim ne bi kdo očital naivnosti, saj mnogi trdijo, da enostavnih rešitev ni, saj so razmere v svetu sila kompleksne in nas še nenehno prepričujejo, da bi bilo prelahkotno le s prstom kazati na hudobne kapitaliste, saj smo menda vsi ujetniki sedanjih razmer in celo krivi zanje. No, morda so res kompleksne, po drugi strani pa je dejstvo, da ima osem najbogatejših ljudi več premoženja kot polovica človeštva, zgovorno samo zase.

S predstavami, kot je Hlapec Jernej, seveda ni mogoče izboljšati sveta, zagotovo pa so kamenčki v mozaiku na tej poti, saj z njimi javnost opozarjate na žgoče teme, kajne? 

Pomembno se mi zdi gledalce opozarjati na te teme in jih z umestitvijo v ustrezne kontekste spodbuditi k premisleku o njih. Že z gledališkim posegom, da v predstavi besede delavcev izgovarjajo igralci v pogovornem slovenskem jeziku, lahko morda v gledalcih sprožimo spoznanje, da težave delavcev migrantov vendarle niso zelo drugačne od njihovih. Predvsem pa si želim s svojimi predstavami v gledalcih spodbuditi občutljivost za probleme sočloveka. Morda se bo kdo izmed njih v neki situaciji odzval drugače, kot bi se, če naše predstave ne bi videl. Prav imate, gre za kamenčke v mozaiku. A morda je problem v tem, da svoje upanje vlagamo v pričakovanje velike spremembe, kar nas pasivizira, pozabljamo pa, da lahko spremembe udejanjimo tudi korak za korakom, če si vsak na svojem področju zanje prizadevamo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.