Šarčev svet

Vlado Miheljak

19. 10. 2018  |  Mladina 42  |  Dva leva

»Mojca Širok: Nekdanji načelnik generalštaba Slovenske vojske, nekdanji prvi vojak v državi, general, generalmajor je postal državni sekretar na MZZ. Zakaj ste izbrali prav njega? To je, milo rečeno, prav nenavadno. Kako naj si to razlagamo?
Miro Cerar: Ne zato, ker bi naj bil prvi vojak. Ampak zato, ker je zelo, zelo razgledan svetovno. Zelo veliko je prepotoval, se izobraževal v ZDA, ima dobre odnose z različnimi subjekti v Evropski uniji, na zahodu, Ameriki, tudi v Rusiji. Skratka, veliko mednarodnih kontaktov, veliko znanja ...
Mojca Širok: Nedvomno ima veliko mednarodnih izkušenj, ampak v vojaških operacijah ...
Miro Cerar: Tukaj ne gre za to, da bi mešali vojaške zadeve z zunanjepolitično usmeritvijo naše države.
Mojca Širok: Pa je bil on vaša osebna izbira ali so vam ga priporočili?
Miro Cerar: Ne, ne. On je bil moja osebna izbira.«
— Cerarjevo imenovanje generala Dobrana Božiča za državnega sekretarja na MZZ pomeni nadaljevanje diplomacije protokolarne potice ministrove partnerke z vojaškimi sredstvi (Globus TVS, 11. 10. 2018)

»Mislim, da je skupini v novi sestavi treba dati priložnost, da se izkaže,« je v zvezi z imenovanjem Črnčeca na čelo te komisije dejal Cerar. Cerar verjame, da bodo vsi, ki so bili v skupino imenovani, »storili vse, kar lahko, in po najboljših močeh, da naredimo nadaljnje korake pri implementaciji arbitražne odločbe«.
— Zunanji minister Cerar razume kadrovanje kot oddajo Pokaži, kaj znaš (MMC TVS, 5. 11. 2018)

Še začeli niso zares, pa že lahko govorimo o polomu slovenske zunanje politike. Popolnem polomu. Pravzaprav Cerarjeve zunanje politike. Šarca tukaj ne štejem, ker mimo njega vozijo zunanjepolitični brzovlaki, ki nimajo postajališča v njegovi glavi. Le špekuliramo lahko, kaj botruje temu polomu. Kaj poganja to norost. Kot da bi obnavljali star kompleks levoliberalne opcije, ki se vleče vse od stare LDS, da morajo na vsak način (desnici?) dokazati, da niso nič drugačni. Da so pravzaprav že oni vse tisto, kar bi desnica bila, če bi dobila priložnost. Da pravzaprav desnice ne potrebujemo, če imamo tako sredino in levico.

No, ta problem je kar nekako univerzalen. Podobno se že vseskozi odzivajo »civilni mediji«, ki skušajo sporočiti, da znajo oni sami opraviti vse to, kar so mokre sanje uniformiranih, partijnih medijev desnice. Zadnji, a ne poslednji primer je bilo poročanje TVS v nedeljo, 7. oktobra 2018, o dveh proslavah. Najprej so poročali o spominski maši žrtvam vojnih in povojnih pobojev na Teharjah. V prispevku so predvajali tudi del pridige upokojenega celjskega škofa Lipovška, nato pa še govor bivšega predsednika DZ Franca Cukjatija, ki je med drugim zlorabil besedo holokavst, ter tudi izjave naključnih udeležencev. Za prispevek je TVS porabila polnih sto sekund. Sledil je prispevek o slovesnosti ob spominu na žrtve medvojnih pobojev na Urhu, kjer so imeli svojo postojanko in mučilnico domobranci. Nič izjav, le lakonična informacija, da je dogodek pač bil. Za poročilo je porabila polnih 18 sekund.

No, konsekvence ekscesov v zunanjepolitičnih oziroma diplomatskih kadrovanjih nove vlade bodo imele bolj dolgoročne posledice. Namreč, zgodila sta se dva skrajno nesprejemljiva kadrovska zdrsa. Zunanji minister Cerar je izbral za državnega sekretarja na MZZ generalmajorja Dobrana Božiča. Tudi če abstrahiramo špekulacije o težavah z generalovo politično nevtralnostjo, kar je že samo po sebi problem, je samo dejstvo, da na zunanje ministrstvo prihaja poklicni vojak, zastrašujoče. To spominja na imenovanje za varuha človekovih pravic Ivana Bizjaka, ki je bil pred tem na funkciji ministra za notranje zadeve. Bizjak osebnostno ni bil problematičen, a je zapored prevzel dve funkciji, ki sta v temeljni in jedrni opreki. Če pa ob tem upoštevamo še razloge, s katerimi je Cerar utemeljil svoj izbor, smo lahko resnično zaskrbljeni. Dobran Božič je po Cerarjevem mnenju diplomatsko kompetenten, ker je veliko prepotoval (!?). Hm, tudi trgovski potniki veliko prepotujejo, pa ne razvijejo diplomatskih kompetenc. In še, da se je izobraževal v ZDA. O. K. Ampak kje v ZDA? Kajpak na vojaški akademiji (National War College, Washington D.C.), kjer je pridobival vse prej kot neopredeljene, ekvidistančne, ekvivalentne civilnodiplomatske veščine. Očitno je treba razlog iskati ravno v neekvidistančni proameriški politiki novega Cerarjevega kurza, ki ga je napovedal že v svoji predstavitvi pred parlamentarno komisijo. Pač »večja uravnoteženost zunanje politike«. Ki jo že demonstrira. Slovenija se je ob (nedokazanem) sumu vpletenosti v zastrupitev kasneje čudežno ozdravljenega bivšega ruskega agenta in hčere s smrtonosnim živčnim strupom takoj priključila sankcijam proti Rusiji, zdaj, ko je ameriška prijateljica in vojaško-trgovinska partnerica Savdska Arabija v svojih diplomatskih prostorih v Carigradu evidentno zaklala kritičnega novinarja, pa molči. Verjetno zato, ker je naš prijatelj Trump sprejel pojasnilo, da gre za spodletelo diplomatsko zaslišanje, ki so ga zagrešili »pokvarjeni morilci«, ne pa savdska diplomacija.

A še hujši kadrovski zdrs je Damir Črnčec. Potem ko je bila že sama izbira nestrpnega, ščuvaškega, primitivnega Črnčeca za državnega sekretarja škandalozna, brezbrižnost Šarčevih partnerjev iz SMC, SD, DeSUS in ZAB pa še bolj, je njegovo imenovanje na čelo skupine za implementacijo arbitraže s Hrvaško popoln polom slovenske zunanje politike. Kako si pa Šarec in Cerar predstavljata reševanje arbitražnega zapleta, ko pošiljata v ogenj človeka, ki je svoj čas pisal o »bizantinski realpolitiki« Hrvatov; ki je objavljal fotomontažo plavajočega prašiča kot slavonskega brancina v Piranskem zalivu itd. To pa ni več zgolj primitivnost državnega sekretarja, ampak skrajna nedostojnost in primitivnost Šarca in Cerarja. Po spornih telefonskih pogovorih dobivajo Hrvati še eno koristno darilo.