Težave v motelu El Royale

zelo za

Podlih sedem.

Predstavljajte si, da bi Hitchcock Dvoriščno okno posnel v Batesovem motelu, ali da bi Agatha Christie tja postavila roman In potem ni bilo nikogar več, pa dobite hiperaktivni noir, ki ga je Quentin Tarantino pozabil posneti. Film Težave v motelu El Royale, ki ga je posnel Drew Goddard, scenarist številnih prestižnih filmov (Cloverfield, Marsovec, Svetovna vojna Z) in režiser briljantne, kultne Koče v gozdu, se dogaja leta 1969, ki je omara, iz katere padajo okostnjaki (Hooverjev FBI skrivaj prisluškuje slavnim in vplivnim, da bi jih lažje kompromitiral ali izsiljeval, Richard Nixon, ki naj bi vietnamsko vojno končal, jo zaostruje, Los Angeles terorizira sekta Charlesa Mansona, Phil Spector širi »zvočni zid«, toksični šovinizem in svoj božji kompleks), odvrti se v nekoč slavnem, zdaj precej zapuščenem, odpisanem, mejnem, kalifornijsko-nevadskem motelu El Royale (ob jezeru Tahoe), nekdanjem skrivališču finančnih in političnih elit, ki je omara, iz katere padajo okostnjaki (ko bi videli, kar so videla zrcala v motelskih sobah, bi lažje razumeli, zakaj to, kar se zgodi v El Royalu, ne ostane v El Royalu), vanj pa se natepejo liki (podlih sedem!), ki so omare, iz katerih padajo okostnjaki: dementni duhovnik (Jeff Bridges), ki je v resnici nekdanji ropar, trgovski potnik (Jon Hamm), ki je v resnici FBI-jevec, soul pevka Darlene Sweet (Cynthia Erivo), črnka med belci, ki poje predobro, da bi lahko večno ostala Darlene Sweet, fatalna fuck-you hipica (Dakota Johnson), ki v prtljažniku pripelje zvezano sestro (Cailee Spaeny), in karizmatični vodja sekte (Chris Hemsworth), ki hoče igrati ameriško verzijo ruske rulete, vse skupaj pa servisira nervozni, panični, tamasti Miles (Lewis Pullman), receptor in deček za vse, grešnik, ki noče umreti neodrešen (in nespovedan, če smo že ravno pri tem), edini uslužbenec te ekscesne, neonske, apokaliptične puščavske luknje, metronomske kombinacije hiše strahov, hiše iger, tajnega programa, konspirološkega mindfucka in izgubljenega zaklada ameriške zgodovine.

To je svet, v katerem so emocije zamenjali interesi. Tu nekje, v eni izmed teh sob, je skrit roparski plen. Kapitalizem nikoli ne spi, toda vsi ti liki so outsiderji, avtodestruktivni solisti, antipartnerji, obsojeni zgolj na gledanje – špeganje, če hočete. Prišli so prepozno. Karte so že razdeljene. Elite so odšle. Pustile so le Art Deco, dvosmerna zrcala in manično, patološko, živalsko slo po preživetju. Film rašomonsko lista po sobah, hodnikih in ljudeh, po njihovi preteklosti in njihovi paranoji, toda El Royale – kičast kot pekel, retro kot jukebox, cikcakast kot metafilm, prazen kot ground zero, utrujen kot nostalgija, zavožen kot kazinojski kapitalizem in nepogrešljiv kot Unchained Melody – ne obstaja le v glavi kakega serijskega morilca (kot v Mangoldovi Identiteti), ampak nastopa kot mavzolej ameriškega sna, kot epitaf kapitalizmu, njegovi ekstremnosti, njegovi povampirjenosti, njegovemu hladnemu srcu.