Grega Repovž

Grega Repovž

26. 10. 2018  |  Mladina 43  |  Uvodnik

Neumnost

»Pričakujem, da bo za delnice med malimi vlagatelji še kar nekaj zanimanja, saj gre za za najboljše slovensko podjetje,« je z nekaj pridržka v glasu izjavila predsednica uprave Slovenskega državnega holdinga Lidija Glavina v hotelu Union, ko sta skupaj s predsednikom nadzornega sveta Damjanom Beličem javno oznanila, da država nadaljuje prodajo NLB. Ampak ima prav: NLB je trenutno res eno najboljših slovenskih podjetij, z izjemnim donosom in dobičkom. In slovenska vlada ga prodaja, čeprav je vnaprej jasno, da take banke in podjetja v tem trenutku kupujejo zgolj špekulanti. Ker vedo, kako izjemen posel je do kosti obrati takšno regionalno banko. Nakup NKBM se je lastniku, podjetju Biser Bidco S.a.r.l., poštnemu predalu v Luksemburgu, neizmerno izplačal. V dveh letih so z dobičkom poplačali nakup. In tudi takrat smo vnaprej vedeli, da se bo to zgodilo. Darilo špekulantom.

Zelo verjetno podobna usoda čaka tudi NLB. Če jo bodo kupili špekulanti, na podoben način, kot je bila prodana in kupljena NKBM, bodo iz nje v letu ali dve počrpali kupnino. Zato lahko mirno rečemo, da je to darilo. NLB je namreč zdaj super banka: ne izstopa samo z absolutno velikostjo dobička, relativna dobičkonosnost NLB je večkrat višja od povprečne dobičkonosnosti sistemskih bank evroobmočja.

Vsi vemo, kaj delajo tovrstni špekulanti. Kdor ne razume, naj si kupi letalsko karto Adrie Airways. Ko bo čakal enajst ur na let, mu bo vse jasno. Kar se dogaja, je postopno izčrpavanje družbe Adria Airways, na koncu bodo prodali letala. Posel zaključen.

Nekateri vseeno upajo, da se bodo v nakup NLB vključila slovenska podjetja in poskušala obdržati banko vsaj v večinski domači lasti. To bi bilo seveda modro, ker vsako gospodarstvo potrebuje sistemske banke, ki zlasti v težkih časih stojijo ob strani drugim ekonomskim subjektom. Seveda sistemsko banko to vedno znova udari po glavi in jo rešuje država – a gre za prav posebno vlogo, ki jo banka pač vedno znova odigra. Ko pride do tega v Nemčiji, vsi razumejo, kaj se je zgodilo. Ko do tega pride v Sloveniji, vsi kričijo, zakaj moramo spet reševati to banko. Pač, ker je to namen sistemskih bank. Prek njih se tako ohranijo proizvodnja, delovna mesta, pomaga gospodarstvu itd. Takšni sistemi so kot okončine države, omogočajo njeno gibčnost. Zlasti male države pazijo na to, da te sisteme imajo.

Državi oziroma vladi se z evropsko komisijo ni uspelo dogovoriti glede prodaje NLB, čeprav je imela Cerarjeva vlada zadnji dve leti na svoji strani vse argumente. Lani je sicer poskusila: ustavila je prodajo banke. A velja se spomniti, kaj se je zgodilo po tem – ministrica za finance Mateja Vraničar Erman se z odločitvijo vlade ni strinjala in je ponudila odstop. A Cerar ga ni sprejel, je pa sprejel bolj čudno odločitev: prav to ministrico je poslal v Bruselj, naj doseže preklic zahteve evropske komisije, naj država banko proda. Ponovimo: Vraničar Ermanova je hotela odstopiti, ker je menila, da mora država banko prodati, nato pa naj bi se pogajala za nasprotno? Rezultat je bil vnaprej znan: Mateja Vraničar Erman ni dosegla ničesar.

In zdaj smo na točki, na kateri vlada Marjana Šarca nadaljuje postopek prodaje. Seveda Šarec lahko govori, da jim nič drugega ni preostalo. To ni tako daleč od resnice, ker so stvari res pripeljane do skrajne točke, in sicer je bivša ministrica to storila zavestno. A to velja le do stopnje, na kateri smo zdaj: namreč do razpisa prodaje. Dejansko lahko SDH in vlada vedno – v kateremkoli nadaljnjem koraku – prodajo spet ustavita. Če se bo na primer izkazalo, da naj bi bili kupci zgolj špekulantski skladi, je to njena dolžnost. Drugače bo šlo za zavestno oškodovanje banke, državnega proračuna in komitentov banke.

Mateja Vraničar Erman je ta teden spet udarila, tokrat kot državna sekretarka na ministrstvu za finance. Mirno se je javno zlagala, da naj bi bilo neustavno obdavčiti lastnike več in večjih nepremičnin – in to predstavila kot stališče vlade. Ni jasno, zakaj gospa počne take stvari, je pa ta vlada ukrepala in jo razrešila. A Vranič Ermanova ima na vesti še nekaj podobnih ravnanj. Kot bi sledila nekim drugim interesom kot javnim. Vedno znova so bile njene poteze v korist premožnih in zelo jasnih kapitalskih interesov.

A vrnimo se na začetek, k izjavi Lidije Glavina. Stavek, da prodajamo najboljše podjetje v državi, je dejansko javna zaušnica tistim, ki so silili v prodajo NLB oziroma niso storili nič, da bi jo preprečili. Lidija Glavina pač ve, kakšne so razmere na trgu, ve tudi, kakšno ceno lahko v tem trenutku doseže NLB. Obeti so slabi. Oziroma: le tepec v teh razmerah prodaja tako banko, če smo grobi.

Primer Mateje Vraničar Erman bi moral biti dobra šola za Šarca. Dejansko gre za demonstracijo interesov in njihove moči. Morda se bodo iz tega vsaj kaj naučili. Vlada na primer na vrat na nos imenuje nove člane uprave Slovenskega državnega holdinga, ki ga vodi Lidija Glavina. Imena, ki se zdaj vrtijo z oznako, »da jih podpira Šarec«, zbujajo velik dvom – na primer bivši direktor Steklarne Hrastnik Andrej Božič in zadnji direktor Tomosa Viktor Markežič –, ali se v vladi sploh zavedajo, kaj SDH dejansko upravlja. Pač državno srebrnino. To ni lovišče za nadobudne menedžerje.

Prodaja NLB, popolnoma iracionalen nakup orožja, ki ga predstavljamo v tej Mladini – to sta že potezi vlade Marjana Šarca. Ki ga bosta zaznamovali za celoten mandat. Ja, vsak bi imel sto dni, ko se mu oprostijo neumnosti. Še nihče jih ni imel. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.