Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

26. 10. 2018  |  Mladina 43  |  Dva leva

Tito še živi

(v sodnih palačah in pred njimi)

Sodnik: »Povejte nam torej, glede na kaj se čutite krivega.« Obtoženi Broz: »Priznam, da sem član ilegalne komunistične partije Jugoslavije; priznam, da sem propagiral komunistične ideje komunizma, da sem proletarcem razkrival vse krivice, ki se jim godijo. Vendar pa ne priznam buržoaznega sodišča, ker se čutim odgovornega samo svoji komunistični partiji.«
— Transkript zaslišanja Josipa Broza v t. i. bombaškem procesu leta 1928

Na celjskem sodišču bi se danes moralo začeti sojenje prvaku SDS Janezu Janši, ki ga urednica Televizije Slovenija Mojca Šetinc Pašek in novinarka Eugenija Carl zasebno kazensko preganjata zaradi žaljivega tvita na njun račun. A se je že na začetku tako zapletlo, da se obravnava ni mogla začeti. ... Za sodnico porotnico je bila namreč v tej zadevi imenovana Ika Plevnik, vidna članica SDS. Zato je pooblaščenec zasebnih tožnic Tomaž Bajec zahteval njeno izločitev.
 — Poročilo s sojenja Janezu Janši leta 2018 (Dnevnik, 23. 10. 2018)

Vsakršna podobnost z resničnimi dogodki ter umrlimi ali živimi osebami ni naključna, ampak naklepna.
— Uvodno sporočilo v političnem trilerju Z – še živi/Z – il est vivant! (Costa-Gavras 1969)

Ko so oni dan na televiziji pokazali posnetek s sojenja Janezu ali Ivanu (ne vem, kateri je tokrat obtožen) Janši, sem se začudil, ker je bil v sodni dvorani v družbi odvetnika Matoza sam obdolženec. To bo pa nesporazum, sem si rekel. Kako Janša na obravnavi, ko mu pa še za največje in najbolj razvpite primere niti vabila na obravnavo ne morejo izročiti?! No, pa se je pokazalo, da ni nesporazum, ampak naklep. Kazalo je, da bo o njegovi usodi in denarnici (so)odločala »vidna članica SDS«; da bo prišlo do realizacije mokrih sanj Janševega mladostnega idola, da bi prostovoljno stopil le pred sodišče lastne stranke. Pač, premik iz Kraljevine Jugoslavije v Republiko Slovenijo, kot je Costa-Gavras premaknil filmski plot romana Vasilisa Vasilikosa iz časa uverture v režim vojaške hunte v Grčiji, v neko abstraktno deželo. Kar pa takrat ni zmedlo gledalcev, saj je bilo jasno, da naslov (Z) aludira na umor Grigorisa Lambrakisa ter protestno izpisovanje grafita ζει (zi), ki s starogrško frazo sporoča: (on) živi. Tudi Tito živi. Izginil je iz imen cest in trgov, na podnožja spomenikov so posadili nove junake, njegov duh pa se je ohranil v sodnih palačah in na protestnih seansah pred njimi. Še vedno je torej živ. Pravzaprav vse bolj. Manj ko je avtonomije in avtoritete sodišča, več je Tita. Ob mnogih problematičnih potezah, ki jih je Janša vlekel v celotnem poosamosvojitvenem obdobju, je obračun s sodišči najbolj nevaren in najbolj dolgoročen. Potencialne kraje, goljufije, korupcija, finančne malverzacije, avtoritarna praksa vladanja in političnega delovanja, celo pučistične ambicije so manj problematične kot njegova razgradnja zaupanja v institucije sistema. Vse se namreč lažje obnovi kot razpadlo zaupanje. In pri zaupanju v državne institucije in parainstitucije smo v Sloveniji na nečastnem mestu. V družbi nižje razvitih, ekonomsko šibkejših vzhodno- in južnoevropskih držav brez demokratične tradicije.

No, en človek ne more zares najedati institucij. Nihče nima sam take moči. Tudi Janša ne. Institucije najedajo s skupnimi močmi uporabniki in reprezentanti. Zaradi (praviloma) drobnih političnih ali (redkeje) materialnih koristi in interesov. Zato je šokantno, da se pojavi kot porotnica procesa proti Janši aktivistka njegove stranke. A neka porotnica je vendarle obrobni, folklorni pojav znotraj zelo resnega problema nezmožnosti samoomejevanja nosilcev javnih funkcij. To je vedno znova očitno pri tradicionalni »rdeči maši«, ki jo organizira Akademsko društvo pravnikov (ADP). Rdeča maša je najpoprej in predvsem demonstriranje politične opredelitve in ne zgolj verski obred. In politične maše so se v preteklosti udeleževali mnogi pomembni pravniki in nosilci položajev znotraj pravosodnega sistema. Tako taki, ki so tradicionalno cerkveno vezani, kot tudi taki, ki so bili včasih prav tako prepričani verniki partije. Tako se je zvrstilo več ustavnih sodnikov, od Lovra Šturma, Ernesta Petriča, Mitja Deisingerja do Jana Zobca, ter sodnice in sodniki na različnih stopnjah. Letos sta političnost in politikantstvo rdeče maše dobila novo razsežnost. Mašo je daroval Tadej Strehovec, ki je pravnomočno obtožen spodbujanja sovraštva in nestrpnosti in je v nagovoru, ki je zvenel bolj kot agitacija političnega aktivista kot pa homilija, pozival, »da se zoperstavimo formalnim in neformalnim skupinam zla«. Tokrat je bil ob (upokojenem) Boštjanu M. Zupančiču, ki je pravni zastopnik Strehovca, prisoten tudi aktualni predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič. Florjančič sicer pojasnjuje, da je z obiskom maše zgolj zadovoljeval svoje neodtujljive verske potrebe ter da ni vedel, kdo jo bo daroval. A glede na to, da je bilo že v vabilu ADP napisano, da »z navzočnostjo na letošnji rdeči maši lahko moralno in molitveno podpremo dr. Strehovca, ki se javno zavzema za nauk Cerkve«, je to čisto sprenevedanje.

Kje je problem? Lahko bi povzeli, da načelno veljata dva temeljna postulata demokracije: zaupanje in skepsa. Med njima mora obstajati neki umni in racionalni balans. Dežele z visoko stopnjo zaupanja ob odsotni skepsi so predmoderne in preddemokratične. Dežele z visoko skepso brez zaupanja so neučinkovite in omejeno demokratične.

Hočem povedati, da želim živeti v deželi, v kateri se mi v gostilni ne bo treba spraševati, kdo je skuhal in začinil vampe, ki mi jih dajo na mizo; da se mi v bolnici ne bo treba pozanimati, kdo mi bo odščipnil hemoroide; da se mi na cesti ne bo treba vprašati, katero stranko je volil policaj, ki mi je nameril preveliko hitrost ... In ne nazadnje, da se mi v sodnih postopkih ne bo treba spraševati, kakšne so politične in nazorske opredelitve tistega, ki bo presojal o moji krivdi in nedolžnosti. Zato je samoomejevanje, še zlasti nosilcev oziroma prevzemnikov javnih funkcij, pri demonstraciji političnih, verskih, vrednotnih orientacij pomembno. Zelo pomembno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.