Heni Erceg

Heni Erceg

26. 10. 2018  |  Mladina 43  |  Hrvaška

Normalnost nasilja

Zgodbe o več sto ženskah, ki so jim pri živem telesu opravljali izpraskanje maternice, splav, šivanje po porodu … in jim pri tem kratili pravico do anestezije

Nenadoma je bil predsednik parlamenta v obraz rdeč kot kuhan rak. Gorje! Pa ga menda ja ne bo kap zaradi razprave o zahtevi po odstopu ministra za zdravje, burni, vendar nepomembni, saj so zahteve opozicije glede na vojaško disciplino desne vladajoče večine tako ali tako zgolj folklora? Ne, ubožec je bil kot iz uma, ko je ena od opozicijskih poslank opisala, kako je na svoji koži občutila grozljivo, nečloveško ravnanje s pacientkami v hrvaških bolnišnicah. »Privezali so me za roke in noge in začeli abrazijo pri živem telesu. Maternico so mi izpraskali brez anestezije. To je bilo 30 najmučnejših minut v mojem življenju. Tako je videti 30 minut poniževanja vsake ženske od nekaj tisoč,« je ta ženska pogumno spregovorila o svoji izkušnji po spontanem splavu in izgubi otroka. Kot rak rdeči predsednik pa je v besu komajda izjecljal: »Kolegica, prosim vas, ne govorite o tako intimnih stvareh. Spravljate me v zelo neprijeten položaj.« S tem je razkril svoj resnični odnos do ženske, katere maternica je postala mračni predmet pohujšanja, tako rekoč žaljivka, »zelo intimna stvar«, o kateri se ne razpravlja na javnem kraju, kaj šele v parlamentu.

Eh, če bi kateri od poslancev potožil nad ravnanjem v bolnišnici po operaciji tvora na riti, seveda v splošni anesteziji, predsedujočega nikakor ne bi spravil v takšno zadrego, niti ga ne bi prisilil v to, da govorca utiša zaradi pripovedovanja o »intimnih stvareh«. Pa vendar je bil to šele začetek zgodbe o več sto ženskah, ki so jim pri živem telesu opravljali izpraskanje maternice, splav, šivanje po porodu … in jim pri tem kratili pravico do anestezije, celo do gole informacije ali pritožbe. Kot nekaj naravnega, samo po sebi umevnega so jim z obravnavo, za katero je veljalo, da sodi v neko davno preteklost, povzročili bolečino, hudo, nevzdržno bolečino. V resnici malokaj tako nazorno priča o moški bahavi prevladi in primitivni kulturi države kot odzivi na več sto pisem, ki so jih v nekaj dneh medijem in ustanovam poslale ženske, ki so preživele ta boleči srednjeveški pekel, olepševalno imenovan »medicinski poseg«. Ker so se odločile, da bodo o svojih izkušnjah javno spregovorile in celo zahtevale, da se to skrajno necivilizirano ravnanje končno neha, spet doživljajo poniževanje. Tako je neki bolnišnični bog poslanki, ki je sprožila plaz pričevanj, najprej zabrusil, da laže, potem pa potuhnjeno, kajti naš možak ve vse o bolečini, dodal, da kakopak obstajajo ženske, »ki skačejo do stropa, takoj ko se jih dotakneš«! Potem so odločni in pomembni samci iz stroke in politike tem razvajenim kokošim, ki so se drznile javno postaviti po robu institucionalnemu nasilju, sporočili, da »porodi brez bolečin obstajajo samo v cenenih ameriških filmih« in da vsi ti grozni posegi brez anestezije nikakor niso nasilje.

»Vedela sem, da je abrazija po spontanem splavu nujna. Prošnji, naj bi mi dali vsaj lokalno anestezijo, niso ustregli in potem se je začel poseg, pri katerem sem občutila strahotne bolečine … Več dni me je hudo bolelo, krvavela sem in trepetala pred sepso. Potem sem morala še enkrat na izpraskanje, ker ga prvič niso dobro opravili. Spet so hoteli delati pri živem telesu. Rekla sem, da raje umrem, in šele potem so mi omogočili poseg v splošni anesteziji.« Tako je mlada ženska že lani pisala ministru za zdravje in sestavila peticijo, ki jo je podpisalo na tisoče ljudi, minister pa je odgovoril, da je takšno ravnanje v skladu s pravili stroke. Z drugimi besedami, še ena histerična lažnivka. Tatjani so ob posegu, potem ko se je otroku ustavilo srce, rekli, da je razvajena, osebje jo je čvrsto zgrabilo za roke, noge, glavo, ona pa je prosila, naj ji vendar dajo kaj, vsaj protibolečinsko sredstvo, apavrin. Nasilje? Minister za zdravje – ki je resor pahnil na samo dno in ki bi na operacijo, če bi jo potreboval, tako kot eden od njegovih predhodnikov brez dvoma odšel v tujino – se gotovo ne bi strinjal.

Hrvaške ženske so pač manjvredna bitja brez pravice do svobodne izbire, zato splava, čeprav je dovoljen, ne morejo opraviti tako rekoč v nobeni hrvaški bolnišnici, saj zdravniki povsod uveljavljajo ugovor vesti, verske skupine pa taborijo pred porodnišnicami. Vse to, čeprav je Hrvaška podpisnica mednarodne konvencije o opustitvi vsakršne oblike diskriminacije žensk in spoštovanju reproduktivnih pravic, pa tudi temeljnih človekovih pravic, kar naj bi zagotavljalo avtonomijo ženske in izvajanje kakršnegakoli medicinskega posega tako, da se ohranita njena integriteta in dostojanstvo. Vse lepo napisano za civilizirano državo, v kateri žensk ne privezujejo na posteljo, ampak se spoštuje njihovo telo, bolečina pa ne omalovažuje, in v katerih je izpraskanje maternice pri živem telesu nepredstavljivo barbarsko dejanje. Tukaj pa se je protest več tisoč žensk končal s še eno obliko moškega zajebavanja – v bolnišnice so poslali nekakšne inšpekcije, ki bodo, kako pričakovano, ugotovile, da se povsod ravna po pravilih stroke oziroma da vse te ženske lažejo.

Lahko rečemo, da se položaj ni kaj prida spremenil od tiste vulgarne pripombe, ki jo je nekoč davno neki spoštovani politik, ki je v parlament rad prihajal v vojaški uniformi, navrgel kolegici. »Pojdi domov in rojevaj!« je rekel tedaj vplivni primitivec, sicer osumljen posilstva mlade muslimanke med vojno v Bosni. Res je, prav ta trdno zakoreninjena psihologija patriarhalnega primitivizma se zrcali tudi v legaliziranem medicinskem nasilju nad ženskami. Za katero bi patriarhi najraje videli, da se o njem molči. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.