Marjan Horvat

26. 10. 2018  |  Mladina 43  |  Kultura

»Svetišče« prvih beril z vsega sveta

V Velenju je na ogled 1522 prvih beril, med njimi so tudi berila v gvaranijščini, havajščini, jorubščini, urdujščini in kečvanščini

Od konca septembra je na stalni razstavi v Knjižnici Velenje na ogled »biser«, ki ga hrani – zelo obsežna zbirka prvih beril in čitank z vsega sveta. Ni sicer največja na svetu, vendar je s kar 1522 predstavljenimi izvodi, zbranimi iz 138 držav z vseh celin in napisanimi v 164 različnih jezikih, skoraj tako obsežna kot največja zbirka takšnega gradiva Latvijca Jurisa Cibulisa. »Zaklad« velenjske knjižnice so razstavili v posebej zanj oblikovanem prostoru, v nekakšni stekleni »kocki«, prežeti s svetlobo, ki sta jo arhitekta Aleksandra Dolenec Gojević in Gregor Gojević zasnovala kot »svetišče knjige«. Vanj »vstopiš in pozabiš na drugo. Male dragocene knjižice so povsod okoli tebe. So namesto kamnov v tlaku, namesto opek v stenah. Svetloba je cement. Je množica pisav, jezikov in ilustracij. Prestaviš se v drug čas in prostor. Nisi več v Velenju, v knjižnici; zdaj si v Sibiriji, v Prekmurju, na Kitajskem, v Afriki in med Eskimi,« pojasnjuje Gojević svojo arhitekturno zamisel.

Direktor knjižnice Vlado Vrbič, idejni vodja projekta, pravi, da so si že več let prizadevali za odkup zbirke, ki jo je zasnoval in jo skoraj pol stoletja dopolnjeval Marjan Marinšek (1941–2011), velenjski kulturnik, pravnik, zbiratelj, citrar, pisatelj, tudi soustvarjalec znamenitega velenjskega otroškega Pikinega festivala. Pred dvema letoma so se z dediči pogodili za odkup zbirke, s finančno donacijo pa sta knjižnici priskočili na pomoč fundacija Bolero in Mestna občina Velenje. Za odkup, preureditev dela knjižnice in umestitev razstavnega prostora vanj so namenili 190 tisoč evrov. »Seveda bi lahko zbirko postavili na ’klasične’ police, vendar si ta biser, tudi zato, ker so berila za vsakogar simbol vstopa v svet knjig, zasluži drugačno predstavitev,« pravi Vrbič. Takšno, ki bi s svojo zračnostjo in svetlobo v obiskovalcih spodbudila radovednost in željo po odkrivanju bogastva znanja in različnih jezikov ter kultur, ki jih vsebujejo takšni mikrokozmosi, kot so prva berila.

Poleg domišljene arhitekturne umestitve »svetišča« v prostor knjižnice so izdelali še multimedijsko predstavitev gradiva, ki je prek zaslona na dotik dostopna v sami »kocki« in na spletu. Njena snovalka Lidija Črnko je vanjo umestila zanimive podatke o zbiratelju Marinšku, o sami zbirki in njenem nastanku, pa tudi kronološki pregled razvoja beril in čitank v slovenskem jeziku od Abecednika očeta slovenske knjige Primoža Trubarja do danes. V predstavitvi lahko preberemo krajše zapise denimo o Otročji bibliji Sebastijana Krelja, o Elementale Labacense Adama Bohoriča in tudi o prvih prekmurskih abecednikih, kot sta Abecedarium slovensko iz leta 1725 in kar enajstkrat ponatisnjeni Slovenski silabikar Mikloša Küzmiča iz leta 1780. Navedeni so seveda tudi Abecedika patra Marka Pohlina iz leta 1765 in druge pomembnejše čitanke iz 18. in 19. stoletja.

Iz predstavitve je razvidno, da se je tik pred 2. svetovno vojno večina prvošolcev in prvošolk učila brati iz berila Preljubo veselje, o kje si doma Ferdinanda Bobiča. To berilo je ponekod ostalo v rabi tudi med vojno, čeprav so v partizanskih »enajstih« šolah na Gorenjskem uporabljali začetnico Šolo smo odprli. Leto po vojni je izšla Prva čitanka, ki je ob ponatisih po letu 1950 izhajala dopolnjena z ilustracijami Toneta Kralja. Iz nje so se otroci učili brati do leta 1957, ko je čitanko nadomestilo Prvo berilo, ki je z naslovnico vinsko rdeče barve izhajalo do leta 1972, leto kasneje pa ga je nadomestilo novo Prvo berilo z bolj pisanimi podobami; to je izhajalo do leta 1988. Učenci so se iz enotnega berila učili brati in pisati vse do leta 2000, ko so s šolsko reformo in uvedbo »devetletke« materinščino začeli poučevati v okviru »sporazumevalnih dejavnosti«. Vsi čitanke in berila, ki so v zadnjih 200 letih izšli v slovenskem jeziku, so na ogled v velenjski knjižnici, tudi najstarejša čitanka iz Marinškove zbirke z letnico 1819. Vsaka je zanimiva, »gotovo pa je za obiskovalce največji izziv najti tisto, ki so jo, ko so bili prvošolčki, uporabljali sami,« pravi Črnkova.

Slovenski čitanke in berila so sicer le del obsežne zbirke Marjana Marinška, saj je v njej največji delež jugoslovanskih in sovjetskih čitank in beril. Zbiralec je leta 2000 v monografiji Moje prvo berilo (Knjiga z največjo naklado na svetu) podrobno opisal, kako je nastajala zbirka, orisal je razvoj beril od Trubarja in tematsko, motivno ter oblikovno primerjal berila, ki jih je zbral z vseh celin sveta. V monografiji je pojasnil, da ga je že v osnovni šoli, obiskoval jo je v Kozjem, pritegnilo spoznanje, da so se njegovi bratje učili brati in pisati iz drugih beril, kot je bila »njegova« Prva čitanka. Najstarejši brat Milan se je v predvojni Nemčiji učil brati iz razkošno ilustriranega Kinderwelta, brat Peter iz starojugoslovanskega Preljubega veselja, najmlajši brat Karli pa leta 1952 iz čitanke, ki jo je ilustriral Tone Kralj. Shranil jih je, prav tako mamino berilo iz leta 1920, opremljeno z ilustracijami Maksima Gasparija, in očetovo avstro-ogrsko berilo iz leta 1908. Kasneje, ko ga je »preblisnila misel, kakšna so prva berila otrok, ki hodijo v slovenske šole v Celovcu, Trstu in Gorici«, je začel prva berila sistematično zbirati. Že iz prvih pridobljenih izvodov je videl, da se »japonska berila pričenjajo od zadaj, grenlandska so zelena, kot se imenuje njihova snežena dežela, ruska so opremljena z Rdečim trgom, Leninom ter dedkom in babico, ki pulita repo, in so si bolj ali manj podobna. Afriška berila so prisrčno skromna in arabska najrevnejša. Neko brazilsko prvo berilo je bilo petinosemdesetkrat ponatisnjeno. Srednjeameriške države imajo isti jezik in isto berilo … Kaj pa Kurdi, Lužiški Srbi, Indijanci, Eskimi, Frizijci, Baski, Katalonci, Bretonci?« se je spraševal. Leta 1990 bi bila njegova zbirka v glavnem zaključena, če ne bi »tedaj prišlo v Evropi do poplave osamosvojitev in s tem novih držav, novih beril, novega zbiranja,« je zapisal v knjigi. Zbiranje beril je nadaljeval tudi po njenem izidu. V teh letih je zbirko dopolnil še z nekaj sto berili iz nam bližnjega in bolj oddaljenega sveta.

Nina de Costa, avtorica postavitve razstave, je čitanke in berila razvrstila glede na zemljepisni izvor, hkrati pa je s sopostavitvijo posameznih beril poudarila nekatere zanimive vzporednice med njimi. Izstopajo »petelinja berila«, saj kažejo, da je ta žival v zelo različnih kulturah, tudi takšnih, ki so druga od druge oddaljene, simbol učenosti in pravočasnosti. Na koncu, v »nestalni« del razstave, pa je avtorica, sledeč tudi Marinškovim razčlembam v monografiji, umestila berila, ki jih povezujejo skupne teme: denimo vpletanje države in politike v vzgojo otrok ali pa prepletanje domoljubnih in verskih motivov. Od tu berila, ki vsebujejo podobe Franca Jožefa, Tita, Hitlerja, Stalina, Che Guevare, Mao Cetunga. Lahko se le strinjamo z njeno mislijo, da so berila kot mikrokozmosi ali sižeji posameznih družb in kultur, »živa stvar, zanimiva za raziskovalce z različnih področij«.

Marinškova zbirka je zanimiva tudi zaradi beril, kot je prvi povojni ponatis Slovenske začetnice, katerega izid je partija leta 1945 sprva odobrila, a ob natisu zaradi preobilja komunističnih parol in preveč krvoločnih podob maščevanja partizanov in civilnega prebivalstva nad nacisti, fašisti in izdajalci, ukazala uničenje vseh izvodov, saj je presodila, da gradivo, ki otroke poziva k sovraštvu, v nobeni družbi ne sme imeti prostora. Tega berila iz Marinškove zbirke, ki ga je kot »dokazno gradivo« leta 1998 Drago Jančar umestil na razstavo Temna stran meseca: Kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945–1990, na velenjski razstavi sicer niso postavili na kako opaznejše mesto.

Snovalka razstave Nina de Costa je z umestitvijo različnih pisav, pesmi in ugank z vsega sveta v stekleni pod razstavne »kocke« raje opozorila na univerzalna in humanitarna sporočila beril. Iz tako predstavljene zbirke je razvidno, da so berila – kot vsa orodja ideoloških aparatov države – vedno vsebovala domoljubne podtone, pogosto tudi samohvalo in včasih (nezavedne) predsodke. Zelo redko, le v najbolj totalitarnih in skrajno ksenofobnih državnih sistemih, kot je bil nacistični, pa so si v šolskih berilih in drugih učbenikih drznili celo otroke ščuvati k sovraštvu do drugega ali drugačnega.

Stalna razstava:
Prva berila
Kaj: obsežna zbirka, ki jo je zasnoval in skoraj pol stoletja dopolnjeval Marjan Marinšek
Kje: Knjižnica Velenje, Velenje

  • Otvoritve razstave sta se konec septembra udeležila tudi šolski in kulturni minister, Jernej Pikalo in Dejan Prešiček.
  • Različne pisave, pesmi in uganke z vsega sveta v steklenem podu razstavne »kocke« opozarjajo na univerzalna humanitarna sporočila prvih beril.
  • Berila so vedno vsebovala domoljubne podtone, tako je bilo tudi z jugoslovanskimi (slika 11). Zelo redko, le v najbolj skrajno ksenofobnih državnih sistemih, kot je bil nacistični, pa so si v berilih drznili otroke ščuvati k sovraštvu do drugačnih (slika 12).
  • Slika 231879
  • Slika 231878
  • V »nestalnem« delu razstave so na ogled berila, ki jih povezujejo skupne teme: denimo vpletanje države in politike v vzgojo otrok ali pa prepletanje domoljubnih in ideoloških. Od tu berila, ki vsebujejo podobe Lenina in Hitlerja.
  • Slika 231876
  • Slika 231875
  • Slika 231874
  • Slika 231873
  • Slika 231872
  • Razstavljenih je 1522 izvodov čitank in beril, zbranih iz 138 držav z vseh celin in napisanih v 164 različnih jezikih.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.