26. 10. 2018 | Mladina 43 | Kultura
Bronja Žakelj, pisateljica: K sebi sem prihajala pol leta. Bilo je res težko.
Bronja Žakelj, ki se je rodila leta 1969, je diplomirala iz novinarstva, pozneje pa se je znašla v povsem drugih vodah, v ekonomiji in bančništvu. Z romanom Belo se pere na devetdeset, ki je pravkar izšel pri založbi Beletrina, se je prvič preizkusila v vlogi pisateljice, kar je bila od nekdaj njena velika želja, a za pisanje zaradi obilice drugih obveznosti ni našla časa. Snov je črpala kar iz svojega življenja, pravi, da jo najbolj zanimajo odnosi med ljudmi, teme »s pločnika«, toda njen roman ni kratkočasno čtivo – čeprav v njem najdemo tudi humorne prvine –, pač pa gre za delo o neizmerni bolečini. Ne le da je pri 14 letih zaradi raka izgubila mamo in malo po 20. letu še sama zbolela za hudo obliko raka, Hodgkinovim limfomom, nekaj let zatem se je v gorah smrtno ponesrečil še mlajši brat Rok, na katerega je bila zelo navezana; star je bil komaj 19 let. Smrti se kljub temu ne boji, čeprav ve, da je to eden največjih strahov sodobnega zahodnega človeka.
»Misel na smrt, na možnost smrti sem ob prvi bolezni nekako udomačila. To ne pomeni, da nisem želela živeti ali da sem se smrti prepustila, le sprejela sem tudi to možnost.« Največja težava v zvezi s smrtjo je po njenem izguba človekove zavesti in individualnosti. »Včasih so to znali presegati z vero, mitologijo, imaginarnim, poleg tega se je vprašanje smrti in strahu pred smrtjo reševalo na polju kolektivnega. V sodobni družbi teh orodij nimamo več,« pravi.
Glede na to, da je zgodba romana vaša povsem osebna izkušnja, je bilo pisanje boleče – ali bolj osvobajajoče?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.