Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

26. 10. 2018  |  Mladina 43  |  Kultura

Bronja Žakelj, pisateljica: K sebi sem prihajala pol leta. Bilo je res težko. 

»Ni hujšega od tega, da žalovanje nekam odrivaš, ker te potem še toliko močneje zgrabi za vrat«

Bronja Žakelj, ki se je rodila leta 1969, je diplomirala iz novinarstva, pozneje pa se je znašla v povsem drugih vodah, v ekonomiji in bančništvu. Z romanom Belo se pere na devetdeset, ki je pravkar izšel pri založbi Beletrina, se je prvič preizkusila v vlogi pisateljice, kar je bila od nekdaj njena velika želja, a za pisanje zaradi obilice drugih obveznosti ni našla časa. Snov je črpala kar iz svojega življenja, pravi, da jo najbolj zanimajo odnosi med ljudmi, teme »s pločnika«, toda njen roman ni kratkočasno čtivo – čeprav v njem najdemo tudi humorne prvine –, pač pa gre za delo o neizmerni bolečini. Ne le da je pri 14 letih zaradi raka izgubila mamo in malo po 20. letu še sama zbolela za hudo obliko raka, Hodgkinovim limfomom, nekaj let zatem se je v gorah smrtno ponesrečil še mlajši brat Rok, na katerega je bila zelo navezana; star je bil komaj 19 let. Smrti se kljub temu ne boji, čeprav ve, da je to eden največjih strahov sodobnega zahodnega človeka.

»Misel na smrt, na možnost smrti sem ob prvi bolezni nekako udomačila. To ne pomeni, da nisem želela živeti ali da sem se smrti prepustila, le sprejela sem tudi to možnost.« Največja težava v zvezi s smrtjo je po njenem izguba človekove zavesti in individualnosti. »Včasih so to znali presegati z vero, mitologijo, imaginarnim, poleg tega se je vprašanje smrti in strahu pred smrtjo reševalo na polju kolektivnega. V sodobni družbi teh orodij nimamo več,« pravi.

Glede na to, da je zgodba romana vaša povsem osebna izkušnja, je bilo pisanje boleče – ali bolj osvobajajoče?

V bistvu se knjige nise m lotila iz potrebe po avtoterapiji, po tem, da bi dala iz sebe neke težke, travmatične stvari. Hotela sem samo pisati, ker rada pišem. To je bil prvi vzgib. O čem bom pisala, se niti nisem veliko spraševala, ker se mi je tema ponudila sama. Zdelo se mi je, da sta moja zgodba in zgodba moje družine dovolj zanimivi za knjigo – pa ne toliko zanimivi za potencialnega bralca, ker bralca na začetku sploh nisem imela v mislih, ampak predvsem zanimivi zame kot pisateljico. Vedela sem, da mi, če se lotim te teme, pri pisanju ne bo dolgčas.

Če prav razumem, ste se tega lotili izključno zato, ker vas veseli pisanje kot konjiček?

Ja, čisto obrtniško. Nisem imela nobene potrebe po bralcih niti se nisem ukvarjala s tem. Res je šlo samo za potrebo po zapisovanju nekega daljšega besedila, s čimer se do zdaj nisem ukvarjala. Sem ter tja sem naredila kakšen intervju, napisala daljši članek za kakšno revijo, zelo pa sem si želela napisati besedilo, s katerim bi se bilo treba ukvarjati dlje, ga izpopolnjevati. Ko sem pisala o otroštvu in se spominjala vseh tistih veselih stvari, ki so se nam dogajale, in druženja, sem se imela super. Ko sem prišla do bolj travmatičnih dogodkov, pa ... je bilo po eni strani težko, po drugi sem tako spet vzpostavila stik z mamo, Rokom, Dado (babico, op. a.) in vsemi, ki so že odšli. Moram priznati, da sem med pisanjem včasih jokala, bilo je tako, kot da se mi vse skupaj dogaja še enkrat, zelo resnično. Kot da gledam neke prizore iz filma svojega življenja, jaz pa sem v teh prizorih ponovno živa – v tistem trenutku.

Pisanje je torej na vas vseeno delovalo terapevtsko?

Nerada uporabljam besedo terapevtsko, ampak ja, v resnici je bilo tudi terapevtsko. S pisanjem sem presekala tišino, ki je sledila mamini smrti. Življenje je šlo potem naprej, kot da se ni nič zgodilo. Imeli smo pogreb, naslednji dan pa šli na morje. O mami sem se hotela pogovarjati, a se nihče ni hotel. Po navadi so zamenjali temo ali me kako drugače na hitro odpravili.

Sploh za očeta imam po branju občutek, da je mamino smrt popolnoma potlačil.

Popolnoma. Nekaj verjetno zaradi svojega značaja, mislim pa, da se je to zgodilo tudi zato, ker nama je – on in vsi drugi – z Rokom hotel dobro, hotel naju je obvarovati, ni naju želel spominjati, kaj se je zgodilo.

Ampak to je slabo za predelavo čustev ob izgubi ...

Zelo slabo. Ni hujšega od tega, da žalovanje nekam odrivaš, ker te potem še toliko močneje zgrabi za vrat. Tišina, ki je nastala po mamini smrti, je v meni v resnici odmevala vsa ta leta in se šele zdaj, s to knjigo, malo umaknila.

Bralec pri branju čuti vašo bolečino ob mamini smrti, a se mu pri tem zdi, da se z njo niste neposredno spoprijemali. Je to prihajalo ven kje drugje? Ste postali težavnejši v šoli, uporniški do očeta ...?

Težko bi rekla, koliko je mamina smrt vplivala name, ker je bilo to najstniško obdobje, v katerem si tako ali tako težaven. Ne vem, kakšna bi bila, če bi bila mama še z mano. Mislim pa si, da če bi šle stvari malo drugače, bi bila tudi jaz malo drugačna. V srednji šoli sem sicer razmeroma normalno živela, fantje, žurke, smučanje in vse drugo ... Najbrž samo v šoli ne bi tako »zabluzila«, če bi bila mama še živa. Me je pa ta smrt res zelo zaznamovala. Nekaj let je bil to temelj moje identitete – bila sem Bronja Žakelj, ki je izgubila mamo, ko je imela 14 let, in to je bilo to. Poleg tega se v otroku mamina smrt dotakne vsega – ne samo sedanjosti, ampak vseh dogodkov, ki sledijo. Nisem žalovala samo za tem, kar je z mamino smrtjo odšlo, ampak se je ta materina odsotnost v ciklih pojavljala kar naprej, v različnih obdobjih in na različne načine. Težko mi je bilo ne samo zaradi tistega, kar je bilo ali česar ni v tem trenutku, ampak tudi zaradi tistega, česar nikoli ne bo. Da bi mama z menoj doživela nekatere mejnike v življenju. Na primer maturantski ples, poroko, otroke ... Takšne smrti nikoli zares ne odžaluješ, pač pa je ves čas s tabo. Tudi zdaj je z mano, ker razmišljam, kako rada bi mami pokazala svojo knjigo. Upam, da bi ji bila všeč.

Življenje je šlo potem naprej, kot da se ni nič zgodilo. Imeli smo pogreb, naslednji dan pa šli na morje. O mami sem se hotela pogovarjati, a se nihče ni hotel.

Sicer je bilo nekaj časa najhuje ponoči, ker sem imela grozne more. Čeprav je imela mama raka, sem jo krivila za smrt, zato je v mojih sanjah odhajala z drugim možem in otroki, stran od mene in Roka. Šele več kot deset let pozneje mi je neka psihologinja povedala, da so ti občutki nekaj normalnega. Vzorec A po smrti mame je tak, je dejala, potem imamo še vzorec B ... Rekla je še, da se otroci odzovejo tako, ker je mama človek, ki ne sme umreti – to je popkovina, vez s svetom. S temi besedami mi je dala pravico do tega, da mamo krivim za njeno smrt. Ta pogovor je bil zame zato kot neko odrešenje, kajti po tistem niti enkrat nisem več imela takšnih sanj.

Najbrž zato, ker ste te sanje končno osmislili ... 

Točno tako. In dobila pravico do tega, da take stvari sploh sanjam. Ker ko sem domačim kdaj razlagala o tem, so mi vsi rekli – pa kako lahko sanjaš kaj takšnega, saj veš, kako te je imela mama rada. Skratka, nasprotno od tega, kar sem potrebovala. Ampak na to ni mogoče vplivati. Ko mi je psihologinja rekla, da je to normalno, teh sanj ni bilo več. To je zelo pomembno za prebolevanje: da dobiš pravico do čustev. Če si enkrat globoko pod vodo, naj ti dajo pravico, da si pod vodo, boš že splaval ven.

Govorite o pravici do negativnih čustev, tudi jeze?

Ja, seveda. Čeprav pri Rokovi smrti ni bilo jeze tako kot pri mami. Smrti so si zelo različne in odzivi nanje tudi. Odvisno je od tega, kdo umre, v kakšnem obdobju si takrat, na kakšen način umre … in pri Roku, na primer, ni bilo jeze in krivde, ki bi jo zvračala nanj, ker me je zapustil, samo morje res globoke žalosti. Če bi že obstajal kakšen vatel, s katerim bi se lahko merila teža smrti, bi morda lahko rekla, da je bila ta smrt zame v resnici najtežja, najhujši trenutek v mojem življenju. Rok je bil štiri leta mlajši od mene, in čeprav sva se vso srednjo šolo ’bockala’, se kdaj nisva razumela in tako dalje, sem ves čas skrbela zanj. Potem pa je to kar naenkrat šlo. Njegova smrt me je skoraj spominjala na smrt lastnega otroka. Dobro je bilo, da sem takrat, ko je umrl, že živela sama in bila odvisna od svojega denarja, da sem morala delati, narediti faks, obdržati štipendijo ... To me je držalo nad gladino, kajti bala sem se, da bom popolnoma odplavala. Ljudje okoli mene so me vabili na zabave, da bi se sprostila, pozabila, jaz pa enostavno nisem mogla ... Nekaj časa sem se sicer silila v druženje, a je bilo vse skupaj še huje, ker sem se v gneči veselih ljudi počutila še bolj samo in drugačno. Nisem se mogla pogovarjati niti najpreprostejših stvari. Še ko so me vprašali, ali imam kakšnega brata ali sestro, nisem vedela, kaj naj povem. Sem edinka ali kaj? V nekem trenutku sem si potem rekla – naj gre vse nekam, pustila si bom, da čutim to strtost in sesutost. Dala sem si čas in potem so ti občutki počasi izzveneli.

Ob takšnih dogodkih človek hitro postane paranoičen in začne razmišljati, kaj vse se lahko še zgodi njemu ali ljudem, ki jih ima rad. Da preprečiš tem mislim, da ti krojijo življenje, je verjetno potrebna kar močna volja. Kako ste se s tem spoprijeli vi? 

Zagotovo se sedaj bolj zavedam minljivosti in krhkosti medsebojnih odnosov. To me plaši, nekaj časa sem samo čakala, od kod bo kaj priletelo. Jasno je, da poskušam doseči, da me ti strahovi ne ohromijo. Pravim si – stvari bom reševala, ko oziroma če se pojavijo. Tako poskušam delovati, brez kake hude filozofije. Ne morem pa vplivati na to, da se moj čas še vedno meri po maminem času. Razmišljam na primer – bom kdaj stara 38 let? Ker mama ni bila nikoli. Bom šla lahko na Matijev prvi roditeljski sestanek v gimnazijo? Ker mama na mojega ni nikoli šla. Ko sem stara 38, ko grem na roditeljski, ko pridem dlje, kot je prišla mami, si oddahnem. In naredim kljukico. To so zame pomembni mejniki. In zame je bil pomemben mejnik tudi letos, ko je bila Katjuša stara 14 let, toliko, kot sem bila ob mamini smrti stara jaz. Katjuša je bila januarja stara 14 let, kljukica je bila skoraj že moja …

Februarja pa sem ponovno zbolela. Prvič, pred 30 leti, sem imela Hodgkinov limfom, zdaj pa karcinom papile Vateri, organa med trebušno slinavko in dvanajstnikom. Diagnosticirali so mi ga zelo hitro, v enem tednu, a so najprej mislili, da je benigen, potem pa se je izkazalo, da je maligen. Namesto dveh ur so me operirali sedem ur in mi odstranili vse mogoče organe, od dvanajstnika do žolčevodov in bezgavk ... Narediti je bilo treba popolno rekonstrukcijo prebavne poti. Ko sem se po operaciji zbudila, so mi dejali: adenokarcinom je bil. Beseda ’adenokarcinom’ je nekako zazvenela v tistem polsnu, ko si še ves omamljen ... in najprej sem pomislila na mamo, spomnila sem se, da je imela tudi ona adenokarcinom, le da na želodcu, jaz pa na papili Vateri. In naenkrat sem vedela, kako huda je pravzaprav bila operacija, ki sem jo prestala. No, ampak prej sem govorila o tem, da se mi je to zgodilo ravno pri Katjušinih 14 letih. Ves čas sem razmišljala: samo da se izmažem iz tega! Čaka me Katjušina valeta in z njo moram po obleko. Samo da ne bo, tako kot jaz po mamini smrti, sama kupovala obleke in s kom drugim hodila po čevlje ... To me je držalo pokonci, da dam skozi to valeto. Ko sem prišla domov, sem se dolgo spravljala k sebi, a prva stvar, ki sem jo po dveh mesecih in pol lahko naredila, je bila, da sem rekla Katjuši: greva po obleko za tvojo valeto. (smeh) Bila sem tudi na valeti, tudi po valeti sem še vedno tukaj in še ena kljukica je moja.

To je zelo pomembno za prebolevanje: da dobiš pravico do čustev. Če si enkrat globoko pod vodo, naj ti dajo pravico, da si pod vodo, boš že splaval ven.

Kako pa se počutite zdaj?

K sebi sem prihajala pol leta. Bilo je res težko. Zdravniki so mi že vnaprej povedali, da bo okrevanje naporno, a sem si mislila, da mogoče le ne bo tako zelo. Pa moram priznati, da so imeli prav. Marca sem bila operirana, od aprila do junija je bilo potem najhuje, ker mora telo sprejeti novo prebavno pot, julija pa sem se začela postavljati na noge. Zdaj spet jem vse, tudi pohane marele in stročji fižol, pridem že na Porezen, Blegoš, nekajkrat na teden grem na Šmarno goro. Sreča v nesreči je bila, da mi je tumor zrasel na takšnem mestu, da je zelo hitro zaprl žolčevod in so se pojavile težave. Rak je bil tako še v prvem stadiju, vse so pobrali ven, tako da nisem potrebovala niti kemoterapij niti obsevanja. Je pa neverjetno, da so v istem tednu, ko so mi odkrili to, našli še maligni melanom na hrbtu. No, tudi ta je bil, hvala bogu, še čisto na začetku. Pravijo, da naj bi bile to sekundarne posledice zdravljenja Hodgkina pred 30 leti, je pa seveda čudno, da je oboje prišlo naenkrat. A načeloma obsevanje in terapije pustijo posledice – rak je po definiciji kronična bolezen. Ne delam sicer panike okoli tega, hodim na redne preglede, vem pa, da se lahko kadarkoli ponovi.

Kruta igra usode je, da se vam je bolezen ponovila ravno v letu, ko je izšla knjiga, v kateri govorite o izkušnji z rakom. In to tik pred izidom ...

Ja, v založbi smo se najprej pogovarjali, da bi knjiga izšla spomladi, pa se je izid k sreči še pred mojo boleznijo prestavil na jesen. Tako sem se osredotočila na september – to je bil moj cilj, do knjige sem se želela postaviti na noge. No, pa sva tukaj, knjiga in jaz. (smeh)

Je drugi rak kaj spremenil vaš način dojemanja in predstavljanja napisanega?

Ne. Pogledi na teme, o katerih sem pisala, ostajajo isti. Drugače je le to, da sem zdaj jaz mama. Tako da me je druga bolezen bolj obremenila, ker sem se bala, da bi pustila Katjušo in Matijo za sabo. A bolj kot diagnoze rak sem se bala Whipplove operacije, ki je res zelo zahtevna, hudi zapleti po njej pa ne tako redki. Tega me je bilo strah. Ko pa je najbolj kritično obdobje minilo, razen kakšnega slabega dne nisem imela več občutka, da bi lahko šlo kaj narobe. Bolj sem se ukvarjala s takimi vsakdanjimi rečmi: ali bom lahko poleti jedla paradižnikovo solato, in če jo bom, ali bom lahko v kis potem pomakala še kruh, ali bom lahko prišla na Rožnik in tam pojedla flancat, ali bom lahko šla spet na kolo. Je pa bilo tokrat nekaj pomembnega drugače: z menoj so bili ves čas vsi moji najdražji, tudi oče.

Takšna optimizem in moč sta občudovanja vredna.

Vsak misli, da te moči nima, dokler je z njim vse v redu. Ko pa se znajdeš v kakem takem položaju, moč najdeš v sebi. Nihče ne ve, kako bi se sam odzval, če bi se mu zgodilo enako kot meni. Ko si sam v tem, se je lažje spoprijeti s situacijo, kot če samo gledaš nekoga, ki je zbolel. Prenesemo veliko več, kot si mislimo.

Imaš pa vedno možnost izbire med bojem in begom. In vi ste izbrali boj.

Nisem ga izbrala, tako se je zgodilo. To so tako temeljne stvari, človek se v takih trenutkih odziva na tako bazični ravni ... Ne moreš se ravnati po nekih priročnikih ali nasvetih, preprosto pride ven tvoj značaj. Sicer pa … do zdaj mi je šlo, kako bo naslednjič, če naslednjič bo, ne vem. Ampak ko gledaš to od zunaj, je, kot sem rekla, vsekakor dosti težje. Še najbolj grozno je, ko čakaš, ko ne veš točno, kaj je s tabo. Ko sem februarja ležala v bolnišnici in še nisem vedela, ali je tumor benigen ali maligen, sem se tresla kot šiba na vodi. Nisem mogla ne brati ne telefonirati. Samo da ne bo še en rak, sem razmišljala. A ko so rekli – rak, sem si rekla: uf, ok, v redu, rak, kakšen je načrt? Pač sprejmeš diagnozo in se sprijazniš z njo, nimaš kaj. Takrat se tvoj svet zelo zoži.

Najbrž v smislu: samo da pridem do konca dneva, do konca meseca, do valete ...

Res je. Nekaj mesecev je šlo tako rekoč iz ure v uro, ne iz dneva v dan. In veliki cilji: obleka, valeta, lubenica, Matijevo državno prvenstvo v plavanju, svež kruh, knjiga. Če me je zvilo, sem povedala, se pogovorila in potem je bilo vse lažje.

Se vam zdi, da se bolnikov z rakom drži stigma, da so deležni pomilovanja ipd.? Imate občutek, da človeka okolica, ko preboli raka, obravnava drugače?

Nekaj ljudi mi je ob prvi bolezni res reklo – kar pojdi nazaj na faks, se boš malo zamotila ... Nekateri so gledali name, kot da sem že z eno nogo v grobu. Ampak sicer na splošno nisem imela občutka, da bi me ljudje pomilovali. V bistvu nasprotno, bolj sem bila deležna občudovanja, ker mi je ta bitka uspela, ker sem premagala bolezen in šla naprej. Vsekakor se mi ne zdi, da se raka drži stigma, da je to nekaj posebnega. Pred izdajo knjige sem imela celo pomisleke, ker se o raku zadnje čase toliko govori in piše in iz tega dela neko veliko stvar. Cel kup moralk in nasvetov, tako da sem imela prav odpor do tega. Ker rak res ni nič takšnega, meni se je pač zgodil in sem ga morala preživeti, če bi bil kdo drug na mojem mestu, bi bila to njegova bitka. Je pa jasno, da se družba boji raka, ker se boji smrti, ki je prva asociacija nanj. Ko sem nekoč kupovala knjigo o raku, mi jo je prodajalka podala s police in rekla: tole imamo, Rak in smrt … A na beli naslovnici je z velikimi tiskanimi rdečimi črkami pisalo RAK NI SMRT. Od tega je sicer že kar nekaj časa, toda rak se še vedno neposredno povezuje s smrtjo, ta pa je že od nekdaj največji problem, s katerim ima opraviti človekova individualnost. Ljudi že od nekdaj plaši vse, kar je povezano s smrtjo. Bolezen, umiranje, truplo, razpadanje.

Želela sem si, če bo že treba, umreti s smrtjo, ki bo moja – da bom vedela, da umiram, se o tem pogovorila z bližnjimi in v miru poslovila.

Včasih so to znali presegati z vero, mitologijo, imaginarnim, poleg tega se je vprašanje smrti in strahu pred smrtjo reševalo na polju kolektivnega. Bolezen in smrt sta bili del družbe. V sodobni družbi teh orodij nimamo več. Rešitve iščemo v razumu, tehniki, znanosti, a očitno neuspešno, saj misel na smrt ni bila še nikoli tako zelo boleča.

Razlika je tudi v tem, da so ljudje včasih večinoma umirali doma, zdaj pa je umiranje najpogosteje odrinjeno v neki oddaljeni kot bolnišnice, da nimamo opravka s tem. 

O tem govorim, ja. Lažje je to reševati, ko so okoli tebe ljudje, veliko lažje kot zdaj, ko se to rešuje odrinjeno od ljudi, pogledov ... Smrt je bila del življenja in kot taka tudi sprejeta, hkrati pa je bila vera v posmrtno življenje močnejša. Čas je bil včasih kontinuiteta, danes je diskontinuiteta. Za človeka sodobne zahodne družbe ima življenje konec, se ne nadaljuje in s tem se ne moremo spopasti, ker je grozno. Za človeka je to vedno bilo in je nekaj strašnega, nimamo pa niti orodja, s katerim bi se spopadali s tem. Samo potiskamo to nekam za zidove – in nič ni bolj groznega od neznanega. Smrt vsekakor je neznano polje, sploh za mlajše, otroci ne hodijo več na pogrebe in v bolnišnice. Sama tega ne želim za svoja otroka, vedno ju vzamem s seboj na pogrebe in želela sem tudi, da prideta k meni v bolnišnico, ker jemljem bolezen in smrt kot del življenja.

Se ne bojite smrti?

Jasno, da ne bi rada umrla, bojim se predvsem umiranja in bojim se, da bi za seboj pustila otroka. S tem vprašanjem sem se v resnici največ ukvarjala ob svoji bolezni pred 30 leti. Toda takrat sem misel na smrt, na možnost smrti nekako udomačila. Pa ne, da ne bi želela živeti ali da bi se smrti prepustila, želim povedati samo, da sem sprejela tudi to možnost. To me je pomirilo in ne obremenjevalo, kot bi si lahko kdo mislil. Predvsem pa sem si vedno želela, če bo že treba, tako kot je rekel Rainer Maria Rilke, umreti s smrtjo, ki bo moja – da bom vedela, da umiram, se o tem pogovorila z bližnjimi in v miru poslovila. Ker če si sposodim še misel Philippa Ariesa, si lahko gospodar svojega življenja le toliko, kolikor si gospodar tudi svoje smrti.

Verjetno si ne želite tega, kar se je zgodilo vaši mami, ki skoraj do konca ni vedela, da ima raka. Kako je mogoče, da se toliko časa ni zavedala, kako resno je z njo?

Menda ni nikoli vprašala. Rekli pa so mi tudi, da ji niso povedali, ker so mislili, da tega ne bi prenesla. Ampak jaz mislim, da bi – ne moreš se ti namesto nekoga odločiti, kako bo kaj prenesel. Tega, da bi tudi meni lagali o bolezni, me je bilo še v času, ko sem prebolevala Hodgkina, najbolj strah. Zato sem letos, ko sem šla v bolnišnico, prosila, naj mi povedo vse po resnici, pa naj bo ta resnica še tako grozljiva.

Je bil rak takrat, ko je zbolela vaša mama, tako razširjen kot zdaj?

Ja, že takrat je bilo raka veliko. Sicer pravijo, da so danes nekateri tipi raka v porastu, ampak vseeno. Se je pa zagotovo manj govorilo o njem.

Če se malo vrneva k romanu in njegovi avtobiografskosti – je to res čista avtobiografija ali ste kakšna dejstva vseeno prikrojili? Ste imeli kakšne pomisleke glede ljudi, ki jih v knjigi omenjate?

Kot sem že rekla, sem knjigo začela pisati zase, zato nisem niti pomislila, da bi spreminjala kakšna imena ali dejstva. Stvari sem popisovala tako, kot so se zgodile, oziroma tako, kot se spomnim, da so se zgodile. Dopuščam pa možnost, da ima kdo drug na kak dogodek drugačen spomin kot jaz. Gre za moj pogled na dogajanje.

K sebi sem prihajala pol leta. Bilo je res težko. Zdravniki so mi že vnaprej povedali, da bo okrevanje naporno, a sem si mislila, da mogoče le ne bo tako zelo.

Kako so knjigo sprejeli ljudje, ki se v njej veliko pojavljajo, na primer Urban, vaš takratni fant, ki vas je spremljal skozi celotno zdravljenje, ali pa oče?

Urban je navdušen. Bral je že rokopis, podarila sem mu en izvod, za rezervo pa si je enega kupil še sam. (smeh) Tudi teta Marina je navdušena, Barbara, sestrična, ki se v knjigi prvič pojavi kot rdeč dojenček v košari na našem balkonu in mi pozneje v pismih poroča, kako njena sestra Nina oponaša prašiča, pa je tako ali tako ena prvih, ki so verjeli, da bi bil moj tekst lahko prava knjiga. Pri očetu sem imela, jasno, največ pomislekov. Rokopisa ni komentiral, ko sem mu prišla povedat, da bo knjigo izdala Beletrina, pa je malo pogoltnil cmok, potem pa rekel, da ga v resnici prav briga, kaj si bo kdo po napisanem mislil o njem, in da naj knjigo kar izdam – ter pišem še naprej. (smeh)

Dobivate odzive ljudi s podobnimi izkušnjami, ki vam pišejo, da jim je lažje, ko berejo vašo zgodbo?

Največ je odzivov na prvi del, obdobje otroštva. Kako se najdejo v tem, kako dobivajo fleše iz svojega otroštva … Takrat smo se vsi gibali v približno istih krogih, dan se nam je začel in končal približno enako, enake stvari smo imeli na mizi, poznali smo dva tipa kuhinj, gledali iste tekme, tako da te stvari gotovo spomnijo na otroštvo vsakega, ki je odraščal v istem času kot jaz. Prihajajo pa tudi odzivi ljudi, ki ne morejo verjeti, da se mi je vse to res zgodilo. Malo prej sva govorili, kako je lažje, če se težke – pa tudi lepe – stvari rešujejo v polju kolektivnega. Ker se moja knjiga zdaj bere, so se moje stiske in izgube skozi črke na papirju po svoje materializirale in se zdaj delijo v kolektivno – se pravi, delijo se v družbo in vsak odnese delček tega. Tako kot včasih na vasi: vsak je pobral delček žalosti, pa je bilo lažje. Tako tudi doživljam to knjigo, čeprav to ni bil moj prvotni namen.

Boste še pisali?

Pisala bi, seveda, to še vedno rada počnem. A najprej želim doživeti to knjigo in se spraviti nazaj v staro formo. Vprašanje pa je, kaj pisati. Mislim, da ne bom ostala pri osebnoizpovedni prozi, čeprav mi ljudje pravijo, da bi radi vedeli, kaj se je z mano dogajalo potem. Oni bi zdaj reality show, telenovelo. (smeh) Ampak te telenovele najbrž ne bo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.