Vseeno mi je, če bomo v zgodovino zapisani kot barbari

Začenja se 29. Ljubljanski mednarodni filmski festival, ki bo pokazal, kako so vstale ženske, kako je padla demokracija in kako je preživel fašizem

Asako I & II (Ryusuke Hamaguchi)

Asako I & II (Ryusuke Hamaguchi)

Georg (Franz Rogowski) je begunec, ilegalec, ki obtiči v Parizu. V nekem baru mu povejo, da je Pariz zapečaten, zaplombiran – nepredušno zaprt. Ne moreš ven – ne moreš noter. Nemci vse strogo nadzorujejo. Povsod so patrulje. Slišimo za racije, slišimo za teror, slišimo za okupacijo, slišimo za deportacije. In ja, slišimo hrumenje policijskih avtomobilov – in zavijanje siren. Ljudje so prestrašeni in živčni, a govorijo tiho. Paziti morajo. Lahko jih zaprejo. Deportirajo. In skoncentrirajo. Njihovo življenje je omejeno. Svoboda je sprhnela. Demokracija presahnila. Nemci so utišali Pariz. Georg hoče zato na vsak način zbežati v Marseille, ki je še svobodno mesto – in tu bi potem na črnem trgu nabavil tranzitno vizo, s katero bi prebegnil v Mehiko.

Ah, II. svetovna vojna, si rečete. Prav res: to, kar vidimo, izgleda kot II. svetovna vojna, diši kot II. svetovna vojna, govori kot II. svetovna vojna, hodi kot II. svetovna vojna, kar pa naj vas ne zavede – to ni II. svetovna vojna. Film se namreč dogaja danes, v sedanjem času – tukaj in zdaj. Kaj se je zgodilo? Nič – fašizem je očitno preživel. Evropa se je spet fašizirala. Spet je moralno odpovedala in kapitulirala. Pustila je, da se je fašizem vrnil. A po drugi strani: morda sploh nikoli ni odšel. Morda je ostal. Morda je v resnici vendarle zmagal Hitler. Na potnem listu vidimo žig nemškega rajha.

Ne, to ni kak vzporedni, distopični svet – to je naš svet! Tako kot Georg prevzame identiteto pisatelja, ki je naredil samomor, Evropa prevzame identiteto tretjega, četrtega ali petega rajha. In seveda: Evropa dela samomor. Kot ga je delala ob koncu tridesetih letih prejšnjega stoletja. Štikel Road to Nowhere (via Talking Heads), ki ga slišimo na koncu, le še dodatno poudari, da “vemo, kam gremo, a ne vemo, kje smo bili”. Pozabili smo, kaj smo že počeli (fašizem, vojna, deportacije, holokavst), zato to še enkrat ponavljamo. Mnogi imajo itak občutek, da so na poti v raj, ne pa na road to nowhere. Kot leta 1941.

Vrhunec (Gaspar Noé)

Vrhunec (Gaspar Noé)

Tako se odvrti Tranzit, ki ga je posnel nemški auteur Christian Petzold, med 7. in 18. novembrom pa ga bo zavrtel 29. Ljubljanski mednarodni filmski festival (alias LIFFE), ki tudi letos ponuja cinefilsko vrtoglavico, v kateri se bodo prepletali begunci (Stiks), podnebne spremembe (Ága), terorizem (Utoya – 22. julija), šikane transspolnosti (Dekle), pogubnost iPada (Reka), skandinavski noir (112), retrokomunistični mjuzikli (Poletje), reimaginacije klasik (Suspiria), Marguerite Duras (Spomini na vojno), res halucinantne ekstravagance (kateri film je bolj unikatno vrtoglav, Mandy, Maščevanje, Suspiria ali Smrt v enem kadru, se bo razglabljalo še stoletja), dramedije o spravi (Prevajalec), politični trilerji (Rdeče), vrtiljaki visoko izobražene romantike (Dvojna življenja), mozaični indieji (Iz oči v oči), filmi o deželah, v katerih kina spreminjajo v džamije (Kentaver), reperske revolucije (Matangi/Maya/ M.I.A.), filmi, ki izgledajo tako, kot da bi jih posnel Aki Kaurismäki (Med policami), avtofikcijske zgodovine groze, strahu in terorja (Hiša, ki jo je zgradil Jack), ruske “kritike” sovjetskega režima, ki izgledajo kot prikrite, dobro zakonspirirane kritike Putinovega režima (Dovlatov), anahronizmi, kot so pustolovske stop-motion animacije (Kapitan Morten in kraljica pajkov).

Jean-Luc Godard, največji med vsemi, kralj Lear sodobnega filma, bo priložil Knjigo slik, esejistični kolaž, ki izgleda kot stenčas na steroidih, kot clipping novodobne zgodovine človeštva, njenih vrtoglavic, njenih poljubov smrti, njenih andaluzijskih šokov, njenih mabusejevskih blaznosti, njenih trzljajev, erekcij, eksplozij, grozot, zvokov in tišin, njenih rimejkov, njenega terorja in njenih vlakov, tistih na poti v Auschwitz in onih na poti v službo. V obeh primerih vlaki peljejo v kapitalizem – in v obeh primerih delo osvobaja.

Vseeno mi je, če bomo v zgodovino zapisani kot barbari (Radu Jude)

Vseeno mi je, če bomo v zgodovino zapisani kot barbari (Radu Jude)

Vsi ti filmski inserti in arhivski posnetki, ki se valijo pred nami in ki jih Godard tako brutalno prekinja, kot da bi skušal opozoriti, da v zgodovini nič ne traja, vsi ti fragmenti torej, ki pritrjujejo Brechtovemu uvidu, da “le fragment nosi znamenje pristnosti”, so zmontirani tako manično, tako demonstrativno, tako nabreklo, tako brutalno in tako protestno, kot da bi nas skušal Godard, pri katerem imate itak vedno občutek, kot da je pravkar odkril film, prebuditi: Hej, zbudite se! Nekam pasivni ste! Ne revolucionirate se več! Premaknite že rit! Obenem pa nas opozori, da zgodovine – in filma – niso delali tisti, ki so ostali doma, temveč oni, ki so bili v tranzitu. Ki so se selili. Ki jim je v očeh pisalo: do zadnjega diha!

“Vse, kar se zgodi v Evropi, povzroči Evropa,” piše nekje vmes. Godard nima nobenih iluzij o Evropi. Christian Petzold tudi ne. Pred štirimi leti je briljiral s Phoenixom, v katerem nas je potopil v mučno noč povojne – postholokavstne, postfašistične – Nemčije, zdaj, v Tranzitu, pa nas potopi v svet, v katerem II. svetovne vojne še vedno ni konec in v katerem fašizem – tipični evropski produkt – ostaja modus operandi. In modus vivendi.

Zdaj je čas pošasti!

Kot bi rekel Antonio Gramsci: ko staro umira, novo pa se še ne zmore roditi, napoči čas pošasti. Zdaj je čas pošasti. In Stotnik, nemški črno-beli film, ki ga je – po resnični zgodbi – posnel Robert Schwentke (pred leti je posnel kultni Tattoo, Se7en po berlinsko), povsem jasno pokaže, da lahko vsak postane pošast. Willi Herold (Max Hubacher), prezebli, sestradani, nemočni, utrujeni, obupani, nepomembni nemški vojak, dva tedna pred koncem II. svetovne vojne izgubi stik s svojo enoto (kdo ve, morda je dezertiral), kar ga vodi iz ene nevarnosti v drugo – kamor pride, mu kdo streže po življenju. Ljudje so pač zmedeni, živčni, razrvani, nezaupljivi, panični. Willi nenehno beži. Potem pa v zapuščenem džipu najde uniformo stotnika, ki si jo natakne – z monoklom vred. Ko si natakne uniformo stotnika, prevzame tudi identiteto stotnika, ali bolje rečeno – uniforma ga res prelevi v stotnika. Da mu moč, status. Vsi ga imajo za stotnika. Vsi ga spoštujejo. Vsi mu salutirajo. In vsi čakajo na njegova povelja. Dobijo ga: ko namreč pride v taborišče za nemške dezerterje, najprej prevzame komando, potem pa da hladnokrvno pobiti več kot 100 jetnikov. Nacistični stotnik bi to storil – dal bi to povelje. In Willi, ki bi se sijajno podal Pasolinijevi klasiki Salo ali 120 dni Sodome, je mali človek, ki dobi priložnost, da stori to, kar bi storil nacistični stotnik – da se torej obnaša represivno, brutalno, sadistično, morilsko, nečloveško. Tu lahko še enkrat izkusite “banalnost zla”, o kateri je pisala Hannah Arendt, ko je leta 1961 v Izraelu spremljala sojenje vojnemu zločincu Adolfu Eichmannu – malemu človeku, ki je dobil priložnost, da organizira holokavst. Willi nacističnega stotnika le igra, pa da kljub temu pobiti več kot 100 ljudi. Pod krinko te vloge – in te uniforme, magari občutno prevelike – lahko počne, kar hoče.

Stotnik se ne konča s štiklom Road to Nowhere, temveč s kodo – Willi in njegovi nacisti v uniformah/kostumih planejo v sedanjost, na današnje, sodobne ulice, kjer potem težijo in grozijo mimoidočim. Tako kot so nekoč težili in grozili Judom, Romom in Slovanom. Stotnik je še en namig, da je Hitler preživel, obenem pa tudi svarilo: kdor fašista le igra ali imitira, slej ko prej tudi zares postane fašist! Za skrajno desnico, ki žge po Evropi, pravijo, da ni fašistična – ne, to so le “populisti”, “patrioti”, “etnonacionalisti”. Si res želite, da bi vsi ti “populisti”, ki fašiste le igrajo, v kakšnem džipu našli nacistične uniforme?

Oni (Paolo Sorrentino)

Oni (Paolo Sorrentino)

Ko boste na začetku Donbasa, mozaične groteske o vojni v vzhodni Ukrajini (v slogu Magnolije ali Kratkih zgodb), zagledali statiste, ki jih filmarji naličijo in potem odpeljejo v žrelo prave ulične bitke (v totalni, peklenski kaos, med eksplozije, pokole, teror, trupla ipd.), se boste spraševali: koga igrajo? Ali res le igrajo? In seveda: ali lahko v pravi vojni le igrajo? Je to, kar vidimo, realnost ali le fikcija, prava ali le filmska vojna? Nič, če hoče vojna delovati kot vojna, mora očitno izgledati kot film. Današnje vojne ne potrebujejo vojakov, temveč igralce. Ker tisti, ki so vpleteni v to vojno, drug drugega razglašajo za fašiste, in ker imitirajo prizore iz II. svetovne vojne (nekemu jetniku okrog vratu obesijo napis v slogu “Jaz sem bandit”, potem ga linčajo), je to že tudi odgovor na vprašanje, koga igrajo vsi ti igralci in statisti, ki jih rinejo v pravo vojno – no, nadaljevanje II. svetovne vojne.

Donbas ne skriva: fašizem se vrača, ozaljšan s selfieji. Kar potrjuje tudi romunski film Vseeno mi je, če bomo v zgodovino zapisani kot barbari, v katerem spremljamo Mariano Marin (Ioana Lacob), navzven trdno, navznoter trudno gledališko režiserko, ki bo na odprti sceni – na ulicah Bukarešte – zrežirala rekonstrukcijo mračnega dogodka iz romunske zgodovine: poboja Judov. Romunska vojska je namreč junija 1941 – kmalu po nemški invaziji na Sovjetsko zvezo – v zahodni Ukrajini, pretežno v Odesi, pobila več kot 100.000 Judov, pri čemer sta ji asistirala Einsatzgruppe D in lokalno prebivalstvo. A romunska vojska je to storila, še preden se je Romunija priključila nacifašistični osi, kar pomeni, da je v to ni nihče silil – to je storila samodejno, spontano. Maršal Ion Antonescu, fašistični diktator, ki je izdal povelje za poboj, je bil kot Willi – dobil je priložnost, da stori to, kar bi storil nacist. Toliko o “banalnosti zla”.

Mariana najame igralce in statiste, ki naj bi vse skupaj odigrali čim bolj naturalistično, toda ker se javijo tudi Romi, ki hočejo igrati, se pojavi problem – Romuni nočejo igrati skupaj z Romi. Ja, rasistični predsodki preživijo. A to še ni vse: številni statisti se zelo vživijo v vloge fašistov. Ja, ljudje pogrešajo fašizem. Mestni oblastniki, ki ta umetniški projekt financirajo, pa od Mariane terjajo, da predstavo omehča in ublaži, kot da bi hoteli reči: tisto, kar se je zgodilo leta 1941, vendarle ni bilo tako hudo!

V nekem smislu to drži: tisto, kar se je zgodilo leta 1941, postaja spet sprejemljivo! Navsezadnje, vračajo se rasistični predsodki, zastraševanje, nacionalizem, ksenofobija, nostalgija po fašizmu in fašizem, ki so leta 1941 ustvarili toksične pogoje, v katerih se je lahko zgodilo, kar se je zgodilo. Film, ki ga je – precej brechtovsko – posnel Radu Jude, avtor filma Bravo!, se bolj kot s preteklostjo ukvarja s sedanjostjo, ko spet postaja vseeno, če bomo v zgodovino zapisani kot barbari.

Nevarna razmerja

V romunskem filmu Vseeno mi je ... pa v oči skoči še nekaj: tiste velike predstave ne režira režiser, temveč režiserka. Ne moški, temveč ženska. Ne kak Marian, temveč Mariana. Še pred nekaj leti bi to predstavo verjetno režiral Marian – in večini bi se zdelo to povsem logično in samoumevno. Toda gibanje #MeToo je – v paketu z gibanjem za boljšo predstavljenost žensk v filmih, ki se je stopnjevalo prav v zadnjih letih – filmsko krajino tako preoralo, da se zdi zdaj na lepem povsem logično in samoumevno to, da predstavo režira Mariana.

Da je prišlo do preobrata, ni dvoma. To potrjuje tudi LIFFE, saj so v večini filmov glavne prav ženske: tu je mlada Latvijka (Elīna Vaska), ki hoče migrirati v London (Mehko blato), tu je mlada Belorusinja (Alina Nasibullina), ki hoče migrirati v Chicago (Kristalni labod), in tu je mlada Slovenka (Eva Jesenovec), ki hoče ostati v Sloveniji (Ne bom več luzerka). Tu je Mandy (Andrea Riseborough), ki je Nicolas Cage ne more pozabiti, tu je Jen (Matilda Lutz), ki je celo mrtvi – ko ženska reče ne, to res pomeni ne! – ne bodo nikoli pozabili (Maščevanje). Tu je mala Američanka (Thomasin Harcourt McKenzie), ki se hoče ločiti od svojega stravmatiziranega, paranoidnega, “divjinskega” očeta (Ne puščaj sledov), in tu je mlada Španka (Bárbara Lennie), ki ugotovi, da je njen skrivnostni oče v resnici patriarhalni sadist (Petra). Tu je nemška jadralka (Susanne Wolff), ki sama – vsem rasističnim “protokolom” navkljub – v Sredozemlju rešuje begunce (Stiks), tu je Ophélie (Ophélie Bau), ki se seksu, senzualnosti, hedonizmu in non-stop zabavi prepušča brez slabe vesti, brez opravičil in brez strahu pred kaznijo (Mektoub, ljubezen moja), in tu je Juliette Binoche, vesoljska oplojevalka žensk, alias “šamanka sperme”, ki izgleda tako, kot da si je seks izmislila (Visoka družba). Čakajte, da zleze na “orgazmotron”!

Stotnik (Robert Schwentke)

Stotnik (Robert Schwentke)

Tu so tudi fatalna Korejka (Jun Jong-seo), ki izgine (Požiganje), Japonka (Erika Karata), ki jo obsedata dva identična moška (Asako I & II), mala Italijanka, ki jo obsedata dve materi (Hči moja), mlada Slovenka (Doroteja Nadrah), ki izgubi skrivnostno mater (Zgodovina ljubezni), najgrša ženska na svetu (Eva Melander), ki pa ima nos, s katerim na carini zavoha vsak strah, vsako živčnost in vsako drogo (Meja), mati (Karine Teles), ki ima toliko sinov, da uživa v tem, da je mati (Ljubljeni), mati (Virginie Efira), ki skuša s sinom nadoknaditi izgubljeni čas (Naprej), in mistična Aki (Mari Natsuki), ki trdi, da je stara tisoč let (Videnje). Očitno je našla zdravilo proti bolečini življenja. In verjetno je imela “svojo lastno sobo”. Tako kot 50-letna Manana (Nata Murvanidze), ruralna žena in mati, ki ji lastnik lokalnih papirnic v gruzijski Grozni mami odstopi sobo, v kateri potem napiše literarno mojstrovino – knjigo o odvratni patriarhalni neobčutljivosti svojih najbližjih, moža in treh otrok, ki bi za “tradicijo” umrli. Manana ne bi več zanje niti živela, kaj šele umrla. Kar jih tako šokira, da jo skušajo na vsak način “repatriirati”. V patriarhalnih očeh ni pač nič bolj pošastnega od ženske emancipacije.

V Lanthimosovi Najljubši Veliki Britaniji 18. stoletja vladajo tri ženske, kraljica Ana (Olivia Colman), njena zaupnica lady Marlborough (Rachel Weisz) in padla aristokratka (Emma Stone), ki hoče – v slogu Nevarnih razmerij – izriniti lady Marlborough, a da bi preživele, morajo biti precej boljše igralke in vitalnejše spletkarke od moških.

To, da ženske v liffovskih filmih prevladujejo, še ne pomeni, da so že zmagale. Prizorišča spolne neenakosti so tako prostrana kot prizorišča ekonomske neenakosti – in pogosto se prekrivajo. Pred njimi je še boj. “Že kot mlada sem ugotovila, da ne bom ljubljena,” pravi Mariana (Vseeno mi je ...), kot da bi se zavedala predsodkov do žensk, ki se odločijo za kariero.

Te predsodke čudovito ironično naslovi islandski film Bojevnica, ki ga je posnel Benedikt Erlingsson, znan po Zgodbah o konjih in ljudeh: Halla (Halldóra Geirharðsdóttir), gospa srednjih let, je podnevi ugledna, umirjena, gandhijevska tai chi učiteljica glasbe, ponoči pa se – skrivaj, se razume – prelevi v fantomsko “ekoteroristko”. Z bojno opremo, maskirko, lokom in vsem, kar gre zraven. Njene sabotaže, zelo odmevne, že kar legendarne, so strah in trepet ekološko spornih podjetij (npr. islandskega “Aluminija”), kakor tudi vseh vladnih poskusov privatizacije naravnih virov. Toda nekega lepega dne izve, da so ji odobrili posvojitev ukrajinske sirote in da bo končno postala mati. Je lahko ženska hkrati bojevnica in mati? Kako bo izvajala sabotaže, če bo morala otroka peljati v šolo ali na trening? Kaj bo z otrokom, če jo dobijo? Takih vprašanj bi lahko zastavili še tisoč – in ta vprašanja kažejo, da družba ženskam na tisoč načinov preprečuje, da bi bile hkrati bojevnice in matere.

A predsodki do žensk so vseh vrst: mlado, ruralno Gruzijko (Natia Vibliani) – v slogu Dekline zgodbe – silijo v aranžiran seks in aranžirano poroko (Dede), mladi, ruralni Iranki (Marziyeh Rezaei) ne pustijo, da bi postala igralka (Trije obrazi), Hannah, ki jo igra Charlotte Rampling, je ostarela igralka, za katero ni več vlog (alegorija ženske, ki ji je patriarhat predpisal le eno vlogo), v italijanskem filmu Oni pa so ženske le bunga-bunga meso, ki hrani in poganja politični stroj.

Ne, boj traja: ko se v palestinskem filmu Sarah in Saleem: Prepovedana ljubezen razve, da Izraelka (Sivane Kretchner) svojega moža – sicer polkovnika izraelske vojske – vara s Palestincem, postane to prvovrstno politično vprašanje. Bolj splošno rečeno: ko žena prevara moža, ogrozi nacionalno varnost! Ko mož prevara ženo, je to le status update.

Razpadanje družbe

Medtem ko se bodo ženske bojevale, se bodo moški utapljali v rečeh, ki jih najbolj obvladajo – v paniki (Jezdec), samopomilovanju (Sočutje), “kristoterapiji” (Molitev), vojnih zločinih (Tovor), kulpabiliziranju žensk (Dnevnik mojih misli), kolektivnem masturbiranju (Zimske muhe) in iskanju avtofikcijskega, metaliterarnega, postpolitičnega svetništva (Divja hruška).

Ker staro še ni odšlo, ker novo še ni prišlo in ker je čas pošasti, pričakujte veliko filmov o razpadanju družine, družbe, demokracije in države. Razpadajo ameriške družine, ki jih ne more skupaj obdržati niti mit o ameriškem snu (Divje življenje), japonske družine, ki jih skupaj drži le kriminal (Tatiči), kitajske gangsterske “družine”, ki jih žrejo “nove”, povsem deregulirane barabe (Pepel je snežno bel), stare latinskoameriške elite, ki jih rente ne morejo rešiti pred agresivno negotovostjo novega kapitalizma (Dedinji), in zakotne skupnosti, ki jih “revolucionira” neoliberalni kapitalizem (Kentaver). In kolumbijske Poletne ptice ne puščajo nobenega dvoma, da je kapitalizem, ki amazonsko staroselsko skupnost spreminja v deregulirano leglo korupcije, nasilja in kriminala, le nova oblika kolonializma.

Filmi jasno kažejo, kako se neoliberalni kapitalizem zdaj, ko je krize konec, vse bolj radikalizira in ekstremizira, kako se torej levi – kot pošast: makedonski Zdravilec je farsa o zdravilcih in drugih posledicah razpada javnega zdravstvenega sistema, Garronejev Dogman – “nadaljevanje” Gomorre – je saga o kriminalu, drogah, degradaciji, pasjem življenju in drugih posledicah razpada socialne države, libanonski Kafarnaum pa je drama o 12-letnem dečku, ki toži svoja starša, ker sta ga rodila – rodila sta ga namreč v tako umazano, tako odurno, tako podhranjeno, tako utrujeno, tako nemarno, tako peklensko bedo, da ga sploh niso registrirali. Nedokumentiran je kot “ilegalni priseljenci”, njegovo starost pa lahko odčitajo le na osnovi njegovih zob. Kafarnaum je film o posledicah kompletnega razpada družbe in slumizacije življenja, Srečen kot Lazzaro pa je film o posledicah razpada države: italijanska policija na lepem odkrije zakotno vasico, katere prebivalci niso le nepismeni (ni šol, ni bolnišnic, ni pokojnin ipd.), temveč tudi socialno povsem obubožani, da ne rečem mrtvi, saj napol suženjsko, “zakupniško” tezgarijo pri plemiški družini, ki jih je že davno spremenila v svoje večne dolžnike. A prav to je neoliberalni sen: država ne obstaja več – obstaja le še goli kapitalizem, ki izgleda kot fevdalizem! Ta vasica, odrezana od sveta, je očitno posledica družbe, ki je verjela, da je treba reševati in razdavčevati bogataše, ker potem bogastvo od njih “pronica” navzdol – k revnim.

S tem pa še ni konec razpadanja. V hipnotičnem Vrhuncu, ki ga je posnel Gaspar Noé, razpade strastna, bujna, živahna, poskočna, eklektična, inkluzivna, evforična, dobro integrirana, multikulti plesna skupina – nekaj jo nenadoma zastrupi. Nihče ne ve, kaj. Toda to, kar jih zastrupi, iz njih potegne vse najslabše, tako da se prelevijo v agonična, primitivna, kaotična, paranoidna bitja. Kar je kakopak namig, kako zelo ogrožena je sodobna demokracija.

A tudi Sorrentinov film Oni je le zgodba o posledicah razpada demokracije in politike – dionizična groteska o Silviu Berlusconiju (Toni Servillo), populizmu, ekscesih elit, pohlepu, prenažiranju, deževanju “tabletk”. In ko Berlusconi, ki izgleda tako, kot da ima nasajeno glavo (ali pa tako, kot da je nima, če hočete), oznani, da resnica ni pomembna in da je pomembno le to, da mu ljudje verjamejo, ni nobenega dvoma, da je utrl pot Donaldu Trumpu, da je bil torej Trump pred Trumpom. Posledice Trumpa pa itak najdete povsod, tudi v neki čilski vukojebini – v Mali beli laži novinar ugotovi, da bo njegov časopis v tem postresničnem svetu preživel le, če bo objavljal fake news. Jasno, film je posnet po resnični zgodbi.

Izgubljeni v vesolju

Današnja Evropa še najbolj spominja na imperialno, predvojno, avstro-ogrsko Budimpešto, ki v madžarskem Zatonu izgleda kot kafkovski happening sadističnih elit, preobilja, dekadence, postpolitike, konspirologije, blaznosti in drugih mentalnih predpriprav na fašizem. Zaton je posnel László Nemes, ki je pred nekaj leti blestel s Savlovim sinom, filmom o holokavstu.

Ko se je kapitalizmu zmešalo, sta iz njega planila fašizem in holokavst. Vprašanje je le, katere pošasti bodo tokrat planile iz njega. Toda če vprašate srbski cyberpunk Ederlezi vzhaja, v katerem igrata Sebastian Cavazza in Maruša Majer, potem bo kapitalizem do leta 2148 tako odpovedal, da ga bo zamenjal socializem – na zemlji in v vesolju.

A po drugi strani: poljski Obraz, ki se začne z brutalno “božično razprodajo v spodnjem perilu”, med katero kupci napol goli hodijo drug po drugem, in nadaljuje z izgradnjo famoznega “Kralja Jezusa”, najvišjega kipa Jezusa Kristusa na svetu (pri poljskem Świebodzinu), pokaže, da je kapitalizem kot religija – oba terjata overdose fanatizma, na katerem piše: Vseeno mi je, če bomo v zgodovino zapisani kot barbari!

Poj mi pesem

Zupaničev doku o Vladu Kreslinu

Vlado Kreslin in Blaž Ogorevc

Vlado Kreslin in Blaž Ogorevc

LIFFE bo otvoril Poj mi pesem, Zupaničev doku o Vladu Kreslinu, Huckleberryju Finnu z Mure, ki v lahnem kasu razloži, kako se je iz Beltincev prebil v Ljubljano, kako se je pretikal iz benda v bend, kako se je prelevil v upornika iz bara Ferent in kako se je potem iz upornika prelevil v ljubljenca Beltinške bande in Cankarjevega doma, ob tem pa se postara, zapoje stotriletni ženici in sreča nekaj starih prijateljev, ki so redkih besed, razen Blaža Ogorevca, ki v maniri izkušenega, prevejanega, hrapavega igralca dahne: “Saj če tko gledaš, sva midva še sorazmerno precej trdoživa. Ker računaj, da so že skoraj vsi pomrli.” In čez čas doda: “Kar je naraven pojav.” Kreslin je naravo ukanil. In Poj mi pesem je doku o rečeh, ki jih počneš, da preživiš v svetu, v katerem nič ne traja.

Urgentnih 15

Divja hruška
Nuri Bilge Ceylan
O Turku, ki piše “zbadljiv avtofikcijski metaroman”

Dogman
Matteo Garrone
Čuvaj psov v zimskem času

Kafarnaum
Nadine Labaki
 V žrelu ekonomske neenakosti

Knjiga slik
Jean-Luc Godard
Clipping zgodovine človeštva

Mandy
Panos Cosmatos
Maščevanje kot cinefilsko doživetje

Meja
Ali Abbasi
Samo ne recite, da nimate ničesar za prijaviti

Mektoub, ljubezen moja
Abdellatif Kechiche
Menih na najsenzualnejši orgiji stoletja

Ne puščaj sledov
Debra Granik
Na sledi očetu, part deux

Oni
Paolo Sorrentino
Berlusconijev postpolitični bunga-bunga

Poletne ptice
Ciro Guerra & Cristina Gallego
Staroselci gredo na trg

Požiganje
Lee Chang-dong
Ljubezen je razredna stvar

Stotnik
Robert Schwentke
Vsak lahko postane fašist

Tatiči
Kore-eda Hirokazu
Družina kot podjetje in iluzija

Vrhunec
Gaspar Noé
Zadnji tango v Ameriki

Vseeno mi je, če bomo v zgodovino zapisani kot barbari
Radu Jude
Apokalipsa zdaj po romunsko

Filmski festival:
Liffe
Kaj: 29. mednarodni filmski festival
Kdaj: 7. – 18. november Kraj: Ljubljana, Maribor, Celje, Novo mesto

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.